evo, tako je pri nas: med tem, ko kuham kosilo, se mi moj mali (star 1 leto) stalno obeša za nogo, joče in stoče . Pa imam res naštudirano strategijo, da porabim za kuho minimalno časa (kar se da narežem in pripravim med njegovim dopoldanskim spancem in kuham le zanj), in da mu čim hitreje mine (kuham, ko prideva s sprehoda in ker je bil dalj časa v vozičku, je zaposlen z raziskovanjem po stanovanju). Samo vedno se najde zadnjih 10 ali 15 minut kuhe, ko je on čisto nesrečen. Pa ni zaradi lakote, ker prej kar pošteno malica, jaz predvidevam, da mu je dolgčas in bi se tudi on rad igral "kuhinjo" . Pa mu dovolim vse predale prestikat in lonce ven zvlečt, sam tudi to ne pomaga.

Najhuje mi pa je to, da vem, da on ne razume, da mora počakat, če hoče kosilo in je nesrečen, ker ga ne dvignem, ampak kar kuham dalje in ga ignoriram .

Kakšne podobne izkušnje? Ideje?

_____________________________

moj 3-letni otrok na morju, navdušeno in razneženo opazuje mravlje: "iii, mravljica! Nosi drugo speštano mravljico!"

Ne samo podobnih, ampak kar iste izkušnje....
Dobesedno mi visi na nogi. Pa tak jok in užaljenost, kot da mu ne vem kaj manjka!
Idej pa nobene, razen da ga dvignem in mešam z eno roko, pri tem pa pazim da je vse na zadnjih ploščah, da ne bi fant kaj brcnil.
Mogoče postavi stolček za hranjenje bliže v kuhinjo, da bo na visokem videl kaj delaš...

Ja, jaz pač nisem kuhala. Čeprav to ni prav.

Pri nas je bil isti problem, le da kuha pri nas ati, pa ga je tu pa tam dvignil, da je videl kaj dela... Drugače sva se trudila, da sva kuhala in pripravljala hrano, ko je spal, velikokrat pa smo šli tudi ven jest - zanj že od 7m ne kuhava več (vsi jemo isto).

Vse se je spremenilo šele zdaj, ko je šel v jaslice in lahko midva v miru zase kaj skuhava ali greva ven jest...


Ja, ziher mu je dolgčas... Probaj mu dat gor kakšno risanko - ne vem kaj je zdaj IN (Franček, Nodi, pa neki traktorji...), po tleh mu zloži vse igrače, pusti mu, da te ima ves čas na očeh, daj mu gor kakšne pesmice (naš vedno zraven pleše)... Sicer pa ti pri štedilniku tudi ni treba stat vsako sekundo. Vmes ko kaj zmešaš, pogledaš kaj on dela in če ni zaposlen ga takoj vprašaj kaj ima pa tam ali pa kaj pokomentiraj (ooo, kakšna lepa piramida..).. na hitrco stopi do njega in spet nazaj... sicer pa ga lahko tudi malo dvigneš (seveda v primerni razdalji od štedilnika) in lahko skupaj gledata kaj delaš, potem pa mu reči v smislu, da pa on tudi lahko kaj skuha (daj mu nek star pisker, pa not malo riža ali testenine in eno kuhačo, pa naj meša) ipd. Saj vem, da se ne bo zamotil za dolgo (naš je še vedno isti in hitro izgubi interes), ampak pridobivaš dragocene minute da dokončaš s kuhanjem...

_____________________________

Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.

Midva sva ravno palačinke naredila!

Kuhajta skupaj. Posedi ga na pult tako, da bo cel na njem. Daš mu seveda tiste stvari, ki niso nevarne zanj (npr., naj ti jajca stolče, kruh nadrobi, jabolko zgrize, pomaga stresati moko, en korenček očistiš, pa naj ga grizlja, ...) Ko sva delala piškote, sem mu dala valjar in testo, ter modelček in je ustvarjal. Zamisli je dovolj, samo vedno moraš precenit, da ni nevarnosti zanj. Pa mu bo vedno zanimivo.

Jaz sem si organizirala tako, da sem kuhala, ko je mali spal. Torej sva zjutraj pozajtrkovala in namesto kosila ob 11 ali 11.30, je imel pač obilnejšo malico, kosili pa smo ob 15-15.30. Med malico in kosilom je pa spal. To je to.

Ojla!

Jaz sem našo 11- mesečnico postopoma navadila na stajico, ki jo imam kar v kuhinji, ker jo rabim samo takrat, ko kaj kuham. Naša bučka je tako v njej skoraj vsak dan od 15- 30 minut.

Sprva se je drla v njej, jaz pa sem ji razlagala, da mora mamica skuhati kosilo in da naj malo počaka. Vsak dan se je drla manj. V stajici ima tudi nekaj igračk, pa odkar se postavlja na nogice ji je stajica bolj zanimiva... nekako jo skušam tudi zamotiti- ji pojem pesmice, vsakič ko vstane ji zaploskam, ona pa se zasmeji in zavriska!

Je pa res, da če je zaspana ali pa lačna, potem pa se ne neha jokat. Takrat neham kuhat in jo vzamem ven ter nahranim ali pa dam spat. 

Pa zelo hitro se je navadila, kaj pomeni, če ji še kdaj rečem da mora malo počakat. Seveda ponavadi počaka 15 sekund in se kaj igra, potem pa mi začne spet plezati po nogah... a nek začetek je že. Počasi se daleč pride!

Pozdravček!

natasa, to že, ampak tvoj je star 2 leti in 7 mesecev, njen pa šele 1 leto - in to je VELIKA razlika... Naš vsega tega še ne bi znal in bi naredil več škode kot koristi, pa še ves čas bi ga morala pazit kaj dela na pultu...

_____________________________

Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.

Midva kuhava skupaj že od samega začetka. Tudi pri enem letu sva.
Jaz ga pač v vsako stvar vzamem s seboj, pa naj bo to kuhanje, pospravljanje, pometanje, ... Edino likava ne .
Treba ga je zaposlit. Saj običajno naredi celo zmešnjavo, a vsaj ne tečnari cel čas. In večji ko je, več imaš od njega in pomaga rad. Če pa ga začneš takoj stran odrivat, ne smeš čez 5 let jamrat, da nič noče naredit.
Komaj je shodil (pri 9-ih mesecih), že je pomagal sesat in pometat, itd.
Saj pravim, naj ga posede zraven, da vidi kaj mamica dela, on pa naj, ne vem, grizlja korenček, ali meša vodo. Bo svinjarija, ampak vsak dan manjša.

Tudi mi tako delamo.