Danes zjutraj nas je pretresla novica, da je umrl moj dedek. Moj sin, njegov pravnuček (februarja bo dopolnil 5 let), je bil nanj zelo navezan, ga redno videval (večkrat tedensko tudi) in se je ob novici da je ata, kot smo ga klicali, umrl, zelo razjokal iz srca.

Vzela bi ga na pogreb, da bo zaključil to zgodbo. Sprašuje kje je ata? Rekli smo mu, da je njegovo telo še tu, a njegova duša pa je šla v nebesa in da ima zdaj še enega anglečka, ki ga čuva. Bojim se vprašanj na pogrebu kot so: zakaj je ata upepeljen, bojim se da si bo to preveč v živo predstavljal, da bo imel kasneje more, ampak kaj odgovoriti na vprašanje, zakaj je tako visok mož in njemu ljuba oseba, zdaj samo še pepel v eni majhni žari.

V vsej moji bolečini ob izgubi preljubega dedka, si želim narediti to žalostno zgodbo, vsaj lažje za mojega sinka.

Kaj odgovoriti na tako "težka vprašanja"?

Vaše izkušnje/predlogi?



< Sporočilo je popravil tinkatonka -- 24.12.2010 21:32:25 >

_____________________________

Ponosna mamica Aneju in Jakobu.
--------
Vsaka mama je prava mama, dana za srečo in veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje.
(T. Pavček)

Iskreno sožalje

tinkatonka iskreno sožalje.
lahko ti povem svojo izkušnjo pri 5 letih. meni je umrl nono. to je bil zlat človek. nas otroke je imel zelo rad. jaz ga ne bi dala nikoli, njegova smrt me je zelo prizadela. spomnim se kako sem ga gledala, ko je ležal v hiši in so ga drugi ljudje špricali (kropili). prepričana sem bila, da če bi bila sama z njim v tisti sobi, da bi odprl oči...
ko so spuščali krsto so se mi pred oči postavili ljudje, še vedno sem hotela biti sama z njim. to je eden od najmočnejših spominov iz zgodnjega otroštva, ampak meni je prav da so me starši peljali na pogreb.
on me je klical anju.

jaz bi ga vzela na pogreb, okrog žare bi mu razložila čim bolj realno in njemu primerno. 5 letnik razume že ogromno in zapomni si, zato mu ni za olepševat.

drži se

Moje sožalje.

Mi imamo tako izkušnjo, da je najbolje odgovorit na otroška vprašanja iskreno, saj nenazadnje vidi in sliši, ko se pogovarjamo o izgubi. Naša ima vsakovrstna vprašanja o smrti. Do sedaj je vprašala, kako je, ko umreš, zakaj imajo eni krsto, drugi so v žari, če si oblečen ko umreš, kam greš potem,.. nekaj zelo težkih vprašanj,.... Midva ji skušava odgovoriti tako kot je, neposredno na vprašanje, se ne izmikava, niti pa ne odgovarjava tako, da bi odpirala dodatna vprašanja. Razume veliko, ne pa še vsega.

< Sporočilo je popravil Ankica. -- 24.12.2010 21:50:27 >

Joooj, Tina ... če bi vedela na to zanesljiv odgovor, bi ti ga povedala ... če bi me vprašala pred septembrom, bi ti verjetno odločno dejala, da ga raje ne pelji zraven, da mu ni potrebno gledati te bolečine in solz svojih najdražjih, ampak zdaj ... ne vem ... vem, da sem jaz že odrasla, ampak jaz nikakor še ne dojamem in ne zaključim zgodbe, da mojega očeta več ne bo nazaj ... na pogrebu me ni bilo - kot veš, sem ravno na dan pogreba rodila - zato nekako še zdaj ne razumem, kaj se je pravzaprav zgodilo ... meni ta zaključek - pogreb manjka in to zelooo in sploh ne vem, kako se naj poslovim ...

