Hoj!

Moj 21-mesečnik ima hudo krizo, ker smo dobili dojenčka. V porodnišnici ga je bolj ali manj ignoriral, doma je bil brez apetita, občutljiv, odkar sva prišla z dojenčkom domov (v nedeljo), je pa sploh hudo. Meni pa tudi, ker vidim, kako trpi.

Sicer malček kdaj pa kdaj dojenčka že pogleda in ga celo poboža, večinoma pa nas čisto presliši, če mu rečemo kaj v zvezi z dojenčkom, tudi pri previjanju je do sedaj hotel pomagati le enkrat. Naj povem, da se mu posvečamo in mu popuščamo bolj kot pred rojstvom dojenčka; po ves dan se igramo, ga crkljamo, se z njim pogovarjamo, dojenčka komajda nahranim in previjem, pa še to pogosto med igro z malčkom. Ta je jokav, cvili, komaj ga prepričamo za lulat in jest, nekaj časa me odriva, nato se stiska k meni, odriva druge otroke (npr. bratranca), če sedijo poleg moža ... Kar naprej mu govorimo, kako je moj-moj, kako ga imamo radi, kaj vse on že zna, kako je priden, kako smo ponosni nanj, za vse stvari ga pohvalimo, ne silimo vanj z dojenčkom in mu dopuščamo, da ga npr. ne opazi, niti se ne razjezimo, kadar ga odrine, če ga damo preblizu.   

Jaz sem že čisto obupana in če slučajno ostanem za minutko sama, mi gre kar na jok.

Je imela še katera take probleme? Kako so se rešili, kako lahko z možem pomagava malčku, da se bo sprijaznil s situacijo in ne bo več tako trpel?

Lp,

živa 

Pusti mu čas, da se navadi nanj. Če je že slučajno suh se mu lahko zgodi, da bo rabil spet pleničko. Mojega sem takrat glih odvajala od plenic in je bolj dolgo trajalo, da se jih je odvadil kot pa če ne bi meli . No sedaj je že suh. Posvečaj se mu kot si se mu do zdaj, slej ko prej bo sam prišel in pogleal dojenčka. Poizkusi mu kupit majhnega dojenčka, da ga bo imel tudi on. Mogoče bo pomagalo, ali pa da bo jezo in bes stresal nad njim. navadit se mora, da ni več sam.

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Ni enostavno, ja...Otroček je kljub 21 mes še vedno majčken in ne razume...logično. Vidim, da se kljub vsemu ukvarjate z njim in očitno ne pomaga. Mogoče bi pomagalo to, da si vsak dan vzameš TI za starejšega otročka vsaj pol ure do ene ure in to SAMO za njega. V tistem času naj ati, babi kdorkoli počuva dojenčka, ti pa se s tavečjim delaj tisto, kar najraje dela. (igraj, poj, pojdi na sprehod....). Tako bo uvidel, da je mamica še vedno njegova in da si vzame čas samo za njega, ne pa da z dojenčkom v rokah njega hvali. Enako zvečer, pred spanjem. "Večerni ritual" naj bo samo tvoj in njegov.

Upam, da bo to vsaj delno pomagalo.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Marogica, to že vse delamo. Dojenčka dam spat v njegovo sobo, tako da ga sploh ni na vidiku, in ker trenutno  v glavnem samo spi (star je 10 dni), se res ves ljubi dan posvečamo starejšemu. Tudi stari mami, ki ju ima zelo rad, se ukvarjata z njim, prideta k njemu na obisk, ga peljeta ven, se igrata ... Večerni ritual je ostal isti, ali grem z njim jaz ali mož (že prej sva hodila izmenično oba). In ne glede na to, če takrat dojenček tuli, vztrajam pri malčku, dokler ne zaspi.

Joj, a ne da bo kmalu bolje?

