8 mesecev sva se trudila za najino drugo pikico..sedaj sem nekje na polovici nosečnosti ampak veselja ni in ni..seveda gvorim z moje strani..
baje bo tokrat punčka..predno sem bila noseča se mi je zdelo imeti najlepše parček..sedaj..mi je popolnoma vseeno..
kolegica mi je dala malo cunc, ampak se mi zdijo vse kičaste..
počutim se grozno..
sin je star dobre tri leta..ne vem zakaj ampak se mi smili, smili ker mislim da ga bom prikrajšala z dojenčkom za veliko stvari..predvsem zase..

vem da so za tako razmišljanje krivi hormoni ampak si ne morem pomagat..tok sem žalostna ker se ne morem veselit..

Tega ne razumem...
V čem bi ga prikrajšala? Dala mu boš najlepše darilo, kar lahko mati da... SESTRICO.
Slabe dneve imaš... bo minilo.

Ne se sekirat, to so hormoni. Delajo svoje. Dobro je da se zavedaš in verjemi, da boš delala na tem, da ne bo noben otrok prikrajšan.

podpis! Ko jih včasih gledam skupaj... Lahko se razpočim, ampak jim ne bom mogla dat nikoli toliko, kot dajo en drugemu! Ja, res je, da se z njim ne boš mogla toliko ukvarjati kot bi se, če bi ostal edinec. to je dejstvo. Na začetku se boš sicer morala več kot se zdaj, ampak kasneje pa se boš verjetno manj. Vendar pa bo imel dvoje očk, ki bojozrle vanj s tistim občudovanjem in se učile od njega, imel bo nekoga, ki ga bo imel rad (poleg strašev), nekoga, ki ga bo naučil, kako deliš igračke in da se to splača;), nekoga, ki si bo izmislil kako badarijo, ki mu bo skrajšala kak dolg počitniški dan... Ma, bratci in sestrice so super, verjemi:)
Tudi ti se boš navadila na punčko: sama nikoli nisem bila preveč punčkasta punčka, moji punčki sta zelo punčkasti... pa se čisto navadiš in celo najdeš kaj bolj punčkastega v sebi;). In punčke so zakon, ne vem, kako je s fantki, ker so dojenčki meni isti, ne glede na spol, ampak s punčkami imamo lahko mame eno tako fajn vez, smo team:) Pa fajn je, da imaš na razpolago cel spekter različnih reči in zanimanj:)

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

tud js ne vem za kaj bi ga lahko prikrajšala ampak enostavno tako čutim..

kako se igrati z dvema hkrati
kako NE delati razlik
kako zrihtat oba pa da se eden ne počuti zapostavljenega

na takšen način se mi pojavljajo vprašanja

ronja ko sem tvoje prebrala sem dobila kar solzne oči..

bi bila vesela še kakšnega podobnega nasveta od tebe ali pa tiste ki ima dva ali več otrok

To vse ti bo lažje, ko se otrok rodi. Vnaprej težko zamisliti kako bo, verjemi pa, da bo lepše in lažje, kot si zdaj predstavljaš. To, da ne delaš razlik, bo samo od sebe prišlo, ker boš oba imela ISTO rada in razlik seveda ne more biti. Bosta pa imela različne potrebe. Starejšemu kdaj razloži, da bosta dva, da jih imaš enako rada, njega zato nič manj... veš, ljubezen se ne deli, množi se. Mogoče si delaš čisto nepotrebne skrbi zaradi sina.
Moja2 sta zdaj stara 4 in 5. Zdaj mi včasih 5-letnik reče, "kaj pa meni? Meni tudi daj lupčka" na primer... pa ga dam, pa še kakega zraven, pa razložim, da jih jaz ne štejem, da pa sta oba dobila in še bosta. Nimam nobenih problemov s tem.
Je pa to del vsakdana, ampak meni toliko bolj zanimivo. Tudi sama imam starejšega brata in mi je mama pravila, da ko sem bila že najstnica, sem bila jaz tista, ki je nonstop hotla imeti enako velik zrezek, kot brat  in da je pač gledala, da bova oba isto dobivala. Saj ni tak težko... boš vidla.
To, kar pa bosta imela tvoja otroka med sabo, pa je neprecenljivo. Meni so se vedno zasmilili edinčki. Nikoli ne bodo izvedeli, kako je imeti brata ali sestrico.