Tudi sama sem kot majhna deklica gledala pokop svoje stare mame in moram reči, da sem nato hitro za pogrebom zaključila to zgodbo, vedoč, da stare mame ne bo nazaj, saj sem videla, kako so jo položili v grob.

Naš Anej, sestrin sin, tudi ni bil na pogrebu mojega očeta - njegovega dedka in je kar precej zmeden glede tega ... zadnjič mu je sestra rekla pri jedi, naj še poje eno žličko za babico, on pa je rekel: "Za dedija bom pa kar dve!" Ko ga je vprašala zakaj, ji je odgovoril, da je ena za pokopališče, druga pa za doma ... tako, da se vidi, da še zmeraj misli, da se bo dedi vrnil ... da bo zdaj malo tam, potem pa pride nazaj Na pogrebu ga ni bilo, svečke pa hodi prižigat in zaradi tega je po moje zmedenost.

Ne vem ... sama najbolje poznaš svojega sina, opazuj ga te dni in sama presodi, kaj je najbolje zanj ... Drži se - mirne praznike želim tebi in tvoji družini ... Iskreno sožalje! 

_____________________________

"Ovir ni. Ovire vidiš samo takrat, kadar umakneš pogled od cilja."

EX Inčika

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Najprej moje iskreno sožalje!
lani ob smrti mame je imel sine prav tako 5.let.
sam je zaključil po povedanem da je babi "ratala zvezdica" in da ga zdaj čuva,od tam gori.
Ker smo pa lih prebolevali tako sine kot jaz gripo, punca pa je sama izrazila željo da ne bi šla na pogreb, smo skupaj napisali "poslovilno" pismo , sine ji je narisal kar ji je pač hotel in je ata dal k njej v krsto, leto prej ko je umrl tast, sva pa prav tako vrgla v jamo k žari pismo, ki sta ga napisala oz narisala za nonota.
Torej moje mnenje: sama poznaš najbolj svojga otroka in veš kako mu boš najmanj boleče-stresno prikazala resnico,...lahko pred pogrebom, po pogrebu, ko bo žara že v zemlji,...kakor koli, samo ne ga pustiti v negotovosti!


_____________________________

Kdor govori za menoj, govori z mojo ritjo!!

I saw an angel become the devil
Still they look pretty good hand in hand
Well baby, I don't need any of them
Heaven nor hell
Volbeat!!

iskreno sožalje 

lahko mu napišeta pismo in ga prebereš na pogrebu, ali vsaj zame še bolje, ga vrže zraven v grob. lahko tudi risbico in kakšno igračko, da bo vedno z njim. se mi pa zdi zelo pomembno, da ve, da ga ne bo več nazaj. da je vsem hudo in da ste vsi žalostni. ampak da ga nikoli ne boste pozabili.
mislim na vas


_____________________________

moje sanje so se uresničile dvakrat- 6.2.2008, in 7.9.2010

Pozdravljena,

najprej iskreno sožalje ob izgubi.
Meni je aprila umrl oče, hči Nika je bila stara 3,5. Razložila sem ji zakaj je umrl in kaj to pomeni. Da ga ne bo več, da je zvezdica ki jo čuva. Glede pogreba pa ne znam svetovati, mi smo imeli raztros pepela v morje, vendar Nika ni bila prisotna.

Še enkrat iskreno sožalje,

če sta bila navezana bi sama otroka zagovo peljala na pogreb. naj ima priložnost da se poslovi na svoj način. meni je pri 4 letih umru stari oče in se po pravici povedano njegovega pogreba ne spomnim čeprav sem bila prisotna. spomnim pa se kako je lažal v trugi ampak bežno. mi je pa globoko v spominu ostal dogodek ko je oče izvedel novico in se je razjokal verjetno zato ker sem takrat prvič in zadnjič v življenju videla očeta jokati.
drugače nisem za to da otroke voziš na pogrebe,ker ozračje za otroka ni prav prujetno ampak če gre za osebo s katero je bil povezan je zame prav da gre.

kar bi vprašal mu bi skušala razložiti preprosto in iskreno.