Lp,

živa 

Pozdravljena,
Jaz imam 20 mesecev razlike med otroki in smo tudi šli čez to krizo. Preprosto moreš prebroditi krizo s časoma. Težko je, ker je prvi otrok ravno v obdobju, ko se gradi njegova osebnost in ima že brez konkurence drugega otroka boj s samim seboj, kar je predvsem njegov boj in ga more predelati sam, da si najde pot in način svoje uveljavitve.. Moj nasvet je, da se mu posvečaš in mu izkazuješ ljubezen, obenem pa mu vseeno postaviš pravila, ki jih morata oba upoštevati, saj se samo tako počuti varnega, ker je vsaj nekaj stalno. Videla boš, da se bodo sčasoma stvari umirile, ravno, ko se boš navadila bojev se bo malo pomiril, mal zrasel in pridobil na svoji samostojnosti, ter te ne bo več toliko potreboval.
Mi sedaj bijemo boje z drugim otrokom, ki je sedaj star2 leti.
Želim ti lep dan in čim manj stresa. 

Mi smo mel tud štalo doma,ko smo dobili dojenčka .Men se je ta mala tok smilila,da sem se zvečer kar zjokala od vsega hudga.Ni pa pomagalo nič,otrok rabi čas da se navadi novega člana in pozabi da je bil kdaj sam.Pri nas je bila kar ene 2-3m kriza.Pa v vrtcu so rekli da je nerazpoznavna,da samo nagaja in rabi veliko crklanja.So mel 3x več dela z njo.
Še zdj ko je mali star že skoraj 8m(joj kolk gre hitro ) se vidi ljubosumje in mu skoz nagaja,istočasno bi ga pa pojedla od ljubezni .Pa če je kaj jezna al pa da ji kaj ne pustim pride k njemu in ga kar klofne .
Drugač se mi pa zdi da sva se prav odločila za tako razliko in ne zamenjam .

No, mi imamo 16 mesecev razlike.

Je pa res, da sem si zelo veliko časa vzela za starejšega. Recimo, sama sva šla na sprehod, sama v trgovino, sama sva gledala risanke v dnevni sobi. Torej brez dojenčka in atija.. Ta čas pa je ati pazil princesko. In potem smo  počasi šli kakšen dan skupaj na sprehod, pa potem spet en dan sama midva... Tako, da je počasi sprijaznil z usodo...

Sta pa zdaj nerazdružljiva.

tega sem se tudi jaz bala,da bi moja prva pikica tako reagirala..sedaj je stara 22mesecev,druga pa 16dni..že v bolnišnici je dobila v roke dojenčka (seveda ga je en zraven držal),da ga je malo poujsala in pocrkljala..nato pa je vsakič ko je prišla v bolnišnico hotela isto..vesela sem bila ko sem videla njeno reakcijo..ko sem prišla domov,je bilo malo drugače..ko sem prvič hotela podojiti otroka (v bolnišnici ji ni bilo mar ko sem dojila),se je začela full jokati in riniti k meni,ampak samo zato ker sem rekla "ajsi"zaradi bradavic..tko da je mislila da me bo dojenček ranil in res je bila zaščitniška do mene..toda sedaj je vse lepo in prav.Dojenček spi jaz pa se posvečam njej..
Je pa res da sem se zadnje 4 mesece nosečnosti veliko pogovarjala z njo in jo pripravljala na dojenčka..vsakič ko sva šli spat sem ji razlagala o dojenčku in skupaj sva peli trebuhu nina nana in mislim da je to veliko pomagalo..


_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

Joj mene pa še vse to čaka.
Bojim se, da bo pri nas hudo,ker je mala ful občutljiva na spremembe

Moj starejši je rabil vsaj 6 mesecev, da se je navadil na bratca.

Pomagalo je, da je bil starejši nekaj časa vedno na prvem mestu. Kar seveda ni vedno fer do dojenčka. Ampak mene je čez dan starejši bolj potreboval ( dojenček je bil relativno nezahteven in ga je lahko čuval tudi kdo drug medtem, ko sem se jaz ukvarjala s starejšim ). Zvečer pa sem se bolj posvetila dojenčku, ko je starejši bratec že zaspal.