Moja dva sta stara 3 in 1 tko da za naprej ne morem govorit, ampak ta čas do zdaj lahko rečem, da je bil zame najbolj pester v življenju. Ne vem če je res, kar pravi LuLu, da se kar zgodi da ne delaš razlik in da je že kar na začetku vse lažje. Po mojih izkušnjah ni. V začetku se počutiš kar nekam krivo, ker starejšega otroka skopa očka (ker ti dojiš) ali ker ga on pospremi spat (ker ti dojiš) ali pa ker se ti preprosto ne da z njim igrati (ker si izmučena od nenehnega dojenja). Čisto prve tedne se ti lahko res zgodi da si popolnoma depresivna, vsi okrog tebe pa pričakujejo da boš presrečna mamica, saj imaš vendar dva zdrava otročička, pa še parček. Tako da....hočem rečt, ne očitaj si da je s tabo kar narobe. To, kar čutiš je normalno. Razpeta boš med enim in drugim otrokom, pa še med možem zraven. Ta večji otrok se bo sigurno počutil malo drugače, tega ne moreš spremenit. Ampak v splošnem je to zanj sprememba na boljše. Razvil bo lastnosti, ki jih mogoče do zdaj ni. Ljubeč bo do sestrice in ti se boš topila od ljubezni, čeprav si mogoče še par minut nazaj jokala v kopalnici ker ti je šlo vse na živce... Pestro bo, ampak eno drži kot pribito - ljubezen do otrok se množi!! Kmalu se ne boš več spomnila kako je bilo samo z enim!

meni je najlepše pomislit (in obenem najbolj važno - sem edinka in to občutim), da bodo imeli nekoga blizu in v pomoč, ko tebe ne bo. torej, če maš res rada svojega sina, vedi, da je ona darilo za takrat, ko tebe ne bo več. da bo del tebe z njim skozi njo. in vice versa seveda.

Bolj sem mislila, da je lažje, ko se otrok rodi, kot pa prej razmišljati kako bo... saj ne ve, kaj jo čaka. Ker pač iščem spodbudne besede, sem to napisala
Je valjda res, da je pri vsaki drugače, drugačni otroci,...in je tudi res, da je lahko naporno. Dojenje, pa drugi otrok... ampak to so take stvari, ki minejo in res ni potrebe že zdaj se sekirati, da pa ne bo ok.
Jaz sem sama bila vedno za vse, tudi zdaj sem samohranilka in to delitev na pol, ker imam dva, bom delala celo življenje. Ampak mi je pa tudi všeč, da se sin oglasi, če se mu zdi, da kaj ni bilo fer. Naj pove, mogoče pa res kdaj ni bilo. Hčera ne komplicira tak  Tudi pri moji mami se je to kdaj dogajalo, ampak danes oba z bratom veva, da se res ne da na milimeter enak zrezek narediti.
Pa saj te razlike niso usodne za otroka, če se mu razloži tako kot je treba. Jasno, da npr. če imaš 20 eur, lahko daš vsakemu 10, ampak pri kaki drugi stvari, pa kdaj en dobi milimeter več, kdaj drugi...
Priznam, da sem jaz tudi se spraševala, kako bo, ko bosta dva... in danes gre lepo, vsi se imamo isto radi. Saj se tudi da kdaj zmeniti, da kdo komu kaj odstopi, in je čudovit občutek, če otroka to naučiš. To so pač dogovarjanja, ki bodo nonstop.
in če ima mama/starši vse otroke isto radi, jaz verjamem, da na koncu vse uskladijo in da se da brez kakega ljubosumja živeti.

