Mene že dva dni, "joj kako naj napišem" duši. vsake toliko časa se moram ustavit in prav globoko udihnit, da lahko grem naprej. Ne čutim nobenih bolečin ali kakršnega koli pritiska, samo vsake toliko moram globoko udihniti.

No, to, draga blanč, pa pomen, da DIHAŠ!

...vdih...izdih....vdih....izdih...

Zdaj pa resno. A si pod kakšnim psihičnim stresom? Kr možno, da je to.

Ja diham, jaz živaaaaaa.
Pa saj je meni tudi smešno, pa kaj pa vem, če pa res tako težko diham. Ali je možno, da je to od stresa, ki sem ga doživela v petek, ko so me poklicali v službo in mi povedali, da ima oče infarkt in danes, da mi je bratranec umrlu. Meni se to še nikoli ni zgodilo in sedaj nevem ali naj grem zdravniku ali še malo počakam, da mine.

ne pomaga le dihanje...zjooooočiiiii se ženska; boš videla vsa ta žalost, ki te notranje duši; bo malo omiljena.

Dihaj... jokaj... kriči... izpiši bolečino...

draga moja punca!

Kot prvo :Moje iskreno sožalje ob izgubi bratranca ...


...očetu želim hitro in uspešno okrevanje!!!!


...ja....težko "dihanje " oz. stiskanje v prsih je eden izmed prvih znakov sresa ....
...tesnobe,....nemira,....ponavadi pomaga že da daš "ven" žalost,...daš čustvom prosto pot
..oz. kot ti je že kleja svetovala....: če se ti joče joči,...če bi se rada pogovarjala s kom o tvoji žalosti govori,....
...lahk tudi nam,...te bomo poslušali,....
...če ti pomaga kričati ...kriči,.....verjemi mi vse ima nenavadni pozitivni učinek.....


.....predvsem pa če boš imela občutek, da je čedalje huje
OBIŠČI ZDRAVNIKA!!!

 hvala punce , mogoče je pa res od stresa. Res bi bilo zoprno, da v teh trenutkih še meni kaj pride.
Aja, oče je hvalabogu že bolše.