_____________________________

pozdravljene,

Najprej HVALA za vsa izrečena sožalja in za nasvete. Moj božič kot veste ni bil preveč vesel. HB da imam svoja dva otroka zaradi katerih moram imeti nasmeh na obrazu. Komaj čakam, da bo za nami še pogreb, da se v miru poslovimo. Ja odločila sem se, da Aneja peljem na pogreb. Danes npr smo prišli k mojim staršem in je videl svečko pred vrati in rekel "o ata je še vedno mrtev". Kot da še ni dojel in da čaka, da pride domov, ko "ne bo več mrtev". Se mi zdi prav, da se poslovi, da dojame, da ga ne bo več, da je OK če si žalosten in se zjočeš, da ga bomo nosili v srčku. Da je on naš angelček pa itak že ve in se večkrat na dan spomni na to. Na "čudna" vprašanja bomo kot ste tudi same svetovale odgovarjali pošteno in primerno njegovi starosti, brez laganja ali česa podobnega. Pa risbico bo narisal in jo bo atu vrgel, ko se bomo od njega poslovili. Na pogrebu ga bo imel mož čez. Jakoba (3,5 mesece)mi bo vmes na mojem domu počuvala prijateljica, ki sem ji zato neizmerno hvaležna.

Prelepe praznike vam želim in LP

Tina



_____________________________

Ponosna mamica Aneju in Jakobu.
--------
Vsaka mama je prava mama, dana za srečo in veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje.
(T. Pavček)

Tudi iz moje strani iskreno sožalje ....jaz bi otroka peljala na pogreb, vendar bi mu prej poskušala razložiti, kaj pogreb sploh je...Otroci namreč ne razumejo čisto dobro, da tega človeka ne bo nazaj oz. da ga sedaj ne bodo mogli več videti tako kot doslej...prav zato mogoče nekateri malčki sploh ne izražajo ne vem kako velike žalosti, ker preprosto tega ne razumejo...Je pa večji problem, ko vidijo svoje drage jokati, se sesuti od žalosti in bridkosti...To je po moje večji šok...Tam videti močnega atija, ki ga žalost zlomi ali pa  veselo  mamico, ki tam hlipa v robec...Imam podobne izkušnje kot ena predhodnica , ko sem prvič in zadnjič doživela ko se je moj oče razjokal in sicer  na pogrebu svojega brata...še danes ga imam pred očmi...

Pozdravljene,

ker ste bile tako prijazne in mi pomagale z nasveti sem vam dolžna še poročilo kako je bilo. Anej se je super držal. Zvedavo opazoval vso proceduro. ker je bil "lovski" pogreb se mu je sploh imenitno zdelo toliko lovcev v uniformah na kupu, pa lovski rogovi. No pri grobu je vrgel notri risbico, ki jo je narisal za ata in rožico, potem pa stekel k babici (moji mami in hčerki pokojnega) v objem in se pošteno zjokal. Pa še en tak moment, ko je odhajal iz pokopališča v avto po pogrebu, se je zjokal pri možu v naročju in to je bilo to. Se je pa zvečer spet spomnil nanj in rekel, da ga pogreša. Upam, da je dojel, da ga ne bo več nazaj..bom mu pa spomin nanj večkrat obujala, da se ga bo spominjal tudi kasneje ko bo večji in da mu bo za celo življenje ostal v spominu.

Težko je....še sama ne dojemam, da ga več ne bo ...a življenje teče dalje, s spominom pa ga bomo "ohranjali" pri življenju!

_____________________________

Ponosna mamica Aneju in Jakobu.
--------
Vsaka mama je prava mama, dana za srečo in veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje.
(T. Pavček)