Pri nas smo se zorganizirali tako, da skušam jaz čimveč časa preživeti s starejšim otrokom. Bratca je zelo lepo sprejel, še vedno ga ves čas lupčka in boža, bratec mora povsod zraven itd. Ker ga je tako lepo sprejel, sem se mu od začetka zgleda podzavestno premalo posvečala in na momente se je začel obupno obnašat, do bratca je bil pa še vedno zelo pozoren in ljubeč. Pa mi je bilo takoj jasno, da rabi mojo pozornost oz. da je dobi očitno premalo. No, zdaj imamo že nekaj časa tako, da grem jaz čimveč sama z njim ven, da se ukvarjam z njim, med tem časom pa oči za malega poskrbi. Pač, starejši trenutno mamico rabi bolj kot dojenček. Večerni ritual, ki sva ga imela pred prihodom bratca, to je umivanje zobk, kopanje in pravljica pred spanjem, je ostal, ne glede na prihod bratca. Za to sem dobro vedela, da mu tega ne smem vzeti, enkrat se je zgodilo, da sem mu rekla, da mu bo oči umil zobke, ker jaz držim maega, pa je rekel, da naj ga oči vzame v naročje. Tudi dojenje se da zvečer tako "natempirat", da starejšemu otroku ne vzameš večernega rituala z mamico. Pa pač dojenčka malo pred tem podojiš, saj večerni ritual je ponavadi ob eni in isti uri. Vseeno bo dojenček lažje preživel tiste pol ure brez mamice in dojenja kot pa starejši otrok brez mamice in rituala, ki ga je navajen.

Drugače pa meni ni lepšega ko vidim, kako je starejši nor na malega in kako tudi že mali (pa ima komaj 2 meseca) glavico obrača za starejšim in ga lovi z očmi. Takrat dobim potrditev, da je bila odločitev za 2. otroka ena od najboljših, če ne najboljša odločitev v mojem življenju.

< Sporočilo je popravil Katy78 -- 23.7.2012 12:30:03 >

Podpis pod Katy78. Pri nas smo se tudi na  začetku tudi na podoben način zorganizirali in je lepo teklo.      za tavelikega sem si vedno, res vedno vzela čas, mogoče mi je blo lažje pustit tamalo mojemu, ker nisem dojila.

No, zdaj sta stara skoraj 3 in 5 in eden brez drugega enostavno ne moreta. Se stepeta in skregata, ampak čez par minutk se že lupčkata in tamala tavelikemu pravi: Japok, moj moj...

Nevem, meni se zdi nekaj najlepšega in najbolj dragocenega, ko ju gledam skupaj.

_____________________________


Jakob, 23.04.2007, 3570g/55cm
Julija, 30.08.2009, 3570g/52cm

Meni so se v drugi nosečnosti porajali isti dvomi. Ravno tako sem mislila, za kaj vse bo starejša prikrajšana. Ampak potem počasu izvodeni.
Vse delo (razen dojenja) si lahko s partnerjem razdelita. Zagotovo boš morala paziti, da se boš dovolj posvetila tudi starejšemu. Ampak, glede na to, da te to skrbi že sedaj, boš zagotovo zelo pazila, da se tvoj strah ne bo ureničil. Vključi ga v celotno dogajanje. 3-letnik lahko že marsikaj pomaga, tako se bo počutil pomembnega kot starejši brat. Jaz imam dve punčki (4 in 8), pa se super razumeta. Starejša je bila že tako čisto navdušena, da bo starejša sestra in je želela biti povsod zraven in pomagati. Sedaj sta pa tudi non stop skupaj, se čuti sestrska ljubezen. Pa prav po babje uživamo (no, mož je narbrž včasih prikrajšan, ker se ne frizira in si ne lakira nohtov ) Tako sta povezani, da še ko si je mlajša poškodovala roko, je starejša bolj jokala, ker se je čutila krivo.

Ne skrbi, sedaj delajo precej težav hormoni, malo dodajo še živci, po rojstvu boš na te svoje strahove pozabila in boste vsi štirje zelo veseli in zadovoljni.
Srečno!

Oh ja, saj smo se mi tudi organizirali, da ne bo zdej drugače izpadlo!
Seveda je starejša dobivala še več mene in vse iste večerne rituale...ampak ko je imel mlajši kakšno pestro obdobje pa včasih tudi ni šlo. In takrat moraš pač nekaj naredit. Meni je bilo bolj smiselno da starejša malo počaka, kot pa da se recimo mlajši (star kakšne 3-4 mesece) pol ure dere ker hoče mene. Pa tudi, bili so večeri ko sem mogla obadva sama skopat in spravit spat, ker sem bila sama. In če se sredi pravljice tamali zbudi, moraš pač k njemu. (Še najbolje je bilo, če smo se kar vsi trije ulegli, tamali priklopljen, jaz pa brala pravljico zraven, pa je šlo)
No sej, drugače pa kot ste napisale, počasi se privadiš in ko ju potem gledaš skupaj, je res neprecenljivo. In tudi pri nas je tako, da tamali obožuje starejšo sestrico, prav nor je nanjo!

