Pravkar so me odpustili. To je mojega osemletnika očitno zelo prizadelo. In zdaj pravi, da ne bo šel na tabor, ker nimamo denarja. Po eni strani sem vesela, da se zaveda, da denar ne raste na drevesu. Po drugi strani pa ne želim, da se on počuti odgovornega za nastalo stanje. Kaj naj mu rečem? Kako naj reagiram? Za zdaj sem mu rekla, da naj se on ne ubada s tem in da lačni ne bomo. Pa tudi, da za znanje (tabori, treningi ipd.) denar vedno bo.

po mojem je najbolje, da se pred njim ne meniste preveč o tvoji brezposelnosti oz po domače povedano ne delate velike zadeve iz tega. Mislim, da mora bit neka zdrava meja. Prav je, da se pogovarjate o razmerah doma, pa da denar ne pada z neba, pa o vseh takih in podobnih temah, da otrok, glede na to, da je že dovolj star, razume kako pa kaj.

Po drugi strani pa sem mnenja, da jih ni treba pri teh letih preveč obremenjevat s temi zadevami.

Jaz našemu ta starejšemu sproti razlagam, pa se o tem pogovarjamo. Zdej, ko nisem podpisala pogodbe za naprej v službi, sem to le omenla, nisem pa preve razglabljala o tem. Se pa vseeno pogovarjamo o vseh možnih zadevah, seveda tudi o denarju, o družinah, ki so socijalno ogrožene, z mano gleda Tednik, pa pol telefonirava za donacijo,..

Je pa po mojem pset odvisno kakšen je otrok. Eni so še malo bolj občutljivi.

Pokaži mu, oz mu daj vedet, da bo vse ok, da ni panike, ker si ostala brez službe, da se to pač dogaja, da se pa boste spet znašli in bo vse ok.

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

V bistvu je lepo, da je tako reagiral in da ve kakor si sama rekla, da denar ne raste na drevesu. Zrelo od njega, da se je pripravljen odpovedat taboru. Ampak jaz bi mu rekla, da tabor smo planirali še pred tem in da naj kar lepo gre in se ima lepo.

PO moje si mu super razložila:).
je pa res odvisno, kako občutljivi so: tastarejša se ustraši že takoj, tamali ni problem, pa to velja za vse stvari. Ampak po moje tudi ni treba nekaj ful skrivat ali pazit. Se mi zdi, da je čisto ok, če otroci vidijo, da nas kdaj kaj prizadane, pa da se potem poberemo - ker se točno tega naučijo: da se zgodi kaj hudega, pa da se vedno poberemo. To je največ, kar jim lahko damo. Če pa tebi to ni neka panika, bo pa itak tudi sam do videl:)

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/