Pri cca 1 letu se je mali začel boriti za svoje pravice, pri 2 letih je odlično uveljavlčjal svojo voljo in danes ( 3 in 5 ) sta precej enakovredna. In se lepo razumeta ter sprejmeta en drugega in dejstvo, da imata skupno mamo.

_____________________________

Zakaj bi učil prašiča letati; izgubljaš čas in vznemirjaš prašiča.

zato pa sem jaz zagovorniok večje razlike v starosti.Ta prvemu se želim posvečat maksimalno.Prva tri leta absolutno samo njemu.Sedaj pa razmišljamo že o  drugem, ko bodo finance dopuščale.
Brez zamere.Moj brat je dve leti starejši od mene in je bil groozno ljubosumen in še dolgo potem.Sicer so karakterji otrok različni.
Vse se bo uredilo.

Draga moja živa!

Najprej iskrene čestitke . Ti pa moram povedati, kako dobro te razumem. Naš starejši bo sicer star 35 mesecev, ko se bo rodila prestolonaslednica, vendar se že sedaj spopadamo z izjemno močnimi negativnimi čustvi (občasno, ne vsak dan). Včasih, ko je zaradi kakšne lumparije kregan, se zanese kar nad mojim trebuhom. Seveda ga vsi opozarjamo in mu prigovarjamo, ampak tu in tam ga kljub vsemu zanese. Najverjetneje je temu krivo tudi dejstvo, da sem jaz morala zaradi vseh težav v nosečnosti ogromno počivati in sem s tem posledično bila dosti manj (aktivna) s starejšim. Nam je pomagala knjigica Mišek Tip si želi bratca. Izjemno enostavno napisana in s tako poučnim koncem. Svetujem ti, da si jo nabavite.

Drugače pa - delate popolnoma pravilno, čim več časa preživljate s prvorojencem. Bo pa potrebnega še dosti časa, da se bo prvorojenec navadil na vašega malčka in ga sprejel. Upam, da bo to čim prej.

Gorje meni !

Naš malček je posledično postal pravi izsiljevalec. Zvečer se je spet ihtal "brez razloga" in možu je nazadnje prekipelo, da ga je brez risanke popokal spat.

Nato je še dojenček tulil od 19h do 23h.  Nazadnje sem mu dala dodatek, ker po mojem po 4 urah iz mene ni izmolzel niti kaplje več, nato je za odkupnino spal do pol sedmih.

Postalo je res hudo, ker malček, kadarkoli vidi dojenčka, še posebno pri dojenju, začne histerično tuliti. Pa lahko hodim za njim z dojenčkom na joški ali pa mu prigovarjam, da se bom šla takoj igrat z njim, nič ne pomaga.

Zdaj ni hotel ven, in to z njemu najljubšo oh in sploh babico, pa sva ga kar malo na silo popokali, da si prezrači možgane in znori iz sebe vsa negativna čustva, no, slišim ga na drugo stran hiše, kako zunaj joka. Jaz žal ne morem/še ne smem ven, so mi zabičali v porodnišnici, ker sem po CR, poleg tega malčka ne smem niiti dvigniti, tako da še gugalnice odpadejo.

Ne vem več, kaj naj sploh še naredim. V nosečnosti je kazalo relativno dobro (božal in lubčkal je trebušček, brali smo knjigice - Raho, res hvala za nasvet, Miška Tipa si moram še izposoditi!), zdaj je pa res katastrofa. 

Ni čudno, da je dojenček zvečer čisto znerviran, saj sva midva z možem tudi zaradi neprestanega manevriranja z malčkovimi čustvi.

Lp,

živa

Živa, pri nas je razlika 22 mesecev in te zelo razumem. Vso nosečnost je izgledalo, da problemov ne bo - nato pa je udarilo ven. Aja, ko sem ravno rodila (bila v porodnišnici), se je začel s 1. septembrom uvajati v drug vrtec. V prvem tednu uvajanja je zbolel. K sreči je bil še mož doma, ker bi se mi drugače zmešalo. Dojenčico sem se trudila dojit in se tudi je ves čas - na pol ure in uro in je nisem mogla kar odložit in se ukvarjat z njim.