Sem totalno zmedena in enostavno ne vem kako bi bilo najboljše. Z mojim sva se začela pogovarjati o drugem otročku. Problem pa je nastal v meni. Določene dni sem tako utrujena in izpraznjena, da po eni strani komaj čakam da bo večji in konec z otroci, ker se želim vrniti v službo, med ljudi...Po drugi strani bi rada pa že zanosila, da bi bila majhna razlika in da porodniške sploh ne bi prekinjala, da bi bilo malo razlike, da bi imela kaj od skupnega otroštva. Zaposlena sem v domači firmi, ker se ukvarjam predvsem z zakonodajo in davki, me moti to, da bom komaj na šihtu spet mal na tekočem pa spet porodniška. Tako, da bi rada "odrihtala" te nosečnosti in basta. Po drugi strani pa ne vem, če sem dovolj psihično močna. Moj :love:pravi naj dobro premislim in se sama odločim. Zdaj pa sprašujem vas mamice, ki imate majhno razliko med otročki, kako je???? Kako shajate, predvsem psihično? Pa tudi vse tiste, ki nimate majhne razlike, kakšen je vaš pogled na to?

Hvala :rozica:

Imam majhno razliko med otroci - nekaj manj kot 13 mesecev. Pridejo dnevi, ko sem izmozgana - bolj psihično kot fizično. Vendar ti povem nekaj - nekoč sem bila zelo jeznorita, kolerična, vzkipljiva.... Danes so me otroci oz. situacija natrenirali do te mere, da sem čedalje boljša - manj vzkipljiva, manj jeznorita..... Imam hude probleme s ta velikim - vzgojne, punčka je hvala bogu "pridna". Meni se zdi dobro, da imamo majhno razliko. Nekaj let bo hudo, potem bo pa super - tudi zaradi službe. Jaz pa postajam tudi bolj sprejemljiva, ker se utrjujem - iz dneva v dan. V vsakem primeru pa je odločitev na tebi. Tudi jaz včasih pomislim, da ne bom zmogla - pa veš, da druge poti ni in greš dalje.

Kar te ne ubije, te okrepi!

Lp in "dobro" odločitev!

Jasna

Jaz nimam tako majhne razlike, narazen sta dve leti in 8 mesecev. To pa zato, ker se mi zdi zelo naporno za žensko telo, če mora "predelati" dve nosečnosti (moje so bile kar težke) eno za drugo. Ginekologi pravijo, da naj preteče vsaj dve leti. V tem času se naj bi telo spravilo nazaj v stanje pred nosečnostjo.
Tamali je star 5 mesecev in kot kaže bosta imela veliko od skupnega otroštva. Že zdaj tamali kar vriska, ko vidi bratca, on pa je tudi čisto nor nanj.
Psihično je pa zame kar naporno. Če tavelik ne bi bil v vrtcu, jaz zagotovo ne bi več dojila in bi bila veliko bolj živčna mama. Pomaga mi tudi to, da je večji že kar samostojen, ne rabi več plenic, uboga navodila, se zna igrati sam.
Po drugi strani pa je res to, kar praviš o službi. Jaz sem delala malo več kot eno leto, v tem času spet prišla na tekoče z vsem, zdaj pa me spet čaka vse prilagajanje znova.
Vem, težka odločitev. Kakršnakoli že bo, veliko sreče!:rozica:

Naši 2 imata malo manj kot 2 leti razmika. Ta velika je zelo naporna, ta mala pa ne. Šele sedaj spet normalno spim. Sedaj sem v službi in sem bolj spočita.

SVETUJEM, da se za še enega otročka odločita, si pa omisli občasno kako pomoč. JAz sem se navadila, da koga kaj prosim, ker je kdaj res naporno, ker obe zelo malo in redko spita čez dan. Priznam,d a vsega ne zmorem (kuhanja, pranja, likanja, varovanja, sesanja ...) in da imamo v hiši kdaj pošten kaos.
Otroci neizmerno potrebujejo družbo vrstnika in to je najlepše darilo, ki ga lahko daš.

Če imaš moža na mestu tako kot jaz, ne bi smelo biti problema.