midve z mamo imava že od nekdaj bolj majav odnos...so trenutki-dnevi ko se sploh ne prenašava...že od kar se zavedam, ni zadovoljna z mano, ker ne grem po 'stopinjah' po katerih bi si ona želela, da grem...vedno sem bila 'črna ovca' - po njenem...
tudi ona ima bolj prepirljiv odnos s svojo mamo...in ni prav srečna, ker midve s sestro se pa s staro mamo dobro razumeva...
sem kar nekaj let preživela v tujini in do pred kratkim na drugem koncu slovenije...sedaj smo pa spet bolj blizu, več kontaktov, več poskusa 'nadzora' nad mano in mojo družino itd.
nekako v srednji sem se sprijaznila, da si z mamo najverjetneje ne bova nikoli prav blizu...sem pa pozabila, da me še vedno lahko prizadane...kako se sprijaznit s situacijo in se ne sekirat? kaj pa vem, spet me je začelo boleti...ko za mojo hči in sestro pravi, da sta 'njeni punci'....jaz sem pa 'težka', čeprav ima ves čas probleme z okolico ona...jaz pa praktično samo z njo...
kako se spopadate s tem? in kaj narediti, da se zgodovina ne bo ponavljala?
uh, sem se morala malo izkašljat...

Ja, te čisto razumem, da je težko. Ker meni mama tudi nikoli ni bila prav blizu. Enostavno se je treba sprijaznit, da tako pač je in videt tisto pozitivno. Če pa utruja, pa tudi za nekaj časa prekinit stike. Jaz se z mojo ne razumem, pa potem je obdobje, ko je o.k. dokler je spet nekaj ne piči in se spet nekaj muli in očita čemu se je vse zaradi mene odpovedala in da sem ji življenje uničila....pa res ne vem zakaj, pa pol sem se prejokala že tak, da groza, ampak tako je in ne morem je spremeniti, da bi v meni videla lepo . Se pa zelo trudim pri svoji hčeri,da ne bi ponavaljala napak ali delala kaj po istem vzorcu in želim imeti lep odnos s svojimi otroci. Težko je to, ko vidiš druge, da se fenomenalno razumejo z mamo, ampak ne moreš nič, tako nam je dano. Lahko smo in se trudimo biti me ljubeče, pa se nam morda vrne.

Ej daj povej kaj novega če lahko ,tudi pri meni je isto in pri moji sodelavki ki zdaj tole poleg mene bere.Bolje nebo nikoli,bolelo bo skos,ko boste daleč narazen bo malo bolje drugač pa ne.Vsaka njena beseda te bo VEDNO prizadela.

P.S. z mojim bratom se pa ne krega

nehaj igrat zrtev.... poskusi! bos ugotovila presenetljiv rezultat!

jaz sem sebe zacela gledat skozi njene oci.... in mi je uspelo, da imava dons naravnost fantasticen odnos!!!

uf, že dvakrat sem pisala...pa me meče ven...

Zahvaljuj se za mamo, ki ima rada tvojega otroka. To bo dovolj. Poskusi zares.

ja, za to sem res hvaležna in sem vesela, da je tako...sama (sem) imela dve super babici in dedka in želim enako tudi hčerki...sta zelo radi skupaj in tega ne oviram, čeprav mi marsikdo reče, kako zdržim in se zadržim, ker me mama ves čas po malem kritizira (tudi pred hčerko...no sedaj je bolje, ker sem rekla, da če me bo zmerjala pred hčerko, se pač ne bomo videvali)...aja, pa ne kritizira samo mene, ampak vse po vrsti - izključena je le hčerka in večinoma tudi sestra...odnos najine mame in sestre pa je tak - sestra je ne mara, mama jo obožuje (je prevzela njeno firmo.....in živi doma, pa se nekako ne uspe odselit)

baguSka...ne vem, če se delam žrtev...danes sem pač malo pojamrala....imam pa te težave že odkar pomnim...žrtev bi se lahko 'delala' pri 7 letih, ko me je občasno tako klofnila, da sem priletela v steno, ali ko sem od (njenega) tepeža bila kar nekajkrat plava...ah, pa še bi se dalo naštevati...


