Včerajšnji večer je bila kaplja čez rob, saj sem končno prišla do točke, ko bo nujno nekaj spremeniti. 
Naš malček je star 21 mesecev. Celoten postopek uspavanja se prične ob cca 19.30 uri s kopanjem, nato sledi flaška čokolina za večerjo, gledenje risank in crkljanje (vse skupaj traja do nekaj čez 20. uro). Nato je čas za posteljo, kamor gre sam, zleze vanjo in tu se zaplet resnično šele začne.
Uleže se v posteljico, ki je še vedno v najini spalnici (ob zakonski postelji), nato pa se začnejo kolobocije ... bi pil vodo, naj mu pojem pesmico, naj ga božam po hrbtu, mu rišem po roki, bi zlezel k meni,... Se med božanjem npr. že čisto umiri pa mu v glavo spet šine neka nova ideja. In to premetavanje traja od malo pod 1 uro do včeraj na primer celo uro in pol!!
Postopek uspavanja želim torej predvsem skrajšati, vendar pa želim ohraniti crkljanje pred spanjem, saj tudi meni ti trenutki bližine veliko pomenijo. Razmišljala sem že o tem, da bi ga prestavila v svojo sobo vendar je težava v tem, da je soba v zgornjem nadstropju (mansarda), stopnice pa se začnejo neposredno pred vrati v sobo. Glede na to, da samostojno še ne hodi po stopnicah (moraš ga paziti) bi morala tako ob vsakem njeovem zbujanju vstati jaz ali mož (najina spalnica je namreč v pritličju) in namontirati varovalna vratca na vhod sobe (ena takšna pa že imamo v dnevni sobi). Verjetno precej kompliciram. Morda predvsem zato, ker me je strah, da si bom s tem spanje še bolj zakomplicirala.
No želela bi vaše izkušnje glede tega kako naj skrajšam rutino uspavanja in tudi glede trikov kako mu predstaviti novo sobico, da bi se vanjo želel preseliti sam. 

Načeloma mi je tvoj obred uspavanja všeč, vendar me moti postavka gledanja risanke. Malim možgančkom je v eni risanki toliko informacij, da je postopek uspavanja prekijen.

Pri nas je postopek za oba enak ; večerja, kopanje, brisanje, umivanje zob, pižama. Steklenička toplega mleka in potem se sedaj vsi trije uležemo v posteljo in preberemo kratko pravljico ob zatemnjeni luči. Po pravljici si damo lupčke, zmoljimo "sveti angej"  in gremo vsak v svojo sobo. Po temu, ko se uležemo z izjemo lulanja ni več ničesar. Ne vode, ne pogovarjanja, ne užiganja luči,...

Odlično deluje. sicer imamo obdobja, ko mi pa tako ne-bi,... takrat se moraš pač ti odločiti, če si pripravljena vztrajati v zahtevanemu, ali boš pač popuščala,...

Takšen red velja tudi na počitnivah, dopustu in med vikendi,...  

Aja, pa s sobico bi še malo počakala, dokler se ritem ne uteče, ker prva je pa varnost. In dokler ne ostane v postelji, ne smeš razkirati padca po stopnicah.

bori2 hvala za odgovor. Jst bi mu ful brala knjigice, ampak še nima potrpljenja oz. ga zanimajo le občasno, pa še to ne pravljica kot celota ampak bolj gledanje slikic. In potem gleda 3 knjigice izmenično. In že komaj čakam, da bova to počela
Razmisljala sem tudi o tisti nočni lučki z glasbo, ki projicira slikice na strop. Morda bi ga to uspavalo, še posebej, ker ima glasbo ful rad. Kar se tiče risank, gleda Baby TV (risanke) samo zvečer, torej pred spanjem in izjemoma, ko je bolan. Tistih pol urice zvečer pa prav veseli. Tako, da se mi to ne zdi prehudo. Tudi sama nisem zagovornik preveč telvizije, ampak če jo gledava midva ...
Pa še to, morda nisem povedala, da ima mož manj problemov z uspavanjem. Pomojem mnenju zato, ker sem jaz bolj crkljive sorte in se oba več crkljava ... potem pa se zvečer to malo ´razpase´.

