V bistvu sploh ne vem kako naj začnem.
V nosečnosti sem se zelo veselila prihoda naše pikice, pa skoz sam sanjarila kaj vse bova počeli čez dan in kako bo fajn, ko bom 1 leto doma,….
Sedaj, skoraj 4 mesece po porodu pa seveda ni vse tako kot sem pričakovala. Dnevi se mi kar vlečejo. Zjutraj se zbudim ful zmatrana, jo podojim in jaz bi še malo odspala, ona pa bog ne daj. Dopoldne zaradi vročine ne greva ven in skoz čepiva doma. Skoz morem bit v njeni bližini in se z njo ukvarjat. Velikokrat kosilo pojem z njo v naročju. Dojenje še vedno traja po 20 minut (dojiva se na 2-3 ure) in potem si jaz želim, da bi ona malo odspala, pa jo še uspavam, ko jo pa odložim, se pa takoj zbudi. In je ura matranja izgubljena. Občutek imam, da skoz samo dojim in se ji posvečam. Včasih je vsaj kaj spala čez dan, sedaj pa mogoče 15 minut. Nimam nič časa zase, še kosilo mi komaj uspe pripravit (jem bolj Pogrej in pojej variante). Sej drugače je super priden otrok. Prespri že celo noč (od 22 do 6-7). Krči jo ne matrajo, je bolj nasmejane sorte, ampak ne vem zakaj mene vse to tako utruja. Ko včasih berem s kakšnimi težavami se soočajo druge, se malo potolažim, a kmalu zatem me spet peče vest, zakaj je meni tako težko, če imam tako pridnega otroka.
Danes že cel dan neki jokam. Zelo rada bi se nekomu izpovedala, pa morem pred vsemi blefirat kako sem fajn. Rada bi malo več časa zase, pa ga ni in ni. Starši in tašča so daleč stran. Prijatelji v službi. S partnerjem so se odnosi zelo ohladili, ker skoz neki težim. Jaz bi pa tako rada stik z zunanjim svetom. Danes sem razmišljala, da bi mi verjetno pomagalo, če bi dopoldne kam šle, ampak imamo samo en avto in ga partner rabi za službo. Živimo pa malo izven LJ, kjer tudi bus ne pride v poštev. Rada bi pa šla kam kjer so klopce, da bi jo lahko tudi podojila, ali Golovc, ali Tivoli, ali mesto. Če grem na sprehod tu okoli naših njiv, mi je že dolgčas, ker vse kar srečam so vrane.
Se mi zdi, da se samo razdajam za druge in da mi nihče ne vrača ljubezni. Z dragim se nimava časa več stisnit, da ne govorim o seksu. Odkar sem rodila sva samo enkrat, pa še takrat so se mi nožnične poti tako odprle, da sedaj raje sploh ne.
Saj bi vam še rada kaj pojamrala, ampak tole pišem že skoraj 5 ur in sedaj spet tudi. Bom kar končala.
Ali mislite, da imam poporodno krizo in potrebujem pomoč? Kako naj se rešim iz tega začaranega kroga?

DRAGA ANONIMNA POPOLNOMA TE RAZUMEM ,SAMO KAJ PA PARTNER ON NIC NE POPAZI NA OTROKA KDAJ MALO BI TI PA LAHKO SKOCIL NA POMOC PA DA TI SAMA SKOCIS POPOLDAN Z AVTOM  KO ON PRIDE NA KAKSNO KAVO Z KOLEGICO ALI KAJ. KOLIKO SEM PRELETELA TVOJ POST TO NI POPORODNA DEPRESIJA .SAMO CAS RABIS ZA SEBE MALO OTROKA PODTURI DRAGEMU TI PA V AKCIJO.BOS VIDLA TAKOJ BO BOLJE

Jaz sem imela podobne težave in se jih nadejam tudi po temle otroku. Zame je eno leto biti doma absolutna kriza za mamo. Kaj sem ukrenila? Nič. Počakala, da je bilo eno leto mimo. Počutila sem se pa kot dojilja, pospravljalka, kuharica, pleničarica in skrbnica v enem.

