Mene pa zanima če so bili vaši možje zraven pri porodu in če ne, zakaj ne?

Evo, moj ni bil, ker
1. sam ni hotel
2. ga jaz nisem hotela

ker na to gledam tako: ženske od pamtiveka rojevajo same, živali - samice se zavlečejo v grmovje, ko čutijo, da prihaja njihov čas, bolečine ti ne more nihče odvzeti oz. prenesti nase, psihično oporo imaš v babici, ki je tam zato, da te spremlja in vzpodbuja.

Torej zakaj ja in zakaj ne?

Jst sm ga mela.;)

Hehe. Ne sej se hecam. Bi ga pa rada mela. Ne vem zakaj. Tako željo mam, ker praujo da so očetje pol full bl navezani na malčke :zmeden:

Jst bi ga pa mela :)..nej vid :hudicek: kako se matramo :)

Tako je teja!! Ne pa da ga oni medtem veselo pijejo.:grrr:

Heheh pijemo ga pol :):)-

Moj ima željo in tud men tako odgovarja. Mislim, da večjo oporo najdeš pri svojem partnerju, kot pa pri babici, ki jo prvič vidiš.

LP:sloncek:

Jst sm svojmu rekla, naj še namest mene enga al pa dva rukne. Če bi bil pa tam, bi pa verjetno pop...in ga nagnala ven, ker je itak svetovni prvak v koleričnosti in živčnosti.

Mogoče tako razmišljam, ker sem imela lahek porod...ne, pa ne, še vedno vztrajam pri tisti teoriji z živalmi. ;)

to, da so pol bol navezani je pa lari fari.

Moj je bil zraven:bravo: - pri prvem in drugem.
Ni mi bilo nikoli žal,....oz. bilo mi je super;......ker me je vzpodbujal, tolažil,....ker je vedel kaj rabim,..... je takoj videl otroka, mu prerezal popkovino,........... sto razlogovo zakaj da.

Pri prvem porodu je pa babici povedal nekaj krepkih (ker ni upoštevala mojih želja in je bila zelo nesramna);.......potem pa je bilo vse OK (in še babica je bila na koncu vesela, da je poslušala mojega:angel: -----mene itak ni:grrr:).

Jaz sem bila tudi načeloma proti, ko pa sem zanosila, sem prepričanje spremenila. Že itak me je bilo strah poroda kot sto :hudicek:, in sem si resnično želela, da bi bil nekdo cel porod ob meni - ker če porod traja več ur, si lahko kar osamljen.
Jaz bi brez mojega kar "umrla". Ko so me prvič poslali v porodno, njega pa za dve uri domov, sem tulila kot ubrisana. V porodni mi je bil tudi v veliko oporo. Pustili so naju sama... otroku se je začelo ustavljati srce... pa nikjer nobenega gumba, da bi te bedake poklical... meni so predrli mehur, prikloplena sem bila na ctg. Potem jih je šel mož iskat.
Obakrat sem rodila s CR, on je obakrat prvi videl otroka, vsaj on, in obakrat mi je bil v veliko moralno oporo, ker jaz sem taka cmera:((.

Moj je bil pri porodu,čeprav me je malo skrbelo kako bo z njim,pa ne da ni hotel bit zraven,ampak jaz mu nekako nisem zaupala,da nebi kakšne panike zagnal,če bi šlo kaj narobe.Izkazal se je kot se le da in sem mu zelo hvaležna še sedaj imam zelo prijetne spomine na najin zadnji porod.Jaz priporočam vsaki od vas,mislim,da je to enkratna priložnost ko se lahko izkažejo.:bravo:

Jaz ga nisem imela, ker ni hotel. Je že enkrat bil (pri drugi njegovi ženski) in so imeli z njim kar precej dela, on ni imel pa od tga čisto nič. Oziroma toliko, da se je odločil, da se on zagotovo 1000-procentno tega ne gre več.
Pa tudi sama sem s svojo bolečino najraje sama. Vsaj tako sem si predstavljala. Čeprav sem se potem tam res malce od sveta pozabljeno počutila. Samo sem bila skoraj tri dni v porodni, da sem bila res že pošteno zmedena. Če bi bila samo tista bolečina par ur, kot sem si poredstavljala, potem ne bi nikogar rabila zraven.
Čeprav pa poznam izpoved enega kolega od mojega moškega, ki pri prvem rojstvu ni bil zraven, pri drugem pa. Po drugem porodu smo imeli žurko in ko je žena poklicala iz porodnišnice, ni mogel nehati jokati. Je rekel, da je, če si zraven, čisto nekaj drugega. Pa spet v jok.

Še to... obakrat, ko sem se zbudila iz narkoze in ko so mi povedali, kaj sem rodila, sem najprej želela videti moža. Mislim, da nikoli v življenju nisem tako močno ljubila in potrebovala moža, kot v tistih trenutkih:zmeden2:

Jaz sem pa mojga kar prisilila. Sem bila dva meseca pred porodom v bolnišnici in sem mu rekla, da bi bila jaz tudi raje doma kot rojevala in da če je bil zraven ko je šel noter bo tudi ko bo šel ven. In še danes vsem razlaga kako mi je hvaležen, ker je bilo to zanj nekaj najlepšega pa še popkovino je lahko prerezal. :kuza:

jest sem ga tud mela, sam na varnem..za mojo glavo! Ne bi pustila da me gleda...sej veste kam :)-

moj ni bil zraven, ker bi bilo preveč dela znjim. slabo prenaša bolnice. Hitro zleze skupaj. pa tudi sama sem bila bolj zadovoljna tako. je pa :hudicek: tašča nekaj se sila zraven. hvala bogu je babica bila pametna :bravo: in jo lepo poslala domov.

