Pozdravljeni
Moj sedemmesečni otrok je padel iz postelje.Je zaenkrat dobre volje,nima vidnih nobenih poškodb,zanima pa me na kaj moram biti pozorna pri njem,glede na to da se je udaril v glavico.
Hvala za vaše odgovore.

Če bo bruhal, ima pretres možganov.
Pa glej če ima mogoče zenice razširjene.

Če bi začel bruhat ali pa bi več spal kot pa je v navadi.
Moje mišljenje naj me popravijo,če nisem prav povedala.

neodzivne zenice, splošna neodzivnost (torej če postane apatičen), pretirana zaspanost, bruhanje,... to so načelno znaki na katere morš bit pozorna. nekateri priporočajo, da se takega otroka zbuja tudi ponoči na 2 uri prvi dan po padcu... ampak to je pri hujših padcih/udracih.

_____________________________

Accept certain inalienable truths: prices will rise, politicians will
philander, you too will get old. And when you do you’ll fantasize
that when you were young prices were reasonable, politicians were
noble and children respected their elders.

hvala za odgovore,ampak še sedaj ne razumem kako je lahko atiju padel iz postelje?

Vem da se hitro zgodi,kvečjemu bi se prej lahko meni,kajti ati pazi na njega kot na najdragocenejši zaklad.In ravno njemu se je to zgodilo in sedaj mu ne morem dopovedat da ni edini ki mu je otrok s postelje dol pado.Ful se krivega počuti.

Saj se bo pomiro,ko bo vido,da mu nič ni.

po mojem je ni mamice in ga ni dojenčka, ki ne bi padel iz posteljice......meni naprimer je padla pri 4 mesecih in sem bla zraven, je pa padla hvalabogu na blazine, ki so ble ob postelji....od takrat sem jo gledala kot sokol miško..

To se vsakemu zgodi, tudi če zraven stojiš.

jaz sem bila zraven, ko je moj sin (sicer triletnik) padel iz otroške posteljice (hote je splezati k sestrici), pa sem bila nemočna, ker sem držala malo, da je ne potepta, v hipu pa je sin zdrsel dol in se udaril ob rob velike postelje ter si prebil glavo. hvala bogu je bilo vse v redu, le globoka rana, ki je zdaj že zaceljena.

Ni smiselno gledat nazaj in se obtoževati, kdo na koga bolj pazi. Glejte naprej z optimizmom, kajti pri otrocih je kanček nepazljivosti dovolj in nezgoda je tu. Mati narava pa je tu naredila svoje-prožni so kot čigumi in včasih se zdi, da njihov angel varuh tud na kavo nima časa it, tolikokrat jih nekako obvaruje pred hudim.

Jaz svoje skoraj 8 mesecev stare punčke ne puščam niti za minuto več na postelji, kjer je bila do sedmega meseca ves čas. Zadnjič je ležala na sredini postelje in se je tako obrnila, da so ji nogice zabingljale čez rob. S tem da sem bila zdraven in sem videla da se bo zakotalila... Niti je ne previjam več na previjalni, ampak kar na tleh.

Tvoj mož/fant pa naj se ne sekira preveč, lahko se naredi vsakemu, pa če še tako paziš.