Joj, pa saj smo vse ali bile v tvoji koži. Tako pač je, ko imaš dojenčka. Kako bo šele tedaj, ko ti bo shodil, splezal na vsak stol in mizo,ko ga bo vsepovsod polno in boš morala nonstop skakati za njim .
Razporedi si dan tako, da ti bo lažje. Ko  spi pojdi z njim spat ali pa se potopi v banjo in malo uživaj. Enkrat na dan pa čeprav samo 15min posveti samo sebi, boš videla, da bo bolje. Ko pa pride partner domov pa pojdite skupaj na kak sprehod. Midva z  se ob sprehodih z  sprostiva in kar je še najbolj pomembno pogovarjava (dandanes je to pri partnerjema zelo pomembno)

Kaj pa če bi recimo tvoj dragi prevzel otročka za kakšne dve urce in bi si ti  lahko vzela malo   čas zase? Sta se o tem že kaj pogovarjala?
Na srečo imam mamo pa tud moj  dragi kdaj pa kdaj popazi na tamalo tako da si lahko mal odahnem in postorim še kaj druga po stanovanju al pa si malo spočijem od vsega tega.
Tolaži se stem da bo otroček vedno večji in  lažje, se bo z njim zamotit.

Jaz bi rekla, da te malo muči depresija.  A res noben bus ne vozi v Lj od vas? Kar povej partnerju, da si želiš kak popoldan le zase in, da je otrok tudi njegov. Nujno moraš med ljudi. Pojdi po trgovinah in k kaki prijateljici.A je možno da bi vaju mož odložil v Lj pred službo ali gre prezgodaj? Ko si pa doma si pa zavrti kako skladbo ki ti izboljšuje počutje. Meni zelo omaga kak klepet s prijateljico po gsm ne glede na račun, pa tudi kaka kopel spolno pene. To dvoje si lahko privoščiš, ko mala zaspi. Tako sem jaz delala, ko so bili moji še majhni. Te pa razumem, sem tudi jaz šla skozi podobno obdobje.

_____________________________

Počni kar ti je volja, le poskrbi , da s svojimi dejanji ne prizadaneš drugih

Ker imam dokaj stresno službo, mi je prvih 5 mesecev kar pasalo biti doma in početi nekaj drugega, kot pa 10 ur ždeti v pisarni. Čeprav imam službo ful rada!
Potem pa se je začelo obdobje nerazpoloženosti. Občutek sem imela, ko da sem gospodinja. In sovražila sem vse, kar je povezano z gospodinjstvom. Čeprav sem včasih npr. uživala v kuhanju in čeprav sem sanjala, kaj vse bom počela doma in za naš dom, ko bom na porodniški.
Sedaj je pred mano še 5 mesecev porodniške, za katero upam, da bi hitro minila .Ne dvomim, da to res bo in takrat si jo bom verjetno želela nazaj . Malo še dopusta z možekom pa prijatelji - in seveda malim sončkom. Ko se vrnemo in da pospravim prtljago in speglam bo glih konec septembra . Oktobra bo  že toliko velik in vročina bo popustila, tako da bova sama imela izlete po mestu. Sedaj ga še dojim in to ni možno....potem pa bo kmalu božič in konec leta ter moje porodniške.
Kaj naj ti rečem? Naj ti tvoj  pomaga popoldan, ti pa si vzami malo fraj. Ko sem ful utrujena, gre on z malim ven, jaz pa po svoje. Čez vikend ga naj babice in dedki cartajo, da boš mogoče lahko prebrala kako knjigo ali preprosto samo ležala pod kostanjem v senci. Potem ko bo na gosti hrani pa itak ni problem in boš lahko šla kadarkoli kamorkoli z njim.

Dojenčki res obrnejo stvari na glavo, zdi se mi, da je tvoj sicer priden, ampak na celo situacijo nisi bila pripravljena, partner pa očitno tudi ne.