najprej en velik , razmišljam, da ti je sedaj strašljiva predstava, da bosta oba otroka zase zahtevata polno tebe cel dan, a najverjetneje boste vsi skupaj kmalu ugotovili, da te bo posamezen otrok potreboval le del dneva , bo pa nekaj tednov zagotovo zelo napornih, sploh zate, ko boš občasno verjetno imela vtis, da bi morala biti vsaj na dveh koncih hkrati

verjamem, da ti je težko, saj je tvoje počutje sedaj drugačno od pričakovanega, saj se verjetno vedno bolj zavedaš, da bo v prihodnjih mesecih zate organiziranje vseh obveznosti zelo naporno, zato te verjetno sedaj zaradi tega tako skrbi in dvomiš vase;

a starši zmoremo; ne zlahka, velikokrat nas popolnoma izčrpa skrb in delo za otroke, a se vložen trud povrne, če drugače ne, z objemi in z iskricami v očeh naših malčkov


ne vem sicer, kako potekajo dnevi v vaši družini, a po zapisanem si očitno zelo navezana na svojega sina in večino stvari zanj opraviš ti; morda je čas, da se s partnerjem malo pogovorita, kako si bosta delila naloge, ko bo prišla še dojenčica (oz. pravzaprav boš verjetno dodatno pomoč potrebovala že prej, v zadnjih tednih nosečnosti), tako da boste vsi čim bolj zadovoljni; pa saj tudi triletniki že znajo zelo pomagati pri negi dojenčkov, če drugače ne, s crtljanjem dojenčkov
in starejši bratje to odlično obvladajo


kot mama otrok, med katerimi je majhna starostna razlika, vem, da bi jaz brez pomoči partnerja in staršev izgorela v nekaj tednih, če bi morala biti za vse sama, tako pa sem vedno hvaležno sprejela pomoč in čas najbližjih, da smo si razdelili čas in dejavnosti tako, da smo vsi bili zadovoljni, prav tako moji otroci niso nikoli bili nikoli ljubosumni drug na drugega (no, užaljeni zaradi kakšnih igrač, ki jih je eden dobil, drugi pa ne, pa večkrat )

po napornih prvih mesecih, ko se lahko otroci vedno bolj samostojno igrajo skupaj, pa se začne veliko prijetnejše obdobje za starše, saj imajo otroci vedno blizu kompanjona njihove generacije za druženje in norčije, po drugi strani pa se naučijo biti potrpežljivejši in bolj pripravljeni sklepati kompromise


ja, in treba si je vzeti čas, ki ga nameniš druženju samo z enim otrokom, oboji to potrebujemo - starši in otroci


Za pogum pa še eno ! Srečno!

Igranje z dvema otrokoma hkrati: dokler je dojenček mali, bo itak zadovoljen, samo da je pri tebi in lahko ti vmes delaš kar češ, samo da ma on svojo zizo blizu in na razpolago, pa da ga nosiš okoli, pa bo happy (toplo priporočam sling, ti bo veliko lažje). Lahko dojiš in bereš knjigoce ali crkljaš tavelikega... Potem pa tamali tudi kar hitro ujamejo tavelike, ker gre pri 2. otroku vse hitreje, ker ima zgled. Otroci se lažje učijo od drugih otrok kot od staršev.

