Jo je katera izkusila in zakaj? Se je nadaljevala v poporodno depresijo?
Postajam iz dneva v dan bolj depresivna. Sicer pridejo dobri dnevi, vendar jih je vec kot je ta danes, ko si mi niti iz postelje na kavc ne da prestavit.
Ze dva meseca imam probleme z nosecnostjo, tako, da sem takrat prenehala z delom in moram ves cas pocivat. Sama sebe imam dovolj, sita sem televizije, knjig, racunalnika,... Ker je bila druga nosecnost vec ali manj moja ideja, deca moji problemi ne zanimajo prevec. Tako, da sem v tej corbi sama. Meni se je zivljenje popolnoma spremenilo, on je pa samo vec zacel ven hodit (predvidevam, da se izogne zoprni babi) Prijateljev nimam, ker smo se pred parimi leti v Nemcijo preselili.
Kljub temu, da se mi v glavi podijo negativne misli tudi o novem clanu, defeinitivno otrocka nocem izgubiti.
KAko ste se ve spopadale s tem problemom?

Moram reči, da imam tudi jaz zadnje čase te probleme  . V to so me predvsem potisnile problemi s partnerjem (namreč nisva več skupaj, jaz pa v 7. mesecu).
Te čisto razumem, kako ti je!

Jaz probam pesimizem izklopiti tako, da se zamotim. Grem sama ven, malo po trgovinah in podobno. Sicer je težko kot hudič, saj misli v glavi šibajo neprestano. Še posebej v take trenutko kot je sedaj božični čas.

Se mi, pa vseeno ne zdi korektno od tvojega, da te tako pusti in se ti izogne. Konec koncev, če si otroka res ne bi želel, bi ti predvidevam da to tudi rekel. Pa kljub temu, skupaj sta v temu .

Imaš možnost, da kogarkoli pokličeš in se s to osebo pogovoriš? Da bi ti bilo vsaj malo lažje?

Nisi sama v tem in te čisto razumem! Srčno upam, da te to obdobje mine, ter da se ne prenese v obdobje po porodu!


Vem, da se ne poznava ampak vseeno. Če boš karkoli rabila mi lahko pišeš na ZS. Ne vem ravno če bom znala kaj pametnega napisat, vendar ponavadi, že veliko pomaga če se nekomu samo razpišeš.

Ne obupat!



_____________________________

26.03 ob 23.32h je tudi zame posijal sonček z imenom Tija :)

Jaz sem jo imela. Se nisem niti zavedala, da je blo kar hudo. Nikoli nisem bla nek materinski tip, vendar sem želela met otroke. Konc koncev nism mogla čakat na t.i. klic narave oz biološko uro, ker sem vedla, da sem jaz enostavno pač tak tip, ki ni pretirano za otroke. A sama brez otrok oz. samo z možem si pa tut nisem predstavljala bit.
Pa sem zanosila in to v prvem poskusu. Šok totalni. Sem bla vesela in srečna na vsakem UZ ko sem vidla malo pikico, vendar se je v meni porajalo tisoč vprašanj: bom dobra mama? Si sploh želim otroka? Kaj, če nisem jaz za to? Kako bom prenesla to skrb za drugo bitje do konca svojega življenja? Jo bom imela rada? Vse moje svobode bo konec, nikamor več ne bom mogla..... Proti koncu nosečnosti pa še grozen strah pred porodom.
Ah, ma niti dneva nisem prav uživala. K sreči sem svoje strahove delila z možem, mamo, prijateljico in tudi internetom. Zaradi tega je blo lažje.

Bala sem se rui, ali bom sploh imela otroka rad, ko se rodi in ko jo bom prvič zagledala??

In jaz, tako velik skeptik...ko sem rodila, tisto prvo minuto,ko sem jo zagledala... Ahhhh, najlepše bitje po soncem, nobenega strahu več, samo ljubezen in mir v duši. Oba z možem jokala od sreče in presenečenja. Polna energije in veselja sem preživela dneve v porodnišnici in tudi vse dneve doma vse do danes. Nekončno sem se bala, da bi se mi depresija nadaljeval po porodu, vendar se ni. Mogoče tudi zato ne, ker sem bla že pred porodom tko realistična, niti malo v oblakih. Depresija mi je na nek način pomagala se pripravit na otroka, čeprav sem takrat to drugače gledala.

Porod je bil tudi zame novo rojstvo. Tako bo tudi zate in tvojega partnerja. Prej pa pokušaj s pogvori, to edino res pomaga.

Pozdravljene !

Sicer sama nimam večjih težav, razen občasnega menjavanja razpoloženja in hitro se mi solze ulijejo, tudi za kakšno malenkost.

So pa me pretresle vaše težave in z vami sočustvujem.
Rogljiček - verjetno ti je še težje, ker se počutiš samo v tuji državi in še brez prijateljev. In še mož jo takole popiha Vidim, da enega že imaš, pa se čim več ukvarjaj z njim, da ti misli ne begajo in ne postajajo čudne. Tudi sama sem morala od začetka bolj kot ne ležat in sem samo čakala ali bo spet ss (dva sem že imela v 1 letu) ali se bo tokrat le obdržalo in sem zaradi vseh strahov tudi bila depresivna in sita sama sebe, računalnika, tv-ja, tudi moža ... Trudila sem se, da so nekako minili tedni, da je bila nosečnost bolj sigurna, ko pa so se začutili prvi premiki v trebuščku, pa je vse slabo izginilo in je ostala samo še sreča. Mogoče pa v teh prazničnih dneh lahko povabiš kakšno sorodnico, prijateljico od doma ... ali pa enostavno malo bolj poglej v okolico, pa se bo sigurno našel kakšen prijazen nasmeh in topla beseda, saj, kot si rekla, si že nekaj let v tujini. Drži se!!