Kako si lahko pomagaš?
Vem, da je to grdo reči ( ene me bodo spljuvale ), ampak če te dojenje zelo utruja in  zaradi tega ne moreš ven ali res porabiš toliko časa; si že razmišljala o nadomestku?
In če imata samo en avto; daj zapelji dragega zjutraj do službe ( ali do kakega avtobusa ), saj malo lahko vzameš s sabo! Popoldan ga pa pobereš. In ti ( vsaj kak dan ) obdržiš avto.
Kaj pa vikendi? Saj takrat ste pa lahko skupaj, ali pa greš kam sama? Tudi če dojiš, en obrok boš še nadomestila s flaško, in ga lahko da partner.

Še malo, pa bo bolje. Prvi štirje meseci so kar hudi, potem pa postane dojenček boljša družba. Tudi moški se nekako navadijo na otročka, ni jih več tako strah, da bodo naredili kaj narobe, mislim da začnejo celo uživati v njihovi družbi. In ga bolj pogosto vzamejo na sprehod.

Srečno.


_____________________________

Zakaj bi učil prašiča letati; izgubljaš čas in vznemirjaš prašiča.

Naj te potolažim, nisi edina. Verjetno se nas večina sooča s tem problemom. Poskusi najt kakšno prijateljico, da bosta šle skupaj na dopoldansko kavico in čvek. Popoldne naj partner malo popazi , ti pa si vzami čas zase. Pojdi na sprehod, v trgovino, babji čvek, masažo...kar ti pač paše. Vsake toliko se nabere in je treba malo baterije nafilat. Meni tudi ni všeč, da moram biti eno leto doma (no, sem že na polovici ), ampak poskušam nekako iz tega potegnit pozitivne stvari. Z malčico se igramo, ko je le možno pa jo popokam in gremo ven, če ni druge, pa v City Park (vem, ob tem se bo marsikatera zgražala ). A ni nikogar, ki bi ti lahko občasno posodil avto? Ali pa poskusi partnerja prepričat, da kupita en avtek zate (no, če vama finance to dopuščajo). Pa dogovorita se, da partner vsaj popoldne malce prevzame . Pri nama je že tako in meni to res veliko pomeni.

draga anonimna, verjemi, vse to damo skozi v blažji ali težji obliki...
te popolnoma razumem, sem se počutila podobno v prvih mesecih. jokala, nisem imela časa zase, če ga je partner počuval, da sem kam skočila, spet ni bilo o.k., utrujena, zaspana, neredno hranjenje zaradi pomanjkanja časa,.....verjemi mi, da mine in je res, da je vsak mesec lažje.
boš videla .
čeprav imamo zelo rade svoje otroke, zna bit težko. ampak se vse pozabi....
drži se pa pojdi kdaj po trgovinah in na kavico. dobro dene. četudi s punčko.
jaz zdaj brez svojega niti nočem več nikamor, če se s kom zmenim, ga večinoma vlečem s sabo

pa lp, mojca

Tvoj post je zelo podoben tistemu, ki  bi ga jaz napisala (že večkrat), če bi ga. Pa ga nisem nikoli,  te pa zelo razumem.
Če so to čist taprave depresije ti ne znam povedat. Sama sem bila že večkrat na istem, kot ti in to po obeh porodih. Pri meni je bilo tako, da so se te "potrtosti" pojavije, pa spet izginile pa se v intervalih spet pojavile.
Prejle sem tud sama bila ogromno z / med ljudmi, potem doma pa je nastopila kriza.

Po moje boš sama najbolje videla, če gre za kaj resnega, ko boš najprej poskusila stvari malo spremenit, tako da si vzameš čas zase. Naj ti partner pomaga.
Pa še nekaj - meni se je včasih zdelo, kam vse bi šla, kaj vse bi počela, pa da ne morem. Potem pa sem začela delat na tem, da sem otroka zraven jemala in sva se imela oba fajn. Malo organizacije pa dobiš hitro prakso.
Je pa sedaj res malo depresivno stanje za mamice z malčki, ker je v tej vročini res težko izvajat neke nove podvige.
Kaj naj ti še rečem - če se čuje še tako banalno je res : večji ko bo otrok, lažje bo in tud tako monotono več ne bo. Moja mulca in mene tud te dni mal matra ta vročina, pa ne nimamo se prav kam dat.

