Ne vem kako se vi psihično držite, samo mene vsak dan bolj trga.
Vse se že vleče cca. 4 leta. Imela sem splav, izvenmaternično nosečnost, in kar nekaj operacij.
Problem je v temu, da sva že oba phihično potrta in da ne vem naprej.
Na eni strani bi raje se potrudila in normalno zanosila, na drugi strani sem med ovulacijo tako napeta in polno pričakovanj in upanja (da ta mesec rata), potem da vedno spodleti. Moj je tudi že čisto depresiven. Noben nima več moči in energije za pozitivno razmišlanje.
Sedaj sem v dilemi ali se prijavim na umetno oploditev ali še raje čakam.
Sam ta čakanje tudi ubija. Umetna oploditev je pa tudi naporna za psiho.
Res ne vem, kaj naj naredim.

Poznam ta občutek...na eni strani močna želja po nosečnosti, otročku....po drugi strani pa strah in žalost....
Iskren pogovor oz razmmislek sama pri sebi ali s partnerjem ti bo prinesel odgovor, katera pot je prava zate. Jaz imam za seboj žalostno zgodbo a z eni zlatim sončkom...kljub vsemu je želja po še enem tako močna da ne znam nehat, čeprav okoli mene vsi pravijo da oni ne bi zmogli, naj se posvetim sebi in naj preneham...a ne morem...želja je grozno močna a strah je takoj za njo...

Vem da ti kaj veliko nisem pomagala...a včasih že samo občutek da nisi sam pomaga.

Vita

Te popolnoma razumem, tudi jaz imam žalostne trenutke... Sploh, ko so okoli mene same nosečke, je še težje  Res pa pomaga, ko vidiš, da nisi sam v tem in upam, da si bomo lahko stale ob strani  Držim pesti, da bomo kmalu  in bo vsa žalost pozabljena...

Hvala punce.
Sem se kar prijavila ginikologinji, da se zmenive za umetno oploditev.
Sedaj sem veliko bol mirna in optimistična.

Punce eno cudno vprasanje ste se kdaj v teh  najhujsih psihicnih obremenitvah slucajno vprasale, kaj pa ce on ni "taprav"? Kaj pa ce mi hoce nekdo nekaj povedat?

Vem da so cudna vprasanja, ampak tudi sama vcasih ne vem kako naprej ...

Ne, jaz se tega ne sprašujem. Namenjeno je, da sva prišla skupaj, namenjeno je, da imava malo težav pri zanositvi.. to je to. Ne razmišljam o tem.  Če prav razumem nista imela še nobenih konkretnih preiskav? Spermiogram in te stvari?

Kakorkoli, IVF ni noben bau-bau. Kar pogumno.

Midva sva imela ogromno težav. Veliko sem razmišljala da bi se razšla.
Sedaj ko sva se odločila, da greva na umetno sem kar optimistična in kar naenkrat je pri nama kot v pravljici.
Upam, da ni to spet ena faza in, da jutri mine.

Mislim, da mamo vse težke trenutke, jaz se včasih kar zgubim. Z možem se že 2 leti trudima za otročka, zdaj sm na kliniki za neplodnost in delam preiskave. Z mojim je vse vredu, jaz pa imam pregrado, kaj več pa še ne vem. Mi je pa grozno težko ko imam trenutno koli sebe ogromno ogromno nosečnic. Res se mi srce trga ko si sama tudi zelo želim otroka, pa upam z mesca v mesec pa kar nič .Celo k Hemeopatu hodim, pa trenutno še ni nič ratalo iz tega. Res sm že probala ogromno stvari... Mi je pa lažje ko pridem sem, pa vidim da nisem sama...
Upam, da bomo tudi me čimprej prišle do svojega .

lp

Mene tudi vedno bolj razjeda vse skupaj. Najprej se dve leti boris z zensko neplodnostjo, in ko mi koncno postimajo ovulacije nama postavijo se diagnozo popolna moska neplodnost ... Vse lepo in prav, do sedaj sem prenasala vse obremenitve super, ko pa sem izvedela da v nobenem primeru ne bom imela njegovega otroka me je pa zvilo. Bojim se predvsem kako bo če dobim donirano celico. Ali je mozno to prebolet? Kako je potem ko se otrok rodi in velika vecina ugotavlja komu je podoben ... Pri mojem je problem da nikomur noce povedati kako in kaj je z nama. Meni bi bilo lazje, da bi se saj s kom lahko se pogovorila. In vcasih res obupno razmisljam o razhodu te zveze, vem da bi bilo nesramno do njega, ampak jaz ze celo zivljenje cutim zeljo po otroku. Njega sem nekoliko prislila v to, je bil bolj skozi proti da bi ga imela. Ravno zaradi takih in drugacnih stvari imam pomisleke glede vsega skupaj. Seveda da niti ne omenjam da smo tudi z denarjem precej natesno in da kakse odhod do Prage niti ne pride v postev. In pri mojih 35 letih mi tudi cakanje v SLO na donirano celico ni pisano ravno na kozo.

Imaš zelo hudo situacijo ja. Ne vem kaj bi ti svetovala, to glede zveze najbolje sama veš. Jest sm hodla tud k psihoterapevtkinji, ker sm mislila,da ne zanosim zaradi tega ko non stop razmišljam o tem, pa nama je skozi govorla če sma skupaj samo zaradi otrok, pa naju tudi na to opozorla, da zveza lahko propade če bova preveč psihično samo na otroku, da morava poskrbeti za najino zvezo predno nadaljujeva vse skupaj.
Razumem te pa, da si želiš otrok, ker bom tudi jaz naredla čist vse, da pridem do otročka. S partnerjem bi se morala usest, pa resno pomenit kako naprej, kaj je najbolje za oba. Če se mata rada bosta rešila vse probleme, ker drugače vaju bo res tole vse skupej pokopalo.
Kr se denarja tiče, mož ma službo, jest pa delam samo polovični delovni čas, tak da iščem drugo službo. Tudi ni rožnato, samo želja po otroku je res huda in vem da bom zmogla vse ko pridem do otročka.

Svetujem ti, ne obupaj, za vsakim dežjem posije sonce, tudi me bomo mele enkrat otročka. Moraš vrjeti v to pa bo.

lp