Oj!

Že kar nekaj časa me muči vprašanje(glej naslov).In to od staršev,prijateljev in ostalih.Včasih,ko sva bila še sama so naju vsepovsod vabili in tudi drugi so prihajali na obisk.Nato pa je prišla tamala,no saj so še vabili in tudi prišli.ampak občutno manj.(ponudili tudi občasno varstvo,pomoč).Kar se nam je pridružil še sin pa konec.Tudi glede obljubljene,ponujene pomoči ni nič,saj se vsi zgovarjajo.Ma zdi se mi ,da sem prav kaznovana,ker imam otroke,pa še ob službo.Vam povem prekleto nam manjka tistih mojih 80000,ki sem jih dobivala za porodniško.
Malo sem se morala skašljat.
Pa brez zamere.
lp

mateja

Joj, joj Mateja, ne smeš tako razmišlajti in tako, res ne.

Dejansko je nekako tako, da ko imaš otroke, so ti na prvem mestu in življenski ritem se ti spremeni za 100%, nekdo, ki nima otrok, tega pač ne razume, ali pa recimo tisti, ki so že izven začetniškega obdobja, se tudi nekako odmaknejo na discanco, ker njim se dogaja čisto nekaj drugega kot vam, ki imate dojenčka.

Jaz sem to občutila na svoji koži. In potem so mi očitali, da se ne znam več o ničemer drugem pogovarjati kot le še o otrocih, dojenčkih. Ja seveda, saj se je vse vrtelo in še sevrti le okoli mojih dveh škratkov, plenicah, sedaj recimo vrtcu in podobno.

Sedaj boš videla oz. vidiš, kdo je z vami, in kdo ni, tako je to, žalostno a resnično.

Ne smeš pa res razmišljati o tem, da si kaznovana, ker imaš otroka/e, to je res najlepše, kar lahko imaš, pa četudi vam ni z ržicami postlano.

Drži se, sej bo, boš videla:) 

_____________________________

I don't care what they say, I just wanna live my life

Ja Mateja veš prej ti bo kdo drug pomagal,kot pa tvoj najbližji. Pri meni je tudi tako. Ko sem bila noseča sem ostala brez zaposlitve, no zdaj je še porodniška, kaj bo pa pol pa nevem. Imam tri otroke. Saj bo bolje, mogoče bodo oni tudi tebe kdaj potrebovali.

Mateja, saj je do neke mere vsepovsod tako. Pa ne da bi se te izogibali, enostavno se spremenijo prioritete v življenju.

Pri meni je podobno.
Najina družba je še, razen ene izjeme, kompletno brez otrok. 
Vedno smo se dobivali po lokalih, redko pri kom doma. Hodili smo okrog in nikoli ni bil problem iti tudi na Dunaj na kavo.
In zaradi tega, ker sva midva dobila otroka, tudi ne moreva želeti, da dajina družba začne živeti drugače. Saj bodo, ko bodo tudi sami imeli otroke.
In tako se konstantno dogaja, da ne greva z njimi in posledično tudi počasi zgubljava stike......saj se dobimo še vsak teden na nedeljski kavici, če ravno takrat naš mali nima svojih fint in spi, se ne pusti obleči, se zmoči in se preoblačimo in tako zamudimo na kavico.

Je pa tudi res, da se včasih zavem, da svojo samsko družbo morim s podrobnostmi o mojem malem in se tudi zavedam, da jih to zanima točno toliko, kot so podobne stvari zanimele mene pred 10 leti: ZELO MALO ALI ČISTO NIČ. In pač poslušaš/jo iz vljudnosti.

Po eni strani se res včasih počutiš nekak odstavljenega na stranski tir, po drugi strani pa je tu veselje s tvojim , ki ga ne zamenjam za nobeno družbo.

Če si vsaj malo komunikativna pa si tudi dosti hitro pridobiš drugo družbo, tako, ki ima podobne interese kot ti: podobno stare otroke in lahko do nezavesti debatiraš o pokakanih plenicah, bruhanju....

Sorodniki?
Ti pa so poglavje zase, tisti, ki so se v nosečnosti najbolj šopirili, kak bodo z malim ah in oh in sploh, so ga do sedaj prišli pogledat točno enkrat, na tisti skoraj obvezni spoznavni obisk
Se pa izkazujejo tisti, od katerih si to najmanj pričakoval.

Tak da: uživaj s svojima malčkoma, poišči kakšno mamico, s katero bosta lahko premlevali gor in dol vse pleničke in kakece  ........