Pri moji je blo isto. Dokler ni en dan moj dragi povedal neko pravljico o medvedku, ki pride pogledat če otroci pridno spijo. Temu medvedku se zvečer naštima piškote ......v glavnem v enem dnevu je zgledalo tako prej: 2 uri uspavanja potem: 2 minuti uspavanja.
Obred je tak: kopanje, zobki, mleko, pravljica in potem se naštima piškotek za medvedka (sedaj tega ne počnemo več) in se gre hitro spat.....to je to

Bi pa delila pravljico z vami ma je zmišljena in je mal prosto po prešernu....od nekega prijaznega medvedka, ki živi v gozdu in nabira med, ra je piškotke in pridne otroke. Vsak večer pride pogledat če prdno spijo al pa nagajajo...

Sej so tudi kratke zgodbice. Ali pesmice. Moja tavelika vem , da je vsak večer poslušala eno pirejeno Šifrerjeveo - od 9 meseca dalje:
"Vsaka zvezda na nebu zamiži,
teta luna prikima, se poslovi,
pogasili smo vse luči da Maruša lahko zaspi.
Vsaka zvezda na nebu zamiži,
majhen kužek zalaja se poslovi,
pogasili smo vse luči, da Maruša lahko zaspi."

In ni blo debate.

Sicer tudi pri nas zaspita z atijem, ampak je bila dolgo časi mami tista, ki jih je "v red dala".

Tudi nežna glasba pomirja zakaj ne.

Je pa bistvo vsega da drižiš red; ob istih urah uspavanje, isti način in vztrajanje, potrpežljivost in vztajanje...

Sej bo.

Hi hi hi, pesmice so taboljša stvar  Naš hoče, da mu pojem pesmico ´Ena bela luža´ si je sam izmislis naslov ... nadaljujem pa jaz ... ´v njej se kopa kuža ...´. Druga varjanta pa je, da mu pojem Macka Murija al pa Muco Maco in na njegov znak menjam besede z besedo ´duda´ ... npr ... ´Ko zapoje zvonček v duudiii´. (smo mu namreč pred dobrim mesecem ukinili dudo, ki jo je imel prej samo  spanje - je bila umazana - in je zdej to neke vrste kompenzacije, al pa nekaj temu podobnega)
Vse obrne na igro, si že kaj zmisli.

Bolj k se čitam, zgleda, da se jst igram z njim, namesto, da bi ga uspavala.

No sej se igraš.

Pa načeloma ni s tem nič narobe. Sam čas ti krade, otročku pa spanje. Pesmice lahko prej pojeta, priprava na spanje mora bit pa prijetna in učinkovita. Če ne drugače, ti bosta kar naenkrat zvečer dve uri ostajali. tako, da velja probat,...

do tam kjer zaplet nastane je vse OK. mi mamo podoben ritem, že dolgoooooo časa, pol pa je vse kar narediš ti tvojemu otroku se meni zdi preveč, kot sama ugotavljaš igranje.

Hčerka gre tudi sama v sobo, pa prosi da jo pogrnemo in da ima lučko prižgano, pa lupčak ji damo in tam naprej oba vztrajava. Konec je vsega, treba je spat in pika. Saj ne da ne poskuša, kako bi ona to in ono, sam red je red. Soba je za spanje, povsod, tudi pri noni in na dopustu.

Moja je bila tudi svoj čas groza in obup, kar se tiče uspavanja. Do 14m sem jo mogla nositi po rokah in ji pet in ko je zaspala, sem jo položila v posteljico, kjer se je ponovno zbudila in jovo na novo. Kriva sem bila sama, saj sem jo od male pikice tako navadila. Ko sem bila že čisto adijo, zmučena in puklasta od prenašanja 10 kilskega dojenčka okoli, pa sem se načrtno lotila drugačnega uspavanja in moram reči, da sem trenutno najbolj srečen človek na svetu - dam jo v posteljico, polubčkam, rečem lahko noč in v roku 10 minut sama zaspi.

Prva stvar, ki sem se je lotila je bila, da sem uvedla do pikice natančno vsak dan isto rutino:
1. kopanje ob 18h-18.30
2. večerja ob 18.45 - 19.00
3. do 19.30 igranje, cartanje, gledanje albuma, knjigice
4. umivanje zobkov
5. posteljica, lahko noč in ajo, ajo.

