Pozdravljeni,

ločena sem eno leto - jaz sem odšla. Vendar še vedno ga kdaj pogrešam. Nini ne vem točno kaj, samo mislim nanj in si želim biti z njim. Imava enega otroka. Najin odnos sedaj je dober - prijateljski. Mislim, da sem storila prav ko sem se ločila, vseeno pa me skrbi to pogrešanje. Kakšne so izkušnje na to temo, vas ki ste ločeni? Ali je to normalno in kako dolgo traja, da ne pogrešaš več?

lp, anonimna

Uf .... včasih žal celo večnost

Tudi jaz ga pogrešam, meni se bolj zastavlja vprašanje:

kako ga preboleti?
 
Kako živeti dalje brez njega, ker enostavno ne morem, ne zmorem, z njim pa ni šlo, ker se je spremenil, odtujil...

  Pljuneš čez ramo, zakolneš, pa greš dalje ....???????
Težko reči. Čas naredi svoje, slej ko prej.

Hvala za množične odgovore

Ja oba morsta spoznat, da je bolje, da živita vsak zase, pa bo.Najlažje pa je seveda ohranit prijateljske odnose!!!Otrok je v končni fazi prišel z enim namenom, se pravi, ko sta si ga oba želela. Srečno!

Po moje je čisto razumljivo, da pogrešaš nekoga....koneckoncev si z njim preživela kar nekaj let (predvidevam). KAr čez noč ne more nihče pozabiti preteklosti. Kaj narediti? Pojma nimam......daj času čas. Če ne prej, ga boš prebolela, ko boš spoznala nekoga, ki ti bo pomenil več  kot on..in zagotovo ga boš Do takrat pa ne samevaj, pojdi v družbo, pojdi s kolegicami na zabavo..., ker doma je najtežje prebolevat, ker imaš preveč časa za razmišljanje.

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

Potreben je čas, žalovanje za izgubljenim bližnjim traja približno 2 leti. Tako pravijo strokovnjaki, pa bo že držalo.

Nevem, če ti bo kaj pomagalo, ampak glih danes je v ONI, prilogi Dela en ful dober dolg članek prav o tem.

Jaz glih berem tole, doživljam prav to: kako preboleti, kako pozabiti, ker enostavno ne morem in ne morem, se ne morem sprijazniti s tem, da je nečasa KONEC. Še vedno ga močno pogrešam!!!

Sicer sama pri sebi vem, da mi tole branje ne bo prav nič pomagalo, dokler sama pri sebi ne bom tega sprejela in kot mi je ON zabrusil nazadnje sam: "A še nisi razčistila sama s sabo, jaz sem že, zdaj daj pa še ti..."

Uh, kako zelo boleče, kak udarec:(

_____________________________

I don't care what they say, I just wanna live my life

V resnici ne pogrešaš njega, ampak svojo iluzijo o njem. Pogrešaš lepe reči, na slabe si pa pozabila, si jih izbrisala iz možganov, ali pa si jih vsaj prilagodila spominu - ne izgledajo več tako zanič, kot so bile izkušnje z njim v resnici. Pogrešati nečesa slabega pa ne moreš, ker toliko mazohistična pa menda nisi. Tiste lepe reči, so bile, vendar v manjšini in zelo pogojno - a ni res? Pomisli zelo natančno na zadnji preživeti čas s skupaj in razloge, zakaj sta šla narazen. Natančno si ponavaljaj vse, kar se ti je slabega z njim zgodilo - in tega ponavaljanja v glavi ne nehaj, dokler te ne strezni. Se pravi zavestno izbriši lepe spomine za toliko časa, da mine. Konkretno za Mino: ves čas si ponavljaj kakšen p  je bil, da se je tako odtujil, da vas niti pogrešal ni, da ni nič čutil do vas....tak te že ni ljubil. In v resnici nekoga, ki te ne ljubi, ne ljubiš več. Ljubiš iluzijo o neki varnosti, o dogodkih, ki so bili in so šli - umrli. Zdaj se obrni naprej in misli na to, kakšen bo tvoj bodoči. Naslikaj si ga z vsem tistim, kar ti ogromno pomeni, zaradi česar ti je v partnerstvu lepo. Na bivšega pa se trenutno raje jezi. Veš, lahko je biti z nekom v kolegialnih odnosih - dokler z njim ne živiš. In lahko si je potem delat utvare, kako enostavno bi bilo z njim živet. Celo pozabiš, kako je bilo, ko si z njim živel. Ko pa ga spoznaš v bistvo, pa včasih tega skupnega življenja ne zmoreta en z drugim- ker smo ljudje pogojeni s svojimi vrednotami, preko njih ne moremo. V resnici je rešitev v tem, da si nehaš delat utvare, kako je bilo lepo, ali kako bi bilo lepo, če bi bila skupaj. Če si ne bi domišljala tega, ga ne bi pogrešala. Vse to pa lahko dosežeš čisto preprosto z razumom - pripravi si spisek jeznih misli nanj, ali si nekam napiši, kaj je bilo hudega, in ga uporabi vsakič, ko si začneš domišljat, da ga "pogrešaš" (beri ko si predstavljaš, kako ti je bilo z njim lepo).

GINA hvala, delam na tem, pa mi gre zelo slabo od rok. Se pa trudim.