Ne nisi kaznovana,si več nagrajena   ko imaš otroke
Zdaj pa je odvisno z katerimi ljudmi se družiš.Mogoče pa nimate iste teme pogovora Mene zanima vse kar se tiče otroka in otroštva vrtca vzgoje.pa imam ljudje okrog mene kateri so že davno ven tega  in  ko se vidim z njima ne pogovarjam se okrog tega ker ima še druge teme za dober pogovor.
Pa ko grem nekam na obisk malo sedim ker morem tamalo merkat da ne bi naredila kakšno pi  ali pa da ne bi neki zlomila pa enostavno sem zraven nje kot paznik.

Pa zato ne grem veliko na obiske Rajše sem doma ker je moja mala bolj svobodna doma
Pa kar se tiče varstva   nimam nobenega da bi prišel in hčerko merkati i paziti bar 5 minut ker sva sama  načisto sama
Pa sem i to sprejela in tako se navadila

_____________________________

Najdojenček

se podpišem!
pa sem se nekoč sekirala zaradi tega, zdaj se pa ne več. sem pa ravno pred par dnevi razmišljala, da od prijateljic ki sem jih imela so ostale le še 3 s katerimi se redno slišimo ali vidimo, pa nimajo svojih otrok. te so torej prave. za tistimi, ki so se mi pa izognile zato, ker imam otroke pa res ne mislim žalovati.

glavo gor, imaš dva krasna otroka in prav gotovo dovolj dela, skrbi in zabave z njima.
meni se včasih, če imam preveč časa razmišljati o takih rečeh (kar je zadnje čase sicer redkost) zazdi, da sta Nuša in Adam moja edina prijatelja

_____________________________

Besedo KONTRA s proti razložimo in CEPCIJA je jasna brez vprašanj, tako se s kontracepcijo borimo, da bi bil na svetu kakšen cepec manj!

Ada vas ´ma rada!

Jaz te ne poznam, Mateja, ampak takoj sem si živo naslikala par kolegic, ki se jih dobesedno izogibam, ker ne prenesem obnašanja njih samih in njihovih otrok. Kdor dovoli svojim otrokom, da nam razsujejo stanovanje, skačejo po posteljah, rišejo po stenah ipd., tak - sori - pri nas ni dolgo dobrodošel. A imaš ti mogoče tudi dva taka doma, ki jih ne znaš krotiti?

Ah, ne glej tako črnogledo - imaš dva prekrasna sončka, ki te imata nadvse rada in predvidevam, da se tudi s partnerjem vredu razumeta. In, kaj ti potem manjka - ste krasna družinica. Finance pa so povsod šibka točka - tudi v družinah, kjer sta oba starša zaposlena.
Tudi sama sem zaradi 1. nosečnosti izgubila službo. In to s krasno plačo.
Res je, da s prihodom otrok zgubljaš stike s prejšnjimi prijatelji (ki so še brez otrok), zato pa dobiš nove prijatelje, ki imajo otroke. Verjemi - pri nama je tako. Imava dobre prijatelje, na katere se lahko res zaneseva, za sorodnike pa veš kako pravijo - žlahta-raztrgana plahta. Nanje niti ne računaj raje, da ne boš preveč razočarana. Naj te raje presenetijo (mene nočejo )
Vsekakor pa glej naprej optimistično, ne tako čnogledo. Boš videla, če boš želela - in tudi delala na tem, se bo vse uredilo. Sama sem marsikaj prestala, a se moram zahvalit svojemu optimizmu, da sem tam, kjer sem.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

tudi jaz sem več kot ne sama z našim malim sončkom. starejši sin je v šoli, dragi v službi, jaz pa doma brez službe (porodniška se mi je oktobra iztekla)....pa še to sem prišla živet k mojemu dragemu, tu skoraj nikogar ne poznam. na obiske gremo redko, ker niti nimamo kakih tesnih družinskih prijateljev.

ravno včeraj sva z dragim gledala slike od fešte iz lanskega leta, ko se nama je rodil sin. takrat je bilo pa polno ljudi, ampak takih, ko drugače nikoli ne pridejo k nama na obisk.

hja....kaj češ. jaz sem se itaq že tega navadila. ko maš otroke, se je treba marsičemu odreči.

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Brez zamere mateja, ampak bodi srečna da imaš zdrave otroke in da nisi "drugače" kaznovana.

