Jutro.
Sin ima dve leti in pol. Pri njemu opažam, da je postal zelo sramežljiv. Če pride kdo na obisk ali mi gremo kam, pravi da mu je nerodno in noče naprej. Ven tišči jeziček, kar pri njemu pomeni, da mu je nerodno. Potem se nekaj časa skriva, čez kakšne pol ure, ko se nihče ne zmeni zanj, pa je že boljše in gre naprej.
Tudi v vrtcu ne mara vstopati v sobo polno otrok, čeprav jih že pozna. Se vidi da bi se jim rad pridružil, pa mu je nerodno in kar steče mimo njih, da se čim prej pomešajo.
Verjetno je normalno, da so nekateri otroci bolj sramežljivi, me pa vendarle zanimajo vaše izkušnje.

Druga stvar pa je ta, da rad oponaša druge otroke, starejše in mlajše. To pomeni, da sledi temu, kar drugi delajo, redko pa sam prevzame iniciativo. To se mi v družbi starejših zdi kar normalno, ne pa toliko v družbi mlajših.

Kaj menite?

Hvala in veliko užitkov v družbi vaših nadebudnežev.

Samo obdobje, ki bo minilo. Pri nas je bila ista pesem, danes pa niti duha in niti sluha o plašnosti.

_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)