Pozdravljeni,
čestitam, da sta se našli še dve, ki sta prisluhnili sebi in svojim željam. Moje prvo dete je bilo povsem nepričakovano, bila sem še študentka, v zvezi s fantom komaj nekaj mesecev. Ko sem zvedela, da sem noseča nisem mogla ponoči spat, zjutraj sem se zbudila in upala, da ni res. S fantom sva se skupaj odločila, za splav (oz. on je rekle, naj odločim kako bo in da me podpira kakorkoli se bom odločila). Dan se je vlekel in misel o splavu je zamenjala misel o tem, da sem si vedno želela imeti moža, otroke, družino. Sem bila zmeraj trmasta in šla z glavo skozi zid, hvalabogu za mojo trmo in svojeglavost. Sama pri sebi sem se že odločila, da bom otroka obdržala. Vprašala sem fanta,ali je pomislil na to, da si bova mogoče že čez nekaj let želela otroka, pa ga mogoče ne bova mogla imeti in bova celo življenje sama in nesrečna (mogoče v veliki hiši s travnikom), brez otroškega smeha in joka. Je rekel, da tudi on že cel dan razmišlja o tem, in da če nameravava ostati skupaj in imet družino in veliko otrok, je skrajni čas da resno začneva. Ne morem verjeti, kako je moja nočna mora (nenačrtovana nosečnost) postala ena najlepših stvari v življenju. Otrok prinese v življenje srečo, radost, jok in smeh. Nisem verna, ampak vseeno ne vem komu naj se zahvalim za to najino odločitev v življenju, ki nama je položila v naročje najinega čudovitega fantka. Ko ženska začuti željo po otroku, ji mora slediti, ne sme je pomendrati, poteptati in utišati zaradi ne vem katerih zunanjih dejavnikov (negotovost zaposlitve, stanovanjski problemi,..). Sva se sedaj odločila s fantom, da povečava družinico za še enega člana. Upam, da nama bo kmalu uspelo!!! Joj kako se v življenju vse obrne na glavo! Al pa iz glave na noge!!
Pozdravček, Mavrica.