Vse to je res, kar so ti moje predhodnice napisale. Res je pa tudi, da pravi prijatelji za zmeraj ostanejo, pa če je njihovo življenje še tako drugačno od našega in če nas loči še tako velika razdalja. Seveda pa so lahko obiski redkejši zaradi tega, ker ima vsak svoje obveznosti, so pa zato slajši, ko se končno vidimo.
No, jaz sem imela podobne občutke. Prej, ko sva bila z možem (ki še ni bil mož, pač pa moj fant) še brez otrok, sva se družila z nekim parom najinih let. Skupaj smo bili kot rit in hlače - kar naprej, čeprav nismo ravno blizu živeli. Vsak vikend smo šli skupaj na izlet in poleti skupaj na morje. Med tednom sta pogosto hodila k nama in midva k njima in do poznih ur smo igrali tarok in se pogovarjali. Izredno smo se ujemali in razumeli. Medve sva pogosto govorili, kako bova čez nekaj let skupaj vozili vsak svojega otroka v vozičku in kako se bodo naši (njuni in najini) otroci skupaj igrali.
In prišel je čas - jaz sem najprej zanosila. Ko sta izvedela za to, sta se začela umikat. Zmeraj manj smo bili skupaj. Ko sem rodila, sta sicer prišla pogledat dojenčka, ampak le enkrat. Potem smo se odtujevali in midva sva se nato daleč preselila. Kasneje sta tudi onadva dobila otroka in ko sva ga prišla pogledat, sem začutila, da ni več enako kot je bilo. Čeprav sva midva in onadva imela otroka, nekako nismo več mogli imeti tako tesnih stikov kot prej. Počasi se nismo več videli.
So pa prijateljice, ki so še zmeraj samske in smo v stikih že od mojega otroštva. Četudi daleč živijo, pridejo kak vikend k nam in mi k njim. Pa imamo povsem drugačno življenje. One so samske in predane delu v službi, jaz pa z otroci in doma. Pa vendar nas druži še toliko stvari. Prej, ko so bili otroci majhni, so rade prihajale in se z njimi igrale, zdaj ko so punce velike, pa spet rade klepetajo z njimi. In seveda z nami. Imamo pa jasno veliko skupnega, o življenju razmišljamo podobno in vsi radi potujemo po svetu in sprejemamo tudi druge kulture.
Nikoli nisem govorila samo o otrocih, v bistvu o tem še najmanj, ker imam še ogromno drugih zanimanj.
Tako da zagotovo imaš kakšno prijateljico, velike družbe pa, se mi zdi, itak niso in ne morejo biti prijatelji. Družimo se zmeraj s podobnimi ljudmi kot smo sami. In dokler osebnostno skupaj rastemo, se družimo. Ko pa ne več, se pa prijateljstvo neha. A ni kaj žalovat. V končni fazi se rodimo in umremo sami. Treba se je najprej naučiti živeti sam s seboj in biti zadovoljen sam s seboj. Šele tedaj lahko dobimo zares prave iskrene prijatelje. Kar pridejo. Vendar spet, sami podzavestno sprejemamo in odbijamo določene ljudi. Vse kar je v nas, se odraža navzven. K meni na primer pridejo samo ljudje, ki me nekako osrečujejo, napolnjujejo, izpolnjujejo, drugih pa že miselno ne spustim blizu.


_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

pač imaš slab dan, saj bo bolje . kaj pa če se sama povabiš na kakšen obisk, če želiš seveda.

jaz sem vesela, da imam dan zapolnjen z mojimi srčki, da mi ni treba hoditi naokrog na obiske, da se mi kaj dogaja, ... ampak sem tak človek, uživam v preprostih stvareh

meni je najlepše biti doma z mojimi sončki, grabiti listje, peči žemljice, uživati v vsakdanjih stvareh in ravno to smo počeli ta vikend in mi je bilo fantastično. na obiske k nam pa hodijo samo prijatelji z istimi željami v življenju in otroki, seveda.

tekom življenja se veliko prijateljstev konča in veliko ZAČNE.


_____________________________

iz malega zraste veliko

Verjetno je vse res, kar so ti ostale napisale - ampak z druge strani je tudi tako. Naju se je kr nekaj prijateljev-parov začelo "izogibati", ko so dobili otroke, ker jih midva pač nimava. So si našli družbo parov, ki imajo otroke. Tak pač to je.

