Spoštovane bralke,

pred časom sem bila po nekaj letih zopet pred postopkom IVF. Kruto vendar resnično, moj vlak je odpeljal.
Če ne bi imela velike podpore s strani partnerja in predvsem veliko ljubezni okoli sebe bi me to verjetno pokopalo.
Poskusila sem razne medtode, ukvarjam se z alternativo.... vendar, preboleti oz. bolje se sprijazniti - dojeti, da BITI BIOLOŠKA MATI, v tem življenju ni moje poslanstvo.
Pridobiti ljubezen in spoštovanje do sebe se mi je zdelo najtežje. Priznati si, da sem vredna, privlačna, sposobna, srčna, kljub temu ... to je bilo najtežje.

Veliko je napisanega o tem kaj početi, ko je čas za umetno oploditev... kaj pa po tem, ko odpelje vlak?
Pričela sem s pisanjem moje zgodbe oz. jaz ji pravim knjiga "tolažnica" za vse ženske in pare, ki vejo, da svojih otrok ne bodo imeli.

V kolikor bi želele sodelovati pri pisanju knjige (poveste svojo zgodbo, ki bo objavljena z vašo privolitvijo), mi pišite. Verjamem, da bo knjiga ugledala luč kmalu.
Želim, da bi se o tem govorilo naglas, kajti, ko o tem, ko o sebi spregovoriš naglas...potem vse steče.

Če je kateri težko, ne vidi izhoda, ne najde sogovornika, se lahko dogovorimo za občasna druženja ob čajčku.

Pozdravček vsem, Sanja

Draga Sanja,

žal mi je, da si morala to izkusiti, obenem pa ti čestitam, tebi in partnerju. Da si to sprejela in pretopila v nesebično namero, da pomagaš s knjigo tudi drugim. Verjamem, da se bodo iz tega rodile srčne naveze parov s podobno usodo, ki si boste pomagali skozi najhujše. Zaradi takih ljudi je svet lep. :)

Srečno!