Upam, da danes ne boš več jokala, pa tud jutri ne.....Škoda, da nisi kje bljižje Štajerski, bi šle ne en veeelik sladoled z najino mularijo.
Eno  zate - pa glavo gor, saj si borka !
L.P.

Draga anonimna!

Kot prvo, si super mama in si nimaš prav nič očitat! Še vsaka mlada mamica se je soočala s podobnimi težavami kot ti, ene v malo manjšem, druge v večjem obsegu.

Pišeš, da bi rada šla ven, a imate samo en avto. No, pri nas je isto, s to razliko, da živim v centru LJ.  in imam do Tivolija 20 minut. Ampak razen ene kolegice vse živijo izven Ljubljane. Kaj naredim? Zjutraj z  peljeva moža v službo, potem pa imava cel dan na razpolago avto in greva lahko kamor želiva. In greva, v trgovine, na kavico, na obiske,...Zvečer pa še po moža v službo. Mogoče bi se tudi ti lahko tako organizirala.

Če ne poznaš nobene, s katero bi se lahko družila, lahko kontaktiraš tudi mene in se lahko kdaj dobiva na kakšnem soku.

Mogoče bi pomagalo tudi, da si občasno izčrpaš mleko in da kakšno soboto popoldne za otroka poskrbi mož ali kdo drug. Pa tudi če mu enkrat dajo za pit adaptirano mleko ne bo nič hudega (ker tudi za izčrpavanje rabiš čas). Ti pa si privoščiš nekaj ur zase, pa naj bo to spanje, uživanje v banji ali pa en dolg sprehod.

Pa srečno!

meni je pomagalo, če sem šla vsaj enkrat na dva meseca za 4 ure s prijateljico na čvek, (sama brez sončice). Takrat sem si napolnila baterije za nekaj tednov, potem pa sem vajo ponovila. Med vikendi smo bili vsi skupaj, doma ali zunaj ampak ni bilo pravega odklopa, saj je bil vedno na prvem mestu otroček, ki je zahteval prav mamo ali pa sem si jaz domišljala, da jo rabi,...
Tistih par ur vsake nekaj tednov pa sem si brezkompromisno pri dragem zorganizirala, "ni imel prava glasanja", ali kako se že reče in je čudežno pomagalo.

srečno,
Hanna

_____________________________

Bog, daj mi pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko, daj mi moč, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti in modrost, da ločim to dvoje.

je blo pri men isto. sčasoma bo laže, ko se navadiš. probaj si olajšat delo, čim manj kompliciraj. pa otrok tud ne bo vedno tak - ko rastejo se tud njihove navade spreminjajo. sčasoma bo itak več pokonci, pa manj spal. moraš pa pazit, da ti otrok ne bo preveč na rokah - se bo razvadu, pol boš apa mela joj. bebico imej kje v bližini, tako da te vidi,ampak ne na rokah. sej se tako tud lahko igraš z njo itd....

In če imata samo en avto; daj zapelji dragega zjutraj do službe ( ali do kakega avtobusa ), saj malo lahko vzameš s sabo! Popoldan ga pa pobereš. In ti ( vsaj kak dan ) obdržiš avto.



Točno tako sem jaz delala.

_____________________________

Ne sanjaj svojih sanj, temveč jih živi!

Definitivno moraš med ljudi!! Pa ti bo takoj bolje. Naredi tak, kot ti svetuje mama54, al pa pokliči kako prijateljico, ki ima avto in naj pride k tebi na čvek, če imaš seveda kako tako, da ima dopoldan čas. Čist možno je, da te napade depresija, tak da brž ukreni kaj proti!!

_____________________________

MONTIGNAC

Končno je vsaj malo zaspala. Danes je bilo res noro.
Hvala vsem za spodbudne besede.
Sem že v naprej vedela kaj boste napisale. Upam, da bo jeseni, ko bova šli na plavanje z dojenčkom in na kako aerobiko boljše in da dnevi ne bodo več tako monotoni.

Tudi jaz se strinjam, da bi vedne rabile avto.

Ojla!