_____________________________

I don't care what they say, I just wanna live my life

Deloma se mi zdi to kar je napisala Gina neumnost, saj mislim da ni potrebe, da bi sedaj na nekoga izlivala jezo. In to niti pod razno ni način kako se z določenimi dogodki soočit. Sam sem bil v podobni situaciji. Stopit moraš na realna tla in to je tisto, kar ti bo dalo moč. Če si samska še ne pomeni da si na slabšem. Sprejmi pač to kar se je zgodilo, ne pa sedaj zaradi tega druge v drek tlačit.

Kdo zdaj koga kam tlači oz. komu je bilo tole namenjeno?

Drugače pa skušam sprejeti, kar se je zgodilo, je pa zelo zelo težko, sploh po nekem zelo zelo dolgem obdobju in dveh otrocih. V drek pa ne tlačim nikogar .

_____________________________

I don't care what they say, I just wanna live my life

TAMAUCHICA, pa ne da spet ti strelaš kozle???? Pojdi na spolnost!!! Se vedno prikradeš kot podlasica, mogoče z lažnim nikom???
 
Pa sem te!

Pa si me? Tamauchica? Ok, če ti tko praviš

 Nebi rekla da je to glih izlivanje jeze na nekoga, pač pa sprejemanje dejstev takšnih kot so.
Sama sem bila na istem. In resnično edino čas naredi svoje. Če se le da, čim manj razmišljaj o njem. Če pa že, pa samo o tistih slabih stvareh, ki so te takrat jezile in spravljale v obup.
Ja, Gina ti je zelo dobro povedala.

_____________________________

VČERAJ JE ZGODOVINA. JUTRI JE SKRIVNOST. DANES JE DAR!


NAJBOLJŠE NE PRIHAJA SAMO. PRIHAJA V DRUŽBI VSEGA (Tagore)




Moški so najpametnejši med seksom, ker so takrat priključeni direktno na izvor
inteligence.

Pogresas....oz. pogresala glih nisem (v pozitivnem pomenu besede), saj sem imela za sabo zelo slabo izkušnjo. tudi midva sva imela enega otroka. vem da se spominjaš in si včasih misliš, kaj pa če....ampak takrat (vsaj jaz) se spomni kaj je bil razlog, da si ga zapustila. da nekdo zapusti nekoga po nekaj letih in otroku mora biti res en tehten razlog, saj sama vem, da to ni mačji kašelj.

spominjala se ga boš vedno, pogrešala ga pa boš vse manj

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Pa kaj je zdaj to????

Drage ANONIMNE, ki jemljete vse to kot neko zafrkancijo, dajte se že skenslajte z resnih forumov in ne bodite AGRESIVNE, ene in iste, ki pihate v isti rog, pa ni važno za kaj že gre!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Tiste, ki podamo/podajo nek problem javno na net pod anonimnostjo imamo/imajo gotovo resen problem v upanju na kakšen pameten stavek.

Tesko je pozabit nekoga ki si ga nekoc ljubila. MOgoce ga bos pozabila ko bos spoznala drugega, do takrat pa .. ko bos bivsega videla ti bo mogoce se zmeraj poskocilo srce... mogoce si pa po tihem zelis, da bi se dedc vrnil nazaj k tebi?

jAH res je .,.... zanimivo ... včeraj sem srečal svojo bivšo ... uf sem mislu da mi bo srce iz pluč skoču .... celo v grlu sem čutil srčni utrip in hvala bogu da sem sedel ..... grrrrrrrr kok to sovražm. Pomoje če bi jo zasovražu bi bilo lažje

Pol še vedno čutiš nekaj do nje.. če nebi.. bi ti bilo vseeno.. in bi jo pozdravil kot kolegico...

ja se popolnoma srinjam, edino to pomaga!
:O)
Za vsako bolezen se najde zdravilo.
;O)




_____________________________

"Kdor hoce videti, mora gledati s srcem. Bistvo je ocem nevidno." (Antoine de Saint-Exupery - Mali Princ)

Kje hudiča sem pa napisala, da je treba nekoga v drek tlačit? Pa kje sem napisala, da moraš na nekoga jezo stresat????? A znate brat, ljudje? Napisala sem, da moraš zavestno mislit, zakaj si šel narazen, na vzroke le tega. Če misliš na lepe reči, si delaš iluzije, ker samo lepo očitno ni bilo, če ne ne bi šla narazen. Četudi si zaradi tega sam jezen na nekoga, to še ne pomeni, da se glasno na koga jeziš ali da ga žališ ali kaj podobnega. Pomeni samo to, da se zavedaš slabih reči, ki so se vama v skupnem življenju dogajale. Kaj pa je to drugega kot stopit na realna tla? Še nekaj drugega je...dokler razmišljaš nespametno, si depresiven, žalosten. To pa ni nekaj, kar bi se dalo pretvorit v akcijo, ki pelje v normalo. Jeza je druga stopnja pri stopničkah navzgor. Ko dosežeš jezo, jo veliko lažje pretvoriš v energijo za delovanje, kot depresijo, a ni res? Mislim delovanje v smislu normalnega življenja, ne-žalovanja, aktivnosti v smislu "svoje življenje hočem živeti fajn in lepo".

Pogrešanje po enem letu, zlasti če imaš otroka, je popolnoma normalno. In največja težava je v tem, ker je težko ali celo nemogoče nadaljevati življenje kot v prejšnjih razmerjih. Otrok, zlasti, če ga imata oba rada, stke tkivo razmerja, ki ga ne moreš kar tako pretrgati. Vsak drug je zgolj tujek. 

Nasveta pa ti ne morem dati, ker sem sam na tem, pogrešam... 

Kdo ve kaj prinese čas