proti ljubosumju:
- že zdaj se pripravljajte skupaj na dojenčka. berit knjigice, skupaj zlagajta cotke, naj mali ve vse, kje je kaj, naj kaj on odloči, izbere za sestrico,...
- sestrica naj mu prinese darilo v porodnišnici
- predno rodiš, nakupi kake malenkosti za velikega brata, ki jih daš tistim obiskom, ki pozabijo kaj zanj prinest, da mu dajo. Tistim, ki jim pa lahko rečeš, jim povej,d a naj vedno, ko pridejo na obisk, NAJPREJ NJEGA pozdravijo, da če kaj prinesejo, naj vedno še nekaj zanj,... Naj bo še vedno on prvi.
- čim večkrat od čim večih naj sliši, kako bo on vedno prvi vnuk/nečak/sin,..., da je starejši brat, ki ga bo sestrica občudovala, da jo bo lahko naučil kako neumnost,... (to se jim fajn zdi;)
- vsak dan si vzami vsaj pol ure SAMO zanj - daj tamalo očiju in pojdita ven, sama. Ali berita pravljico, sama, da je mala v drugi sobi. Mora imet občutek, da te ima čisto zase. To neznansko pomaga!
- Pri nas je dojenček prinesel puncama "počitnice" - ni jima treba v vrtec - in to se jima je strašno fajn zdelo (sta pač rajši doma kot v vrtcu, kaj naj)... in je tudi to pomagalo proti ljubosumju.

Sicer so pa luštni, radi se imajo, ne da bi ti karkoli naredila za to - enostavno se vzljubijo:). Danes je Svit bogi, raste mu zobek, zadnjič ga je oči po nesreči spekel s ponvijo za palačinke in še nekaj je zbolel (mogoče se je včeraj prehladil na burji?)... in joka, če ni v rokah. Pa ga cartamo na postelji in reče Ronja: "Kaj, je miško, kaj tako jokaš? Joj, veš kok te mam rada!" To so taki občutki, ki jih je res težko opisat... Ampak ti povem, da ti en sam tak trenutek prežene vse čudne misli v smislu: "kaj mi je iblo pa tega treba";). Saj so včasih naporni, nič ne rečem, ampak se splača, verjemi:). In to, ko jih tako iskreno skrbi en za drugega - je res neprecenljivo.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Se strinjam z mano, da ni glih neka poezija, sploh na začetku, ko si zmatrana ko pes. Je pa vseeno lepo:). Kar se razlik tiče: otroci rabijo različne stvari in različno količino pozornosti - če daješ vsem popolnoma enako, jim delaš krivico. Važno je, da dobi vsak takrat, ko rabi. To pa veš, če jih opazuješ.

Recimo mi smo zdaj imeli eno dokaj pestro obdobje: namesto da bi bili že na morju, si je Lejla zlomila rokico (in seveda rabila malo več kot sicer) in še Svit je bil bogi, pa jaz bolna in lubi... In je Ronja kar malo izpadla (ona namreč že na splošno res veliko rabi). In ker nisem hotela, da bi ratal problem, sem PREDNO se je začelo to kakorkoli kazat (da bi se ona drugače obnašala ali kaj rekla, ali začela težit ali karkoli), sem se usedla z njo in ji razložila: da se ji opravičujem, ker zadnje čase nimam toliko časa zanjo, razložila zakaj in ji obljubila, da bo boljše, samo da se poberemo. Da je kljub vsemu ona moja prva punčka in ji tega nihče nikoli ne more vzet in bo vedno moja najljubša temnolaska:). In je bilo ok. Seveda pa ne smeš potem preizkušat meja, koliko časa bo otrok zdržal - čim si ok, izpolniš obljubo:).

Evo, še en primer tele sestrske ljubezni: ko je Ronja delala vabila za na rd., je na vsak način hotela naredit še enega za Lejlo - ker ona je tudi povabljena in mora dobit vabilo tako kot vsi njeni prijatlejčki... In tisti objemčki, kadar je eni hudo... Ali pa ko si je tamala rokico zlomila in smo šli vsi skup na urgenco - ne moreš verjet, kako pridna je bila takrat tavelika! Je vedela, da je sestrici hudo in je naredila vse, kar je lahko, da bi ji bilo lažje. In to je tisto zaupanje v svet, ki ga dobiš, ko si mali:) Da je dober in da bo vse ok. In tega ti potem ne more več nihče vzet, pa tudi če svet ne gre ravno v smer, ki bi jo ti izbrala...

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ja, to je pelin enkrat pisala, da je veliko lažje prebolet smrt staršev, če imaš brata ali sestro - nisi sam v svoji bolečini, nekdo čuti isto kot ti... in je lažje... nekoga še vedno imaš...