Zvezdici - ko sem prebrala tvoj post, sem ostala z odprtimi usti ... Da partner odide 3 mesece pred porodom otroka, pa res ne razumem
Želim ti vse dobro, zdravega otročička in naj ti on/ona prinese vse tisto veselje, ki ti je bilo zdaj odvzeto!

SREČNO!!

Sem še hotela slikico od Zvezdici komentirat - čudovit buši
Skrajni čas je že, da tudi jaz kako slikico naredim, smo že v 19 tednu (pa majčka pridem maja je tudi že prispela)

Pa lp

Petka09, prav zares najlepša ti hvala za tole, saj se najdem prav v vsaki besedi prvega dela tvoje zgodbe. Drugi del tvoje zgodbe pa mi daje upanje za naprej.

Še enkrat iz srca hvala. Je lažje, ko veš, da nisi edina ali pa čudna s takšnimi občutki...


_____________________________

Pokukaj! ;-) http://www.mojalbum.com/gwendolen
-------------------------------------------------------------
We're walking in the air
We're floating in the moonlit sky
The people far below are sleeping as we fly

Gwendolen, me veseli, če ti lahko kakorkoli pomagam z mojo zgodbo. Jaz sem se sramovala svojih občutkov... Možu in mami sem povedala, ker sta razumela, pa najboljša prijateljica tudi, ker je sama podobnega karakterja. Ostalim pa nikoli nisem razlagala...
Mi je enkrat rekla ena kolegica, ki je že imela otroka: a si kaj božaš trebuščka in mu poješ? Hja, zlagala sem se in rekla da ja... pa ni bilo res tako. Do bitjeca v trebuhu takrat nisem začutila prave povezave. Pa ne me narobe razumet... saj sem jo imela rada na nek način, želela sem da bi bla zdrava, da bi se lepo redila, da bi lepo rasla v meni in se dobro počutila ter lepo rodila.... Ampak nikakor in nikakor nisem mogla začutit tistega, kot pravijo tu na rr: moj sonček.

Nisem tega čutila.. tudi ko sem oblekce prala in zlagala. Tudi, ko sem opremo kupovala in opremljala sobico, barvala stene. Manjkal je tisti "klik" med mano in dojenčkom. Joj kako kriva sem se počutila. Proti koncu nosečnosti pa se je strah le še stopnjeval. Kar podaljšala bi jo, če bi jo lahko , ker nisem bila pripravljena na "veliki dan D" .

A s porodom se je vse spremenilo. Res še zdej ne morem verjet, da mi je bil porod oz. tisti dan NAJLEPŠI DAN V ŽIVLJENJU. Ja, meni, ki v to sploh nisem verjela. Niti pod razno nisem verjela v tisto ko pravijo, da vse pozabiš in si najsrečnejši človek, ko vidiš svoje dete. Ma sem si mislila, jaz že ne.
Pa je bilo ravno obratno.. ravno jaz sem začutila takšno silno srečo. Kot da sem premagala ne vem kakšno oviro, kot da sem nardila izpit, kot da sem zadela na loteriji, kot da sem ozdravela po hudi bolezni. Ne da se opisat te sreče. Ma, ne vem če je bil kje na svetu večji skeptik od mene. res nisem verjela, da lahko začutiš takšno olajšanje in srečo ob porodu. Pa sem jo!
O poporodni depresiji ne duha ne sluha, sama sreča. Morda sem za to srečo res morala plačati "davek" s PREDporodno depresijo!

Vse bo dobro tudi pri tebi! Če te še kaj zanima, lahko tudi na ZS! S pogovori lahko vedno rešimo vse oz. si vsaj olajšamo!

charlyka - ubistvu je bilo tako, da ni kar tako odšel ampak sva se razšla, ker je postal enostavno preveč posesiven do mene (oziroma v tej zgodbi je še veliko stvari in zgodba je res dolga).
Moram priznati, da bi mi bilo boljše če bi enostavno odšel. Tako, pa imam sedaj še vedno z njim probleme, ter se vsake toliko časa spomni narediti dramo. Bilo bi res vse bistveno bolj enostavno če bi samo odšel. Sem sprva mislila, da se bo dalo še kaj rešiti, pa je pokazal svoj pravi obraz.
Sem še vedno zelo žalostna, ker ne vem kako in kaj bom sama, vendar vem, da bo za vse tako bolje, sploh za otroka. Ne moraš verjeti kako se stvari lahko obrnejo okoli v tako kratkem času.
Na žalost je situacija sedaj taka. Upam, da se tudi zame nekega dne ter za rogljiček obrne vse na bolje.
Hehe, hvala. Sedaj je buši že malo večji. Čeprav spada med bolj manjše

Rogljiček - upam, da se vsaj malo bolje počutiš! Saj sem ti poslala ZS, upam, da si ga dobila. Drži se!


_____________________________

26.03 ob 23.32h je tudi zame posijal sonček z imenom Tija :)