pri kateri starosti ste svojim otrokom pred spanjem začele brati pravljice?

A lahko še eno podvprašanje? 
Ali priporočate kako knjigo, v kateri so kratke pravljice? Imamo pravljice za lahko noč, ampak je vsaka fuuul dolga in jo potem ne preberemo do konca.


_____________________________

mi imamo eno knjigo še iz mojih otroških let.
365 zlatih pravljic za lahko noč. dolge max. eno stran.

Pričeli smo z branjem ko je bila naša punčka stara nekje 8 mesecev. Najprej je bilo to par povedi, zdaj ko bo stara eno leto pa že posluša pravljico do konca. Všeč so mi različne - Mile ( nagaja, se pači,...= so kratke, zelo poučne in listi plastificirani.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

mi smo začeli brati okoli 1.leta, ampak smo dolg časa brali skupaj, da je gledala slike zraven, pa sva se o zgodbi in junakih pogovarjale - ji ni bilo zanimivo da bi ona samo ležala in poslušala. potem ko je "dojela" za kaj gre pri pravljicah, da so to različne zgodbe s svojim koncem, je pa hitro tud začela daljše pravljice poslušat. tako da se mi zdi (vsaj pri naši mali) da je prej funkcija pravljic da gre za skupno druženje ob različnih zgodbah, kot pa da jih otrok posluša da zaspi.

aja, na začetku so ji ble bolj všeč pesmice, ker se rimajo in so kratke. super je knjga lonček na pike, ker ima tudi super ilustracije.

< Sporočilo je popravil jajula -- 10.8.2010 10:38:26 >

Mogoče smetim temo, ampak me zanima nekaj glede pravljic...doma imamo punco staro 15 mesecev. "Berem" ji že veliko časa, pa naj bo to pred spanje ali med dnevom, vendar ne uspem prebrati več kot 2 vrstici, saj ona že obrača stran...Ko ji pripovedujem pravljico pred spanje (si kar zmišljujem, ker če vidi knjigo ne bo spala), pa se mi sam smeji...
Kdaj so vas začeli poslušati kdajše pravljice? Naše "branje" je sedaj omejeno na kratko obnovo ali opis stvari, ki so narisane na straneh...

Začela sem nekje okoli 1 leta.....vendar sem hitro nehala, ker je ni interesiralo oz. je samo liste obračala.....in še danes, ko je stara malo več kot tri leta "prenese" samo kako krajšo pravljico......zelo rada pa ima pesmice......zato pred spanjem beremo to......

V 4.5 letih sem mu jo brala mogoče 3x, ker ga enostavno ne zanimajo, oz. se hitro zamoti s čem drugim. Pred 1.letom mi je tolkel po knjigi in trgal liste, drugače pa ga nikoli niso zanimale.

Beremo vsak večer, knjige nabavljamo v knjižnici in običajno kar po policam zbrskam take, da imajo lepe ilustracije in da ne piše veliko. Meni tiste 365 pravljic ne sedejo, ker je vse napisano na eni strani in otrok ne spremlja pravljico skozi ilustracijo.

Starejši beremo od 2,5 leta starosti naprej vsak večer, mlajša je sedaj 2,5 in v bistvu posluša zraven ko beremo starejši že kake pol leta ali več. Obema je to opravilo zelo ljubo in je skoraj kazen, če ne beremo.

Sin je star 4,5 mesecev in zvečer berem pravljice že kakšen mesec. Full se pačim zraven, spreminjam glasove, itd in vedno počaka, da preberem do konca. Berem take kratke pravljice iz zbirke Cicibanov. Vem, da se zaenkrat še ne zaveda bistva vsega tega, ampak ker mu je všeč in ker smo se navadili na to rutino, jo bom pač nadaljevala. Škodit ne more, lahko samo koristi. 

Mi smo tudi navado branja pravljice pred spanjem uvedli nekje pri 2,5 ali 3 letih. To je postalo tako pomembno opravilo, da nobenega večera ne speljemo več brez pravljice. Če imamo čas, prebiramo daljše, če pa se nam mudi, pa kratke zgodbice (zbirka slovenskih ljudskih Melje, melje mlinček, zgodbica A veš, koliko te imam rad...)

