Čez eno uro imam razgovor za službo in mislim, da me bo že prej pobralo od živcev. Mučijo pa me predvsem taka vprašanja;

Kje se vidim čez 5let, zadnja prebrana knjiga, hobiji, kako bi reagirala v določeni stituaciji(spori med sodelavci, s šefom), če sem timski človek, za naštet pozitivne lastnosti, negativne...

Drugače sem zelo družabna, na predavanjih so me vedno dali za "vodjo" skupine, ker se znam potegniti za pravo stvar. Ko pa pride do kakšnega izpita ali pa v tem primeru za razgovor čisto zamrznem.

Kako ste ve znašle v takem položaju. Ironija je v tem, da si te službe resnično želim.

Jaz bi bila kar iskrena, takoj na razgovoru (s takimi kvalitetami in tvojim "zmrzovanjem"), predno bi me kaj vprašali. Rekla bi, "da si resnično želim biti del tega kolektiva, tako zelo, da imam danes neverjetno tremo pred vami"

Ne vem, mogoče potrebuješ kaj za prebitje ledu. Žal mi je le, da imaš s svojim znanjem in sposobnosti to nelagodno okoliščino, da te je groza predstaviti vse te dobre zadeve.
SREČNO!

ja ja, kar iskreno, se cist strinjam s prejsnjim postom...tud stavek mi je kul ;) Ne se pustit znervirat ce bo tam nekdo resen in uraden. V takih primerih sem jst se bolj mirna a vljudna in prijazna, se nasmehnem, stisnem roko ob slovesu...neverjetno, ampak blazno deluje. Ce jih ze s financnim statusom ne morem prepricat (ker ga pac nimam) in se mi to vidi npr. na obleki, jih pa prepricam z osebnostjo. Vso srečo!