Kar se delitve tiče, imam to srečo, da nimamo problemov: malidve se velikokrat znata tudi sami zmenit, radi si delita stvari, meni je pa tudi naravno gledat, da dobita obe. Tudi vesta, da če eni dovolim, lahko tudi druga (če ni nekih izrednih okoliščin). IN se jima fajn zdi: če si njej dovolila, itak da lahko tudi jaz:D. In rečem: seveda, jasno. In se režita ko pečena mačka:D. To je pa res tako spontano prišlo. Obe pa pazita, da ne bo kdo dal Svitu kaj, česar še ne sme, recimo:).

Kar se uspavanja in dojenja tiče: pri nas smo na začetku delali tako, da smo bili vsi 4je v postelji: tamalidve vsaka na 1 strani, mali pa vmes na eni zizi. Sta lahko bili zraven, če sta bili tiho in pri miru, da bo mali lahko zaspal. In se je kar dalo zmenit. Bolj je problem, če mali takrat še ne bi spal. Če je oči doma, ga njemu poturim, pa njiju pocortam, če ga ni, je edino bolj problem. Zdaj sta pa parkrat kar sami zaspali! (čudeži SE dogajajo!:D).
Je pa res, kar pravi mana - če se mali dere ko jesihar, ker hoče zizo, potem rabi mamo, pa pika. Se lahko razpoči oči zraven, pa ne bo ok. Takrat pač vzameš oba k sebi, pa je.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Oh, to je tudi mene kljuvalo, sploh ob relativno mahjni razliki med otrokoma.... Toliko poudarka je zadnja leta na tem 'dajanju' s strani staršev, da imam včasih slabo vest že, če moram podaljšano delati v službi in otrok praktično ne vidim....
Ampak počisti si v glavi, da je včasih dovoljl, da 'si', ni treba nujno nenehno 'dajati', ker s tem, ko si, že daješ.... Seveda bo manj časa za prvorojenca, ampak vsak mesec bo boljše, pa ko bo dojenček spal, se boš 100-% posvetila sinu, zvečer bo gotovo dlje bedel, spet čas za vaju... Jaz sem bila tisto leto in pol po rojstvu drugega otroka povsem izčrpana, brez moči in zlovoljna, ker sem se nenehno sekirala, kako slaba mama sem, ker m je samo ukvarjanje z otroci dalo dela za ves dan in še pol noči, medtem ko so druge na istem uspele redno opravljati kozmetične in frizerske storitve, šopingirati, poskrbti za stanovanje, možeka in njehove seksualne potrebe, še kak vinograd ipd, ampak sem se uspela skulirati... Sem pač zelo nesposobna, da bi imela vse na 100 %. Tako se pri otrocih trudim, pri domu malo manj, ene stvari pa mi enostavno niso več tako pomembne kot pred otroci, pa gre :-)
Enaka do obeh ne boš nikoli, lahko pa se trudiš biti čim bolj obejktivna, vnaprej se pripravi na  določene situacije, kako boš reagirala, pa potem obakrat enako pri obeh odreagiraj....
Bo šlo, boš videla.

Glej, imaš dobre in slabe dni, samo povem ti pa eno: odebeljeno si pa čimprej izbij iz glave, ker boš tvojega otroka kvečjemu obogatila s tako lepo stvarjo, kot je sestrica ali bratec. To je najmočnejša družinska vez forever. Rojstvo bratca ali sestrice moraš spremeniti v nekaj najbolj pozitivnega.

Sam imam tri otroke, sina, ki je star 7 let, punčko, ki ima 5 let in fantka, ki ima 3 leta. To je eno samo veselje, ko so skupaj.

Na morju smo spoznali eno tako simpatično odštekano družino, ki pa žal niso mogli imeti več kot eno punčko, ki je enako stara kot naša, se pravi 5 let. Punčka je prijetna, lepo vzgojena, pravi cuker, samo tako zelo osamljena, kar se tiče otroške družbe. Njena mamica jo je dobesedno rinila v družbo naših treh že lani, letos nam je pa uspelo. Otrok se je razživel in dobesedno uživala je, z našimi tremi so se fantastično ujeli, pripravili smo jim lov na gusarski zaklad in podobno.

zato ti polagam na srce, da nikoli ne glej na to tako kot si napisala, ampak samo pozitivno, ker otrok čuti tvoje občutke. Če boš ti to sprejemala negativno bo tudi otrok, kar bi blo pa škoda.