< Sporočilo je popravil sanasan -- 18.8.2008 12:38:15 >

želim si, da bi hčerka imela super babico, čeprav me je včasih strah, ko se spomnim na nekatere stvari iz otroštva....ampak dokler bo hčerka z veseljem hodila k babici, mi je tako čisto fajn....sploh ker se tudi z dedijem super razumeta in ker je druga babica s katero imata tudi super odnos zelo daleč....

ah, mogoče sem se danes spet malo zlomila zaradi luninena mrka

Hehe, moja mami tudi pravi, da smo mi čudni, ker se z vsemi dobro razume, samo s svojo družino ne .
Mah, po moje je tako, da te mora toliko in tolikokrat prizadet, da imaš poln kufer, narediš zid, da ne more več do tvojega bolj ranljivega jaza in se z njo lepo vljudno in prijazno pogovarjaš o vsem mogočem, samo se ne sekiraš več preveč, kaj si ona misli o tvojem življenju oz. koliko ji je zanj sploh mar.

Vsaj pri meni to zdaj super dela: imam jo rada, vendar imam svojo družino precej rajši. Poslušam jo, ne derem se nanjo, ne zgubljam živcev, ne sekiram se več pretirano za razne neumnosti. Jemljem jo, da taka pač je, da je to njen maksimum ljubzeni, ki ga lahko da, da mi je dala veliko dobrega, med drugim svobodo, za kar sem ji iskreno hvaležna in da zdaj v bistvu ne rabim več nič od nje: ne odobravanja, ne nasvetov, ker znam živet vsaj tako dobro kot ona. Tako me razni njeni izpadi in prelomljene obljube ne sekirajo več toliko, sem pa vesela, kadar se imamo fajn. In se imamo zdaj bolj fajn kot prej, ko sem se sekirala za to, kakšen odnos imava.

< Sporočilo je popravil ronja -- 18.8.2008 13:03:02 >

Mislim, da to ni edini primer, ko se otroku obrne hrbet zaradi tega ker ga starš enostavno ne more sprejeti kot individualno osebo, z lastno mentaliteto, željami in interesi. Takšni starši radi primerjajo svoje otroke z neko drugo osebo o kateri imajo običajno negativno mnenje ali pa se jih povezuje z "negativnimi" lastnostmi tiste osebe. In potem se otroci delijo na "moje" in "tvoje", ko gre za spor glede otrok med staršema. Sploh primerno, ko so otroci priča takim izjavam.  

Včasih ne moreš pomagat, ko se srečata dva čisto različna, nekompatibilna karakterja. V bistvu je z odnosi v družini podobno kot pri izbiri partnerja: Če si dva človeka ne moreta medsebojno dajati točno tistega, kar en in drugi rabita drug od drugega, če si dajeta napačne reči, ki drugemu nič ne pomenijo, bosta oba imela občutek, da se trudita, da sta najboljša možna (kar bosta res za njune potrebe in želje, če bi nekdo njima točno to dajal, kar ona dva nudita, bi bila presrečna), vendar ne bosta dosegla nobenega učinka (ker to ne bodo želje in potrebe drugega človeka, kar mu nudita). Štekaš? Ne moreš se obsojat, če ne moreš drugemu dajt tistega, kar rabi, ker ti si ti, drugačna kot ona in ne moreš je obsojat, če tisto njej nič ne pomeni, če tistega ne razume, ne more pač, taka je in obratno, ti nje ne moreš razumet, če se še tolk trudiš, takšna si. Sprejet moraš dejstvo o različnosti, sprejet da to, da vajin odnos, pa karšenkoli že je, ni pogoj za tvojo srečo. Manj kot si boš želela, da bi bile vidve ok, lažje ti bo živet in manj problemov boš sploh videla - ker v tebi ne bo nikakršne potrebe po tem, da bi ona bila taka, kot jo ti želiš. Vem da je to zelo težek cilj, ker nas na starše veže nevidna nitka. Oprostiti ji moraš vse, kar ti je kdaj prej storila, zaradi sebe, ker bo tebi tako lažje, ker te ne bodo njena dejanja kontrolirala in spravljala v slabo voljo danes, ko so vendarle že davno minila. Kar se otrok tiče je pa fajn, če jih ima rada. Moja babica je bila menda groooozna do moje mame, pa stara mama tudi, pa sta obe mene imneli radi in jih imam v super spominu. Četudi sta kdaj kaj rekli čez mojo mami, to ni vplivalo name, prej obratno, če je kdo preveč govoril čez mojo mami, se mi je zameril, samo oni dve nista šli čez mejo pri meni, bog ne daj, če je kaj njej storil z dejanji, da je jokala zaradi človekove zlobe....to tudi otroci jasno in razločno vidijo, tega se ti ni treba bat.