Prilagoditvene težave se po dolžini in obsegu razlikujejo od otroka do otroka. Odvisne so od št. dejavnikov, ampak v našem konrektnem primeru je vsa stvar potekala nekako takole:
S 14,5m je šel v vrtec, potem je bilo 2 meseca malo jokanja, pa malo sitnarjenja, pa malo brundanja... Najhuje pri vsem skupaj je bilo to, da ko je bilo že vse ok, je zbolel in bil doma pribl. 7-14 dni. In to se je ponavljajo. 14 dni v vrtcu, 14 dni doma... Zato je trajalo nekje do novega leta, da je vrtec res popolnoma sprejel oz. je bilo vse ok, tudi po 2-tedenski odsotnosti. Potem pa je nastopilo cepljenje pri 18m, ki ga je naš imel z rahlim zamikom (pri 20m) in od takrat bil non stop bolan (od feb. do maja).. Enega hipa smo imeli vneto uho, vneto grlo, afte zunaj ust in afte v usih, iz nosa pa mu je itak lilo celo leto.. In seveda je bil veliko doma, še posebej, ko je imel tole dozo viroz in je bil doma cca. 1 mesec. Ko je šel nazaj v vrtec ni bil ravno navdušen, je še imel kakšen izpad jokanja ali pa da ni hotel v igralnico, ampak mi smo imeli in še vedno imamo to srečo, da je zelo navezan na svojo vzojiteljico in ko vidi njo, se takoj umiri in gre brez problema not. Zdaj je bil poleti spet več kot mesec dni doma in me je malo skrbelo kako bo, pa ni problemov. Je pa res, da ga mož še zdaj mora malce potolažit, če ne vidi takoj svoje vzgojiteljice. Saj ne joče, ampak ne beži pa ravno v igralnico...

Ne se sekirat. Otroci se jočejo le na začetku, potem pa vedno manj... Najhujši jok je, ko se starš poslovi in ko starš pride ponj, ker se takrat ves čas odpirajo vrata in če ni atija ali mame so solzice. Pri nas jih že dolgo več ni - vedno veselo prihiti k nama... (v vrtcu pa je zdaj dobro leto)...

_____________________________

Najin sonček Anej se je rodil 16.6.2005.