To učenje samostojnega uspavanja je trajalo ziher ena dva do tri mesece, da se je povsem navadila. Na začetku se je vedno jokala, pa sem jo šla malo pobožati, pa tudi kako nino nano sem zapela, nikoli pa je nisem več jemala ven iz postelje. In se je navadila. Zdaj pri skoraj 2 letih že sama reče: ajo, ajo in sama gre proti posteljici...kaki luksuz. :)

Naša si je tudi zmišljevala, še bi vodo, pa še eno uspavanko, pa mami zraven uležt, pa to pa ono, potem da je treba nosek sčistit (fiziološka), pa plenico zamenjat (čist svežo, ne pokakane) itn itn v nedogled. Je tudi trajalo več kot uro in pol, da je zaspala.  To se je začelo, ko je dobila "navadno" posteljo pred cca 2 mesecema, iz katere lahko sama zleze in je bil žur. Aja, pa luč je prižigala, vse igrače ven itd.
Potem sem pa jaz mela dost in smo se zmenili: ko spije mleko in se stuširamo samo še v pižamo, zobe umit in potem pogojno 2dcl vode, ampak samo vode (ker ona bi še sok pa jogurt pa sendvič pa take si je zmišljevala), potem pa ENA pesmica in čao - ne pa še to pa še tisto pa še tretjo  uspavanko ... ENO. Si lahko sama zbere, ampak ko odpojeva, je konec.
Pa se je v ene 10 dneh lepo naštimalo, zdaj je že lep čas mir (trkam na les). Aja, pri očiju pa sploh ne poskuša, itak. Spat pa basta. Pa se mi je zdelo, da sem jaz stroga


_____________________________

The only man who had his work done by Friday was Robinson Crusoe.

sem ze zunaj in to ze dobre pol ure, kar pomeni, da je uspavanje trajalo manj kot 40 min. Napredek!
No celotna zadeva se je odvila kot navadno ... zlezel je v posteljico in zacel nekaj na veliko razlagat, sem mu rekla, da naj se uleze, mu dala njegovega medvedka in prizgala nocno lucko (novost). Je najprej vstal in preverjal od kje prihaja, kometiral, da je tam prizgana lucka in potem opisal vse kar se je vrtelo na stropu. Nato je utihnil za nekaj casa, se spet dvignil in zelel, da glazbo ugasnem. Pa sem mu rekla, da ko gredo medvedki spat, da gre v drugo sobo pocivat tudi mami, on pa da bo spal. Ko je to slisal se je zacelo dretje ... mamaaaa nina nana na posteljiiii! Pa sem rekla, da ne, da imam za delat in na tem sem vztrajala. Dala sem mu lupcka, ga objela in sla ven, kljub dretju in joku  . Pogledat in pomirit sem ga sla se dvakrat. V drugo, ko sem videla, da je ze cisto na koncu sem ga bozala po hrbtu dokler ni zaspal.
No, to je to. Postopek se ni popoln, potrebuje se kar nekaj izboljsav, a je vseeno precejsnje olajsanje, da sem prisla iz uspavanja popolnoma budna in imam nekaj casa se zase in za svojega mozka.  

Jaz tudi vztrajam na popolnoma enakem obredu v enakem času. Moja risank ne gleda, prebermo pa del pravljice, zdej že en mesec Muca copatarica, potem ko je že umita in je že popila flaško rižolina v postli. Pol ugasnem luč, se uležem zraven nje(to jo je mož navadil zdej, ko je v svoji sobi, prej je šlo brez tega) in ji povem še samo 1 kratko zgodbico ali pesmico, kar pač izbere in potem ležim zraven nje in zaspi zelo hitro. Prej jo dam lulat in vse in ne popustim iz postle ne lulat, ne pit, ne.....med tem, ko se mož že nekaj časa trudi, ker ji je popustil, da ji je vodo nosil, se odvajata....jaz sem se kar strogo naredila, zdej pa dovolj in konc, ker je treba spat....

_____________________________

Atijeva gosenica in mamin sonček je naša Tinka, zdej pa imava še malega princa Ožbeja.