A dej, nehej, Manca, a kar tašča? Mora res povsod nos vtikat??? ;)

Tudi moj se je odločil sam ,da mi bo v podporo. Danes pa vsem razlaga da je to tako lep trenutek, da se morjo tudi oni odeležit tega. Jaz sicer ne vem točno kakšni so bili njegovi občutki in nikoli ne bom vedela.
Moj prvi porod je bil res težak, saj je bila Anita res kar velika še bol pa trmasta, tako da sem se z njo matrala pr 12 ur in moj partner mi je resnično prišel prav, saj so me babce pustile kr samo in na vsake toliko časa prišle malo pogledat.
Pri ta drugi pa ga mogoče res nisem toliko potrebovala saj je bil porod zelo lahek(2 uri) a tega seveda nismo vedeli.
Tako da se mojemu lubiju resnično zahvaljujem za potporo.


Aja pa še to: Ko so mi pri Aniti prerezali ni mogel verjet da nisem nič čutila in takrat se je vprašal kako potem šele popadek boli

ja :hudicek:ona se pa res povsod rada vtika. ona je strokovno potkovana in ve kako se kaj ukrepa. ( to mi je razlagala preden sem šla v porodnišnico).nimaš pomoči če imaš medicinsko sestro pri hiši.samo ne pustim se ji.

jaz mojega nikakor nisem silila, saj si je sam želel biti del tega. In dejansko tudi je del vsega tega.
No, hvala bogu je moj možek res fajni in mu je bilo v veselje. Jaz sem mu neznansko hvaležna, da je bil z mano, saj je bil moj porod prava agonija. Res ne vem kaj bi brez njega. Nudil mi je oporo kakršno sem najbolj potrebovala, pri bolečini pa tako ne more pomagat. V bistvu moram reči, da sem srečna da vloge niso obrnjene, saj sama ne vem kako bi lahko gledala, človeka, ki se tako muči mot sem se jaz.

Prvič ne :(( , pa bi ga rabila, ker se nisem odpirala in je traaajjjaaalo, drugič pa zaradi spleta okoliščin: JA 9nebesa9nebesa9nebesa . In je še danes ponosen na to, čeprav je bil ves čas striktno proti, ga pa nisem nič silila. Pač, taka je bila njegova želja. In ko je bil postavljen pred dejstvo, da bomo zdaj pa rodili, je rekel, da bo toliko časa poleg, dokler se zares ne začne, ker on poroda ne bo prenesel. Pa ga je in to z zanosom!
:bravo::bravo::bravo: oči!

:muca:

Moj mož je bil obakrat zraven. Mu je bilo povsem samoumevno, da gre - saj to ni le moja stvar, če dobiva otroka. Po moje je bil pa tut firbčen, kako vse to poteka, pa malo sem se mu menda smilila (to vse samo predvidevam :)- ) pa zraven je hotel bit, oziroma - pri taprvih, ki vidijo najino dete. Prvič je bil porod malo daljši in sem mu bila zelo hvaležna, da je bil zraven, ker sem bila na koncu že pošteno zmedena in izgubljena in mi je zato lahko bil v oporo, mi pomagal dihat... no, drugič je šlo pa bolj nahitro, pa je blo tut fino, da je bil ob meni, me (naju z bebico)pocartal, ko je blo vse hudo mimo. Meni to veliko pomeni, da je ob takem res velikem dogodku zraven tisti, ki ti veliko pomeni in da lahko tisto veliko srečo deliš z njim - takoj. Saj srečo, jetreba delit, ne ?!
Tisto, da vidijo, da ni lahko roditi otroka in to znati ceniti... s tem se tut strinjam.
Če nima moški zdravstevenih problemov (slabosti, panika,...) je to lahko zanj zelo lepa izkušnja.

Res sem vesela, da je bil z mano - možek moj - hvala ti!
:bravo::bravo::love::love:

No, še neki zanimivga sem se spomnla!

V Celju je bil en očka pred porodno čist moker, medtem ko je njegova žena noter rojevala - ves poten, živčen je taval sem in tja pred vrati... Pa so ga pobarali, da naj ne skrbi, da bo kmalu konec itd... Pa je izjavil: "Upam, da ne bo fantek, da mu ne bo treba tko trpet, kot jst zdele trpim!!!!"
:zmeden2:
:)-:ups: :)-

Moj je bil obakrat zraven in mi je zelo pomagal, sploh drugič, ker je bila v porodnišnici taka gužva, da je bilo premalo babc in nasploh vseh, ki pomagajo pri porodu, tako da sem bla skos sama z mojmu,.....ko je bilo že čisto na koncu, je pa mož hitro šibal eno iskat in ko jo je najdu in je prišla, sem čez 5 minut že rodila! Pa še to mi je moj vse govoril kaj naj delam (diham, pritiskam, zaprem oči, še celo sam mi je nagnil glavo dol in potisnil noge k glavi), babca ni nič govorila, kdaj naj pritisnem, samo zraven je bla!

Še dobro, da je bil moj z mano, mi je bil res v veliko pomoč!

No, prvič je bla pa res babca skor skos z mano, ker niso mel take gužve!