Jaz sem se ravno hotela spovedat na forumu marčic pa se bom zdaj kar tukaj . Danes je za mano tko zoprn dan, da ni za povedat. Tudi moja frčolina je stara 4. mesece pa še dvojčici imam, ki bosta stari 4. leta. Mož večino časa dela cele dneve. Včasih nas preseneti s kakšnim frej dopoldnevom ali soboto, drugače je pa non-stop v službi...sej vem, da ni sam kriv, ampak bi ga bilo tko lušno met malo več doma .

Naša se je danes tudi veliko jokala (no, bolj tečnarila in vriskala). Še sama ni vedela, ali bi bila na rokah, ali bi se vozila, ali bi jedla.... Vedeti moraš, da otroci veliko težje prenašajo vročino kot mi in da so v tej vročini revčki pa danes je bila še polna luna.

Predlagam te, da okupiraš moža, ko pride iz službe in se zmeniš za kakšno kavico in čvek, ali pa za frizerja/masažo/si kaj lepega kupi . Pojdi za kakšen dan k staršem na obisk in naj ti  tvoja mami počuva, ti pa skočiš na kakšen sprehod. Jaz se kljub temu, da imamo en avto vsak teden odpravim na potep: moža peljem v službo, dvojčici v vrtec, midve s pikico pa greva na lepše ....jutri se dobim še z eno marčico na klepetu v mostecu (lahko se pridružiš pa bomo malo pojamrale ).
 
In najbolj pomembno: pogovori se s tvojim dragim. Iskreno, brez zadržkov. Če se imata rada (v kar ne dvomim ), ti bo pogovor zelo pomagal in te razbremenil. Meni najbolj od vsega pomaga (po težkem dnevu) pogovor in cartanje z  .

In....JUTRI BO BOLJŠE  

Draga anonimna. Tako temo bi jst odprla ene tri mesece nazaj.

Rodila sem s CR, tamali je bil že ob rojstvu težak čez 4 kile. In že v porodnišnici bi se samo pestval. Prvi mesec je hitro minil, ker mi je mož ogromno pomgal. Pol pa je blo eno obdobje tam pri starosti 3 mesecev, k je blo takoooo naporno. Nonstop se je hotu nosit, čez dan je spal max 10 minut. Samo dojil bi se. Vsi so mi pravli: bodi srečna da spi ponoči. No, pol se je začel zbujat še ponoči zbujat. Groza.

Smo preživeli in danes pri 6,5 mesecih je moj največji sonček. Sej včasih, ko bi zjutrej še spala, on pa že ob sedmih kriči za akcijo, malo pogodrnjam, samo takoj ko se mi nasmehne pozabim na vse godrnjanje. Tudi vedno bolj priden je. Še vedno moram bit vsak trenutek pri njemu. Samo pol pomislim, da imava samo še par mesecev brezskrbnosti na voljo-ko bom enkrat šla v službo, ne bom imela nikoli več toliko časa zanj.

Glede dojenja: ne skrbi. Kmalu se bodo podoji skrajšali. Naš tamali včasih s svetlobno hitrostjo izprazni dojko . Dojenje je sigurno najbolj praktičen način hranjenja. Vedno, ko smo kam šli, ni blo treba premišljevat, kako bom prpravla flašo (na začetku sem mu namreč še dodajala)

Ojla!

Tudi jaz bi tako opisala mojo prvo porodniško (s tem da nisem dojila, težave na kubik, rahla poporodna depresija.....)
Pa kljub temu sva pridelala hitro še eno  in zamisli, da sem šla delat za 5 mesecev, noseča, samo da razbijem rutino in pridem med ljudi.
Zdaj pa večinoma uživam, ko spremljam rast in napredek mojih dveh frčafel in se zavedam, da so tudi slabi dnevi del življenja.

Kot so ti že verjetno svetovale ostale, rabiš razvedrilo; nekaj idej na hitro:
- vpreži babice
- vpreži partnerja, da lahko:
* greš malo v šoping
*k frizerju
*ali se začneš ukvarjat s kakšnim športom, če si že prej kaj počela
*pokličeš kako kolegico, pa ajd na kavo/sokec
*ali si privoščita s partnerjem kako urico zase

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn