Skratka, par tednov po porodu. Stanje ves mesec: neprespane noči, oz ne trden spanec, itd...Prosim partnerja, da tu in tam vzame v roke , pravi da se jaz bolje znajdem...zato je večino časa raje pred računalnikom..Jaz sem praktično z otrokom 24 ur na dan, on je v službi, ampak tudi ko iz službe pride je prva stvar računalnik..Saj pride pocartat , ampak to je za 5 minut in konec. Jaz sem deležna na dan točno enega ali dva poljuba (takrat ko gre in takrat ko pride)...to je vsa pozornost z njegove strani. Za krajšanje časa berem knjige za duhovni razvoj...danes mi je rekel, kaj te berem te knjige...noče se pogovarjat z mano..oz on nima te potrebe...

Ko kaj ne gre po planih se pizdi, je slabe volje in se obnaša kot otrok.

Zakaj pišem vse to, ker sem obupana, žalostna, v nekem strahu pred prihodnostjo, utrujena, itd...ker se mi zdi da sem sama v tem.

Poleg tega, ko sem prišla iz porodnišnice, me je čakal še nepripravljen kinderpet in postelja odeta v posteljnino, po kateri so se dan prej valjali njegovi kolegi , potem ko so zapili rojstvo otroka..Nobenega sledu o kaki rožici, DROBČKENI pozornosti, da o kosilu ne govorim.

Skratka tako razočarana, razočarana, razočarana...ko se sprehajam z vozičkom, bi se rada smehljala, ampak kar nimam moči, ne upam se pokazat v resnici, da na znotraj kričim.

Kako bi bilo lepo, da bi imela veselega partnerja, da bi me kdaj razveselil...se z mano pogovarjal...tako pa se mi zdi da ga ne zanimam.

Zdajle so šli pit s sodelavci, ja pa ve, da je utrujena mama doma, ki je celo noč bedela ob krčkih otročka, z dobesedno praznim hladilnikom...NE SMILIM SE SAMA SEBI!...ampak ne morem verjet, da se mi vse to dogaja.

Vse je brez veze...

Trudim se za otroka, ampak se počutim totalno nesposobna.

Kaj menite?

Je bil otrok samo tvoja želja in se je pač sprijaznil? Je bil preslabo pripravljen? Prisiljen?
  Ne vem, ali si preobčutljiva. Vsekakor pa imaš težavo, na več načinov je najbrž rešljiva. Iskreno si odgovori na par vprašanj glede vajine zveze. Tolko da sploh vidiš pri čem si.

Ne nisi preobčutljiva, vsaka ženska si želi pozornosti, objema,lepih besed ko pride domov iz porodnišnice z dojenčkom v naročju! Vsaj kosilo in kako vrtnico bi ti lahko pripravil in ti z tem pokazal kako te ljubi in kako je ponosen na tebe in vajinega !

Vendar nažalost je dosti takih moških ki pozabijo na svojo ženo ali partnerko, na njeno počutje, pozabijo da zdaj imajo družino in živijo svoje življenje naprej kot so ga do sedaj!

Mogoče bo čas prinesel da se bo spremenil, ti pa mu ne dopusti vsega, povej mu da ga potrebuješ vsaj eno uro na dan naj ti pomaga!
Cartanje otroka je mnogo premalo kot pa skrb za otroka, naj vzame v roko planico in ga enkrat na dan previje, pa ti bo že olajšal delo, saj se boš lahko pet minut spočila!

Ne obupaj, nas je več ki se nam dogaja podobno!!!

_____________________________

25.08.2005 Alja

Vse v življenju enkrat mine! Sreča, žalost, smeh in solze; vse je le trenutno stanje. Zato uživajmo vsak trenutek posebej in bodimo srečni.

Oba sva si ga želela. Vem da sem tudi jaz kriva...enostavno me je prvi mesec izčrpal...in sem hitro vzkipela, če recimo ni znal avtosedeža naštimat vredu..sam tisti filing, da sem sama za vse...

Pa njegovo pizdenje tu in tam...

Naj povem da drugače vse postori, če je treba (pranje, itd..), sam zadnje tedne pa se mi zdi, da se oddaljuje...

Imam tudi filing, da si je spet z bivšo simpatijo začel dopisovat, saj pravim, samo filing...če sanje kaj pomenijo...

Ah, preveč sem doma in sama, to je to.

Potem pa po moje nisi preobčutljiva, ampak preizčrpana ( porod, hormonske spremembe .... ).

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Kaj pa če se on počuti odrinjen, zdaj, ko je prišel otroček, ki zahteva tvojo 100% pozornost (pa še malo čez)? Pred rojstvom te je imel samo zase, zdaj te naklonjenost skorajda ne dobi več oz. minimalno.

Morda si ni predstavljal, da otrok zahteva toliko energijo, še posebej v prvih mesecih in je zdaj "presenečen" in reagira tako, da se umakne v svoj svet. In tudi ti kot sveža mamica potrebuješ še več nežnosti,pozornosti in razumevanja kot običajno.

Če imata možnost, poskrbita za to, da otroka nekdo varuje čez dan, ga pelje na sprehod, vidva pa si vzemita čas samo zase, za nekaj pogovorov brez dojenčkovega joka & razvajanja drug drugega.

Meni se je dogajalo isto. ampek verjemi preobčutljiva si. ko se boš spočila, navadila na novo situacijo, bosta oba boljše volje. Tudi moški rabijo nekaj časa, da se psihično pripravijo na novo situacijo. Eni so pač pozorni, drugi pa ljubezen kažejo na drugačen način. Ne skrbi, vse se bo uredilo. Nekateri moški pač drugače sprejmejo dojenčka.

To, da si preobčutljiva in izčrpana, je dejstvo, vendar to ni razlog, da je tvoj partner takšen, kakršen je. Ravno v tej situaciji bi moral biti drugačen, ti pomagati, ti stati ob strani, ne pa da beži od doma in odgovornosti. In ne mi govoriti, da je "drugače" v redu mož, partner, ki ti pomaga in bla.... Ti ga rabiš SEDAJ in v TEJ SITUACIJI in ne "drugače".
Mislim, da je njegovo obnašanje nezrelo in neodgovorno. In želeti otroka-to ni dovolj. Želi si ga marsikdo, važno je, kako se ta "želja" nadaljuje. SEdaj je otrok tu in želja se vama je izpolnila. Vendar vedita, da je to šele začetek vseh obveznosti in odgovornosti.
Pa še nekaj. Neki "globoki" pogovori stvari ne bodo spremenili, če tvoj partner ne UVIDI v čem je point imeti otroka in družino.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Tud jaz sem se na začetku pučtla odrinjeno, ampak v drugačni smeri, moj je pa samo tamalega videl in je skrbel zanj kot mama, jaz sem pa skor znorela, ker je šlo skoz ves čas - kdaj bo pa jedel, zakaj pa zdaj dudo, a ne bi ga previla, ja pa zdaj se gremo kopat,......................................... Znorela sem, dokler me en dan ni razpi....... do konca in sem usula ko dež in sem mu vse napovedala, pa se je rahlo umiril, no čez par tednov pa je bilo full OK, videl je kje je njegovo mesto in kje moje, da ni Aleks vse ampak da sva tukaj tud midva in sedaj smo srečna družina s svojimi vzponi in padci.

Jaz sem mu povedala kaj mi ne paše, daj ga še ti posadi dol in mu povej določene stvari. Malo bo mogel z ožgani pomigat, da vsega ne moreš sama. (Kaj pa če pustiš otroka 3 inute bolj dolgo jokat ponoči??? Naj se on "zbudi" namesto tebe. Ni ti treba vsega narediti.

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Nisi preobčutljiva le želčna pozornosti in ljubezni. Moj nasvet poizkusi se pogovoriti z njim, če pa to ne bo šlo, pa mu napiši pismo v katerem boš opisala svoja čustva in misli (verjemi, da to deluje).

Držim vama pesti, da se bosta ponovno zbližala.

_____________________________

Ni lepšega kot, če te pogledajo otroške oči in ti rečejo "Mami, rad te imam!"

Drugo kot pogovor s tvojim partnerjem ti ne preostane. Nekako ga moras postavit na realna tla. A je bil tak tudi pred porodom oz. med tvojo nosecnostjo? Drzim pesti da uredis ta odnos, ker vem da ti ni lahko. Saj nobeni mami na zacetku ni lahko... ampak, s casom se tudi dojencek vnese in bos imela malo miru ponoci.

Kar se njegovega odnosa do tebe in  tiče - NO COMMENT, da mi moj ne bo spet reku, da čez moške šinfam....
Kaj pa očetovski dopust, a si ga je vzel? Mogoče bi pa malo pomagalo, če bi bili cel dan vsaj v istem stanovanju ali pa šli skupaj na sprehod - tako vsaj ne bo imel izgovora, da je utrujen od službe ali kaj podobnega!!!

Te pa popolnoma razumem in mislim, da ženska tipa (če ga že ima) po porodu veliko bolj potrebuje kot pa karkoli drugega, sploh če je to prvi otrok... pa naj bo občutljiva, preobčutljiva ali karkoli že!

Zato sem pa tudi mnenja, da je pa v takih situaciji že bolje, da ga sploh nimaš kot pa da te spravlja v slabo voljo!!!!

Tako da - POGOVOR!!!! Upam, da ti uspe vsaj iz njega izvleči zakaj je tak in mu vsaj dopovedati kaj ti od njega pričakuješ, potrebuješ....
Malo ti pa tudi utrujenost in hormoni nagajajo in bi ti z veseljem rekla, da bo to minilo in če je to slednje, zagotovo bo, če je pa kaj drugega, potem pa ....
V vsakem primeru držim pesti!
TI PA UŽIVAJ OB SVOJEM SONČKU in ne dovoli, da ti karkoli vrže senco na to!

Iz moje strani je stvar čist enostavna, preden pride iz službe, nahrani otročka, ko pride mu ga daj v roke in izgini za urco ali dve ven, na kolo,na sprehod na kavo, k frizerju.....no če to lahko storiš iz tvoje strani je s tabo vse ok, če se ti zdi, da partner ne bo poskrbel za malega tisto urico,oz. mu ne zaupaš, potem imaš velik problem!

Naj še dodam, da ženske, ki pravijo, da so za vse čisto same,da so na koncu z živci zaradi izčrpanosti in brez trenutka časa za sebe, ja hudiča kdo je kriv za to-SAME, če si mož lahko privošči po službi računalnik, zakaj si ga pa ti ne bi?

Sicer pa otrok je ena tako velika sreča in če ta sreča ne okuži OBA, potem sigurno z nekom nekaj ni ok.., res je tudi, da moški drugače oz, malce z zakasnitvijo začuti, da je sploh oče ampak zato mora imeti priložnost, kako naj revše ve kako je biti z otrokom 24-ur, če pa ni niti 5-minut.-ZAKAj?

Draga anonimna, ki si začela to temo!
Tukaj še ena taka, ki bi se v 90 % podpisala pod tvoj post. Nobenega kosila, ko sem prišla iz porodnišnice, kinderpet nepostlan (pa je striktno izrazil, da ga bo postlan on, ko bom jaz v porodnišnici) ipd., razlika: prejela rožo v porodnišnici. Pa je že skoraj eno leto naokrog, odkar imamo otroka. Pa mislim, da je malo boljše - če te bo kaj potolažilo. Upam, da se tudi pri vas normalizira in da bo kmalu boljše. Pri nas pogovori niso nič kaj pomagali. Mislim, da je čas prinesel svoje. Jaz se toliko več s tem, da nima časa, ne obremenjujem. Izčrpana sem res, ja. Tu pa tam je "ogenj v hiši" - ko se mi nabere. Sicer pa sem verjetno že na vse bolj imuna. Tu pa tam (še vedno preredko) mu otroka kar "potisnem" v roke - pa grem tisti čas kaj drugega postorit, ali k frizerju ipd. Prej poskrbim, da je otrok sit oz. pripravim in naročim, kdaj naj mu da za jest ipd. Ko  nisi vezana  z dojenjem, je seveda to  storiti lažje. Jaz  sem ju pustila sama  prvič pri  starosti otroka  6 mesecev. Pa potem spet dolgo nič. Nekje pri osmih mesecih pa je že to veliko lažje.
Srečno!

Ma, jaz bi mu take napela!!!!!!!!!

Pri meni to vedno pomaga. Buni se! Povej mu, kaj od njega pričakuješ da naredi.

Midva sva imela dogovorjeno, da imam otroka čez teden jaz, sem se ponoči zbujala, ga hranila, itd, čez vikend pa je jutranji šiht prevzel mož, je dal sončku flaško, ga previl, tako da sem se jaz lahko vsaj malo naspala.

Pa tudi drugače, sem mu čez dan oz. popoldan ko je prišel iz službe velikokrat kar dala otroka in flaško v roke, naj ga nahrani, da sem jaz lahko vmes kaj postorila.