Z partnerjem sva skupaj 7 let imava 4 leta starega . Vse je vredu, se razumeva ampak v postelji pa kriza.
Meni enostavno ni do spolnosti. Nikoli nisem mela neke ogromne želje po seksu, zdaj ko je pa otrok pa sploh ne. Če že 1 krat na mesec (al pa še to ne) se prisilim da pač moram. Pa še takrat nisem pri stvari.
Nimam drugega in nič takega, ker sploh ni želje po seksu. Na živce mi gre že ko se me dotakne ali poljubi.

No včeraj pa mi je rekel prvič po teh letih da se mu bo zmešalo, če bova tak nadaljevala. Da se počuti grozno polek mene, nezaželjeno,...

Ampak nimam pojma kaj naj naredim da bom čutila željo po spolnosti.

Al naj pač dam noge narazen zato da bo on zadovoljen?

Hm, nič kaj prijetna situacija.

Jaz svetujem pogovor, pogovor in še en krat pogovor.
Vzamita si čas zase, naredita si lep večer (svečke, ...), se odkrito pogovorita.
Mogoče si preveč utrujena. Vzemi si čas zase.


Kaj drugega svetovat ne znam.

Upam, da vama čimprej uspa pošlihtat zadeve.

Mogoče bi pomagalo da malo razmišljaš o seksu, o stvareh, ki so ti všeč pri sami spolnosti, da si malo domišlijo razburkaš v bistvu.
Rutino malo razbijta. Stiskajta se dosti. Poljubljajta. Božajta. Saj ni treba vedno seksat. Neko bližino ustvariti, ki je očitno nimata.

Kako je bilo pa na začetku? Tudi takrat ni bilo želje?

Dejta otroka v varstvo pa pejta za vikend kam, sama. Mogoče bo pa uspelo...

Mogoče si res preveč utrujena (služba, otrok, gospodinjsto ...). Če misliš, da je to mu povej, privošči si počitek, skupaj si privoščita kak romantičen vikend brez otroka.

Za partnerja pa razumljivo, da se mu meša, meni bi bilo grozno, če si me ne bi želel (tudi poljubov in objemov ne). Sama dobro razmisli, zakaj si ga ne želiš in mu to na zelo lep način probaj razložiti, odkrito se pogovorita.

Jaz sem v čisto enakem sranju.Zdaj po drugem porodu se je stvar še poslabšala.Ni mi do sexa pa gotovo.Tud men gre na živce že sam njegov dotik,pogled...Tud sama razmišljam,da bi kr dala noge narazen pa mu naredila uslugo,vendar si tega ne zasluži,ker drugače je zelo dober mož in skrben ati.Zdajle trenutno do njega ne čutim nič!!!!!!Grozna sem,ko me bo tole obdobje minilo,bom pa spet čist nora.Zdajle trenutno vem,da me matra tale PMS,sam že malo predolgo vse sdkup traja.
Hudo je to,katera to ni dala skos ne ve kak je zagulen.

Jaz bi pa samo vpršala, če katera od vaju slučajno jemlje kontracepcijske tabletke? meni se je namreč ravno to zgodilo, ko sem jih jemala in ko sem pogruntala kaj je razlog za tako vedelje oziroma, ko so mi tudi kolegice potožile, da se jim je to dogajalo, sem takoj prenehala z jemanjem in takrat se je vse postavilo na svoje mesto.
Tako, da če jih tudi vidve jemljeta se posvetujta s svojo ginekologinjo, da vama morda zamenja tabletke.
Upam pa, da se vama vsekakor problem reši in da bosta lahko srečno zaživeli s svojim možem.

_____________________________

Moj dragi pravi: "Ni važno kaj bo, važno je, da je fant zdrav".

Že sedaj mi pomeniš največ na svetu :)

Mal več pozornosti,dotikanja,božanja že čez dan ,da se pač sam stopnjuje do večera pa bo mogoče bolje.Jaz tvojega čist razumem ,da mu je dost,ker jaz si tud ne znam predstavljat,da imam ob sebi take človeka,ki mu ni do nežnosti.Čimveč se posvetita eden drugemu,pa bo.veliko sreče.

Meni se zdi predpogoj za lepo spolnost to, da sam sebe dojemaš kot seksi, lepega, privlačnega. Če tega v pojmovanju sebe ni, potem tudi ni potrebe po seksu. Lahko se čutiš mama, partnerka, žena, karieristka, a če se ne čutiš žensko, ženstveno, potem ne čutiš potreb svojega telesa po nežnosti in intimi.
Zakaj do tega pride, pa je različno od ženske do ženske. Ene po porodu tako prevzamejo vlogo mame, da pozabijo nase. Njihovo življenje je usmerjeno v otroka in njegove ptorebe, svojih ne čutijo oziroma izgubijo stik z njimi. Druge so kronično utrujene in teh je zelo veliko, žal je današnji tempo življenja izredno neprizanesljiv. Tretje imajo privzgojeno slabo menje o svojem telesu in seksu, je nekaj slabega in grdega, mogoče se takega razmišljanja niti ne zavedajo. Pri enih pa so posredi tudi zdravila (kontracepcijske tabletke, antidepresivi).
Tako da se mi zdi zelo pomembno vzeti čas zase, kljub vsem obveznostim. Umazana posoda in nezlikane cunje bodo počakale, odnos s partnerjem in samim sabo pa ne. In poiskati vzrok za negativen odnos do seksa. Ljudej imamo različen libido, ampak da te partner popolnoma odbija in ti seks predstvalja le obveznost, se mi zdi dolgoročno gledano pogubno za partnerstvo in samopodobo.

Meni tu nekaj ni jasno...

Praviš, da je vse ok in da se razumeta (po tem sklepam, da se imata najbrž tudi rada) ob enem pa pišeš, da ti gre na živce že ko se te dotakne

Jaz s partnerjem, on katerem mi ne bi bilo prijetno, ko bi se me dotaknil ne bi zdržala- otrok gor ali dol... In, če je res tako, ne govori, da je vse v redu z vama, ker ni. Spolnost je del zdravega odnosa, ki ga vidva očitno nimata. Vprašaj se ZAKAJ ti ni prijetno, ko se te dotakne... Potem se pa pogovorita. Mislim, da pravega partnerstva brez spolnosti ni- to je le prijateljstvo.
Reši to najprej v svoji glavi, potem skupaj z njim, sicer bo kmalu poiskal drugo. (In kdo bi mu lahko zameril...) Ljudje smo socialna bitja- potrebujemo bližino soljudi in tudi dotike in spolnost...

Mal sem zakomplicirala, ampak upam, da sem ti vseeno dala "kost za prežvečit, premislit" in upam, da vam bo uspelo.

Samo v tolažbo.....nisi edina, smo na istem.
Mislim, da sva bila midva po porodu drugega otroka intimna ene 3x v celem letu.
Vem, se zgražam sama nad sabo, a tako pač je. Bojim se, da me bo pustil, a prisitit se v seks pa tudi ne morem.
Jaz vem, da je problem v pomanjkanju časa, utrujenosti,... KT nimam, saj jih ne rabim, če ne seksava.