_____________________________

Lepo je biti mamica.. :))

 Tja do enega leta, smo oba uspavali ob glasbi, kasneje pa smo začeli z branjem in pripovedovanjem pravljic...Hči je bolj kot ob branju  uživala ob pripovedovanju izmišljenih pravljic in zgodbic ...Vsak večer si je recimo izmislila naslov  oz izbrala predmet o katerem naj bi pripovedovala pravljica. Z   sva bila včasih že čisto brez idej, vendar sva ponavadi kar dobro zvozila in sva postala že prava pravličarja . Vse to je povzročilo, da je naša sraka z veseljem odhajala spat, kar se prej ni ravno pogosto zgodilo. Pri sinu pa smo v večini ostali kar pri branju, vendar ne toliko pravljic, kot raznih enciklopedij in leksikonov. Včasih je bilo kaj sto na uro prezahtevno zanj in za moje pojme prav suhoparno, on pa je vse z zanimanjem poslušal in kmalu tudi sladko zaspal....Še sedaj , ko oba bereta in sta že nekaj časa šolarja, se večkrat zvečer spravimo v eno posteljo in tam jima berem kar si pač zaželita...Ni ga čez takšne prijetne trenutke... Osebno sem mnenja, da tisti, ki ne berete, pripovedujete ali poslušate pravljice z otrokom pred spanjem, marsikaj zamujate. Predvsem pa zamujajo otroci. Včasih se mi je namreč zgodilo, da cel dan nisem imela preveč časa posedat ali se igrat z otrokoma...ti večerni trenutki so meni , možu in otrokoma marsikdaj nadomestili ta čas, ki si ga čez dan nismo mogli vzeti...

Verjetno bi pred šestimi leti,ko sem bila noseča s našim prvorojencem,napisala popolnoma identičen post,saj sem sama velik ljubitelj knjige (mož pravi,da sem obsedena ).Žal sem potem padla na trdna tla in kar fajn me je zabolelo:namreč moj otrok sploh ni imel interesa do poslušanja pravljic,zgodbic,pesmic...knjige so mu bile od malega všeč,to ja,samo hotel jih je gledat sam.Najino branje je nekaj časa zgledalo,kot je že ena napisala-dve vrstici na vsaki strani,potem sem pa počasi obupala...
Sedaj je star 5,5 let in klasičnega prebiranja pravljic pred spanjem še vedno ne prakticiramo oz.je bolj izjema kot pravilo.
Kar se pa večernega rituala tiče,vsak po svoje:ko zvečer ležem poleg mojih otrok,mi ta veliki že vsak večer pove zgodbico-obnovo oz.povzetek vsega,kar se mu je zgodilo čez dan in ti trenutki so po mojem mnenju precej enakopravni trenutkom s knjigo v roki,saj poanta vsega je v druženju,ali ne?

Ta mala je stara 2,5 in še ne pripoveduje zgodbic za lahko noč-ampak komaj čakam,da bo.


_____________________________

http://www.ringaraja.net/clanek/podprite-mamico-janjo-pri-posvojitvi-dvojcic_3182.html

http://www.facebook.com/home.php?sk=lf#!/pages/Zbiranje-podpisov-Za-otrocka-gre/135343546502939?ref=mf

Podpis

Odg. na prvo vpr.: sistematsko sem začela letos poleti, ko Ronja še ni bila 3 leta, Lejla pa je bila leto in pol. Prej pa smo včasih prebrali pravljico, vendar takrat ni nikoli zaspala, ker je bila luč in tako smo to opustili. Zato si jih zdaj rajši izmišljujem, da je lahko tema, sicer nobena ne zaspi.

Zgodbe za minutko. Samo so res ultra kratke - mi včasih preberemo celo knjigo . Ali si jih sama zmisliš, pa republika rešena .


Blagor tebi! Nam so pa vse prekratke .

PS: tvoje pravljice imajo še to dodano vrednost, da so lahko "po okusu uporabnika" - torej po želji otroka. no, vsaj pri nas je to prednost, ker ima moje starejše dete zelo zanimive želje: ok, pravljico o oknu in omari bi verjetno še kje našla, ampak pravljica o wc-ju pa res ne vem če obstaja...

Baje je pa ena dobra slovenska pisateljica, ki je zelo moderna tudi na Japonskem, pa sem pozabila ime - se bom spomnila - nekoč, zdaj mam še čisto razštelane možgane (smo ravno z dopusta)...

bia, na začetku so nepotrpežljivi -pač prebereš 2 vrstici, ali pa opisuješ slikico, nima veze, samo da vzljubi knjige, takrat še ni fora v zgodbi, vsaj pri mojih ni bila. Kasneje pa že štekajo in jih zanima (malo so si pa tudi različni - Lejla je od nekdaj imela malo več koncentracije in potrpljenja, Ronja je bila bolj živc, moj brat pa nikoli ni maral pravljic - ne gledat, ne poslušat, ne brat, nič. Še zdaj ni ravno literarni tip ).

Ena takšnih pisateljic je Lilla Prap....mogoče si mislila njo....