Tak malo...ker kar veliko študiram zadnje čase o tem, me zanima, tiste, ki ste dolgo skupaj s partnerjem..rečmo več kot 15 let morda. Kakna je zveza? Vidite napake pri njem? Jaz opažam, da že lep čas vivim same napake. Vse me moti. Ko pride domov me moti, da sede za računalnik, da gleda tv, skratka vsaka poteza njegova me moti. Ampak ga imam še vseeno rada, čeprav sem bolj srečna, ko ga ni doma. Ne vem več, kaj si naj mislim. prepiri so na dnevnem redu.
Kako imate ve to porihtano same pri sebi?

Midva še nisva dosegla 15tke, čeprav jo bova kmalu. V bistvu že zelo dolgo vidim njegove "napake". Nikoli pa ne bi mogla reči, da mi je ljubše, če ga ni doma. Ok kak večer res paše malo samote, ampak drugače sem raje v nejgovi družbi kot sama. Težko si predstavljam, da bi čutila tako kot ti. Tudi prepirava se v bistvu zelo malo ( veliko manj kot v mlajših letih). Je pa res, da zaradi vseh obveznosti preživiva manj časa skupaj kot sva ga prej. In to mene v najini zvezi še najbolj moti. Večino časa delujeva kot starša, manjka pa tisti čas, ki bi ga preživela kot par. Telesno sva se zaradi tega nekoliko oddaljila.

Druga stvar, ki jo opažam pri naju je ta, da sva se oba z leti precej spremenila. Najini iteresi so se spremenili. Vendar sva oba dovolj zrela, da puščava en drugemu svobodo, ki jo potrebujeva. Moram pa priznati, da je bilo na začetku te velike spremembe kar težko sprejet ampak, da sva prav na račun njih oba zrasla kot človeka in s tem tudi najina zveza.
Upam, da sem ti odgovorila na vprašanje, čeprav ne vem če je to točno to kar te je zanimalo.



_____________________________

Oh ja, so kakšne stvari, ki me včasih motijo in ki, dokler nisva šla stanovat skupaj, niso bile tako očitne, vendar saj jaz tudi kaj naredim/mislim drugače, kot bi on, kar se mi zdi povsem normalno. Sem pa zelo rada v njegovi družbi in komaj čakam, da se vrne domov oz. da jaz pridem domov, če vem, da je on že doma. Tudi če sem v sosednji sobi, me pomirja že dejstvo, da je pa on npr. v dnevni in gleda TV. Skratka, če ga ni, mi nekaj manjka. Sva pa skupaj 14 let, od tega poročena malo manj kot 6 let.

nočem niti pomisliti kako izgleda zveza po 15 letih. midva sva skupaj 5 let, imava enega otroka, in je katastrofalno. prepiri, prepiri, prepiri. vedno okrog ene in iste stvari - njegovi starši. ampak je mamin sinek, in nikamor ne prideva. tak da če dočakava 6 let, bo čudež

vsem tistim ki imate že dolge in uspešne zveze, vam iz vsega srca privoščim. nisem imela namena zasmetiti teme, ampak najraje bi na ves glas kričala kaj sem komu naredila narobe, da se to dogaja.

vem kaj mi lahko svetujete, naj grem stran od njih (njegovi starši mi nikoli niso bili naklonjeni). ampak nimam s čim, in nimam kam. moji starši so starejši in se jim zdi edino pravilno da je družina skupaj. mama sploh noče poslušati, če kdaj kaj povem glede tega. sem pa brez službe. tako je to, ko diplomiraš v napačnem obdobju in žal niti na vidiku ni, da bi se kje zaposlila. poleg tega mi partner grozi da bi moral otrok ostati z njim, ampak nikoli in nikdar. in ja, najbolj srečna sem ko je v službi, pa še te mi teži preko telefona ali pa maila. skratka, zaenkrat mi je situacija brezizhodna.

skrtka: negujte svoje zveze še naprej, dokler imate rade svoje partnerje bo vse tako kot mora biti. mogoče bo tudi meni in mojemu pikecu kdaj posijal sonček

Sliši se kot, da si že čisto obupala nad vajino zvezo. Kaj pa kakšno zakonsko svetovanje? Starši se ne bodo nikoli spremenili lahko pa se vidva, če se eveda oba potrudita.

Drugače pa definitivno vso energijo usmeri v iskanje službe.

_____________________________

Midva še nisva dosegla 15tke, čeprav jo bova kmalu. V bistvu že zelo dolgo vidim njegove "napake". Nikoli pa ne bi mogla reči, da mi je ljubše, če ga ni doma. Ok kak večer res paše malo samote, ampak drugače sem raje v nejgovi družbi kot sama. Težko si predstavljam, da bi čutila tako kot ti. Tudi prepirava se v bistvu zelo malo ( veliko manj kot v mlajših letih). Je pa res, da zaradi vseh obveznosti preživiva manj časa skupaj kot sva ga prej. In to mene v najini zvezi še najbolj moti. Večino časa delujeva kot starša, manjka pa tisti čas, ki bi ga preživela kot par.

Kot bi opisala naju. Se pa meni zdi, vsaj tako je pri nama, da vsake toliko časa pride do takšnega stagniranja veze, krize, ...V bistvu imamo to ponavadi ženske nekje v glavi, moški velikokrat delujejo čisto zadovoljni s trenutnim stanjem. Če jaz kaj pogrešam, je to, da si težko vzameva čas za pogovor v dvoje. Ves čas nama okrog glave nekaj brenči- otroci, služba...Že res, da se sedaj že tako poznava, da včasih naprej - brez besed- veva, kaj kdo misli, pa vendar ga je lepo slišat.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Midva sva že 15 let skupaj...jaz moram rečt, da pa je najina veza veliko bolj močna kot predno sva dobila otroke! Pridejo vzponi in padci, ampak kljub temu lahko rečem, da se redko kregava(če se so to gluposti), pri vzgoji imava ista načela, dejansko mislim da se imamo prav super! Si pa 2x letno vzameva čas samo zase(se pravi vikend za naju, otroc pa pri moji sestri)..
Jaz misli da včasih ni partnar nič kriv, včasih je treba v svoji glavi pošlihtat kaj je prav in kaj ne in kaj lahko izgubimo če se zaradi gluposti obremenjujemo...

ja, to že. Ampak pri nama niso več navadn gluposti, ampak vsakodnevno ponavljanje,in sekiranje zarad tega.
Mene toliko že moti vse na njem, da bi enostavno najraje šla in bila sama. Vendar se zavedam, da ne smem razdirat družine, vendar pa prenašati take drugačnosti pa tud ni vredu.
Moti me njegov ritem doma, njegovo posedanje pred računalnikom ali tv, moti me njegova nezdrava prehrana, njegovo kajenje, ne vem, skratka vse me moti. A po drugi strani bi brez njega bila težko.
Rada bi sprejela, ko pa pomislim, da bo celo življenje tak, pa ko mu nonstop eno in isto dopovedujem, da me to in ono moti, pa vendar nič ne spremeni. je kot kamen.