_____________________________

Idealni moški ne pije, ne kadi, ne vara, ne kvartopiri, ne obstaja. (ruski aforizem)

Nikoli ne razmišljaj, da si kaznovana. Probaj si najditi družbo katera ima podobne interese kot ti. Sicer ni nujno, da imajo že otroke, ampak da jih te stvari zanimajo. Mene osebno zelo zanima in mi ni nobena muka poslušat o pokakanih plenicah, prvih zobkih, korakih,...
Trenutno imam okoli sebe kar dva malčka, in jih z veseljem zabavam, da se mamice lahko mal spočijejo. Res da sm še mlada in vem da me to enkart čaka(vsaj upam) imam tudi jaz za njjih neskončno vprašanj.
Tako, da je logično da boš sedaj govorila le o svojih sončkih. Hvala bogu da si vesela, zadovolna. Prilagajat se ti morajo tvoji bližnji, saj si ti trenutno v obdobju življenja, ki pomeni veliko odrekanja, in pozornost je namenjena le .
In tako je tudi prav. Ti sam uživaj v materinstvu! Ne se obremenjevati z frugimi, ki niso v tvojem položaju.
LP

Mogoce pa le ni tako kot ti pises. Mogoce je bilo tako, da ko si dobila prvega pa drugega otroka, si bila prevec okupirana z njima, da si mogoce malo zanemarila stike s prijatelji, nisi jih klicala, mogoce nisi kdaj odgovorila na njihove klice.... vse to lahko pripelje do tega da se prijatelstvo odtuji.

Nesmes gledat in mislit negativno. Sluzbo si bos nasla, danes, jutri, ali cez par dni.... Bodi vesela ker imas doma bogastvo za katere je vredno ziveti. Probaj poklicat prijatelje jih povabit kdaj na kosilo, ali samo na kavo.... bodi ti prva in naredi ta korak... ce mislis: " ne nebom, naj me oni poklicejo" potem bos res ostala brez prijateljev. Ce pa vidis da nimajo interesa da bi se ti oglasili, potem jih odpisi.. to niso prijatelji.

Klasična zgodba, ki se dogaja marsikomu. Priznam, da tudi sama ne vabim dveh kolegic z majhnimi otroki, ki mi vsakič razturita stanovanje, mami pa sta vzhičeni nad tem.  Nista zaželjeni, res ne. Kličem ju tudi ne več, ker govorita samo in izključno o otrocih. Po drugi strani pa imamo tudi kolege, ki imajo majhne otroke in jih prav radi obiščemo ali povabimo. Ker znajo govorit še o čem drugem, kot o otrocih, mali pa imajo postavljene meje, kaj je sprejemljivo obnašanje, pa ne samo na obisku ampak tudi doma.
Midva sva imela otroke prej kot najini kolegi. Pa sva šla prav rada kdaj na obisk sama, ali pa povabila kolege, ko so šli mulci spat, da smo se v miru pogovorili. Jaz sem se vedno zavedala, da so moji otroci center sveta meni in ni nujno, da so celemu svetu oh in sploh prisrčni in zabavni.
So kolegi, s katerimi sva izgubila stike, večina pa je ostala.

Meni se ne zdi, da bi bilo temu tako, prej nasprotno.

Je pa res, da nisem bila nikoli človek "od obiskov". Kava, pijača zvečer, disko,...kakšni dolgi obiski doma pa ne.

Zdaj, ko imava malo Mičico, hodimo po obiskih precej več kot prej, saj jo ljudje radi vidijo, po zakajenih lokalih pa z njo pozimi težko posedamo. Res pa je, da se ne parkiramo za celo dolgo popoldne in da kakšne škode, razen nadrobljenih piškotov, do sedaj še ni naredila.

Jaz se pa prav izogibam obiskov- tako pri nas, kot pri drugih!
Sicer precej obiskujemo dedka in babico, ki se kar ne moreta naužiti svojega vnuka. Potem smo skoraj parkrat na teden vabljeni h kakšni prijateljičini družini, kar pa jaz večinoma spretno odklanjam, saj se raje potepam kje zunaj. Pobašem otroka kakšne prijateljice, za družbo mojemu sinu, nakupim malico in že se potikamo naokrog.
Raznorazne interesne dejavnosti tamalega, mi vzamejo toliko časa, da tisto malo kar ga ostane, najraje preživim doma ob partiji domina ali kakšne podobne igrice !
Delujem pa zgleda kot tak družaben tip človeka, da se ljudje kar sami od sebe začnejo pogovarjat z menoj, tako da sem včasih prav nesramna, ker hočem imeti mir !

Sem pa dve kolegici brez otrok, s katerimi sem bila kot žep in hlače, počasi dala na stranski tir, ker sta dejstvo, da imam sina, gladko ignorirali in me nikdar nista niti povprašali po njem.

_____________________________

ROŽICA