Zanima me vaš pogled na službo in njen vpliv na naša življenja.

Seveda sta služba in življenje tesno povezana (za življenje potrebujemo denar)... Ampak kaj naredimo, ko pride do take situacije, da se je potrebno odločiti za eno izmed njih?

Primer, ki se velikokrat zgodi- otroci zbolijo. Prvo vprašanje je kaj narediti- iti v službo ali ne? Moj odgovor je seveda odločen NE, dokler se otrok popolnoma ne pozdravi. Problem nastane zaradi položaja v službi- moj mož je na visokem položaju in edini na svojem mestu, ki opravlja delo. Nikogar ni izučenega, da bi delo lahko opravljal namesto njega. To so zanj razlogi, ki opravičujejo njegov odhod na delovno mesto. On bi otroka najraje peljal v varstvo na pol pozdravljenega, samo da delo ne bi trpelo. Tako ostanem doma jaz. Če pa se že zgodi drugače in mora kak dan ostati doma (tudi sama delam- sicer preko študenta, ampak sem tudi jaz na takem težkem položaju, ko me trenutno ne morejo nadomestiti), se v njegovi firmi začnejo izvajati pritiski s strani delodajalcev, tako da spet ne ostane doma.

Seveda jaz ne pustim, da gre otrok v varstvo dokler ni popolnoma zdrav in ostanem doma (ker se potem lahko bolezen spet prenese nazaj na druge otroke ter nazaj nanj- potem smo pa spet bolani...) Tako prihaja vedno znova do situacije, ko bi res morala kdaj v službo, pa zaradi lastne vesti ostanem doma, saj je partner drugačnega mišljenja in gre vseeno službo.

Dostikrat se je tudi že zgodilo, da so drugi otroci prišli v varstvo preden so bili pozdravljeni. Starši so pač morali v službo, se zlagali da je z njihovim otrokom vse v redu, v parih dneh pa smo bili vsi doma zaradi tega, ker so se vsi ostali otroci česa nalezli.

Ali je res služba in naš položaj v njej res tako pomemben, da opravičuje odhod na delovno mesto, čeprav na škodo drugih?

Moje mnenje je defenitivno ne in to vseskozi zagovarjam. Kaj pa o tem mislite vi?


_____________________________

Si doma? Doma si. http://www.facebook.com/doma.si.vesna

Se v celoti strinjam s tabo, odgovor na tvoje vprašanje pa je po mojem mnenju zelo odvisen od službe, posameznika in njegovih prioritet. Če ima nekdo visok položaj in ga res nihče ne more nadomestiti, to itak že vnaprej ve in se mora na tak način življenja pripraviti celotna družina (in se seveda strinjati). Poznam tak primer - oče nenadimestljiv v s lužbi (kar mu tudi odgovarja), mama z zmedenim delovnim urnikom in potem večino bolniških pregurajo z babicami.

V tvojem primeru, če gre res "samo" zato, da otrok do konca ozdravi, bi pa jaz razmislila o kakšni dodatni pomoči - varuški /študentki, ki vskoči, ko je otrok praktično zdrav, le v vrtec še ne gre - in takrat tudi nujno ne potrebuje več mame - ko je res bolan, se mi pa vseeno zdi pomembno, da je z njim nekdo od domačih.

Midva si bolniško deliva. Oba sva učitelja.
Čeprav za slovenščino lahko dobijo zamenjavo, za glasbo pa ne.


_____________________________

Mama štirih deklic in 5ra

Bolniško (je redko) si deliva, pač je tisti doma, ki ga v tistem trenutku lažje pogrešijo. 

Na bolniški oz. negi sem jaz, ker mož v enem dnevu lahko naredi rvc-ja za mojo mesečno plačo, pa tudi nenadomestljiva v službi nisem oz. me delo lahko počaka. Enostavno se nam ne splača drugače.

In zakaj ne .
Meni je pa to neodgovorno tudi do ostalih sodelavcev...kaj pa ce se njemu kaj zgodi, a bodo firmo kar zaprli?

Midva z možem sva tudi na zelo odgovornih položajih, pa vedno pokombinirava in na koncu je vključena še babica, da je pač do konca doma in raje kak dan več.To je larifari, da je edini, vedno se da če se hoče.Vedno so zamenjave.Kaj ali potem ne greste na letni dopust in podobno?

Bi dodala samo se to, da smo v casu interneta in mobilne telefonije.
95% dela lahko opravim od doma...saj je dejstvo, da moras biti tudi fizicno prisoten, da stvari laufajo, ampak za dan ali dva se da pa vedno postukat brez da bi se firma zatresla. 

saj veš- s strani delodajalca še en delavec pomeni še eno plačo (in sedaj smo v času recesije)
Raje ne bom komentirala, ker sem že dosti živcev na ta račun izgubila...


_____________________________

Si doma? Doma si. http://www.facebook.com/doma.si.vesna

Njegovega mišljenja ne morem kar spremenit. On je odgovoren za to. Jaz lahko samo povem kaj si mislim o vsej stvari, ostalo je na njem. Če ne more (noče) bit doma, pač nimam kej narest.

Letni dopust imajo pa poštiman s kolektivnim, v začetku avgusta. Pa bognedaj da bi kdaj vmes med letom vzel dopust, ga bi kar pobralo (moža mislim)


_____________________________

Si doma? Doma si. http://www.facebook.com/doma.si.vesna

SE v osnovi strinjam s teboj. VEndar je eno teorija, drugo pa praksa. Pokaži mi, koliko ljudi si lahko privošči, da ostane doma z otrokom npr. 10 dni  In finančno in s strani delodajalca, kar se delovnega mesta tiče? In ne, v osnovi služba ni toliko pomembna...za nas osebno, ko gre za bolanega otroka, vendar pač žal ne moremo tako gledati. Žal.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Ja, lahko pogledaš (kot delodajalec) z drugega kota- če je mali bolan in se ne pocajta do konca, je velika verjetnost da bolezen ponovno dobi. To pa potem ne pomeni, da je delavec doma 5 dni (en deloven teden), kot bi bilo morda potrebno, ampak po tri dni- lahko več tednov zaporedoma. To pa na koncu znese več bolniške kot če bi bil starš doma res toliko časa, da je mali zdrav (in ob izmenjavi obeh partnerjev v tem času).

Ali se motim?


_____________________________

Si doma? Doma si. http://www.facebook.com/doma.si.vesna

Midva imava načeloma to urejeno - jaz delam ponoči (3-4 dni v tednu), moj dela podnevi (6 dni v tednu), tako da je teoretično vedno lahko eden od naju z otrokoma. Nastane pa problem, če npr. otrok zboli ponoči (vročina, bruhanje ali karkoli) in zjutraj ni za v vrtec. Jaz pridem zjutraj iz službe vsa sesuta, moj pa naj bi se odpravil delat. Nemogoče je, da bi bila jaz zbujena še ves naslednji dan po nočni izmeni (moj dela do cca. 20-ih zvečer) - vam povem, da bi zaspala ob zbujenem otroku. Ampak pri 3-letniku si tega še ne morem privoščiti, 11-letnik pa še ni dovolj resen, da bi poskrbel zanj. Zato v tem primeru narediva tako, da sem jaz zbujena, dokler sem lahko, moj pa gre za ta čas delat. Ko ne zdržim več, da pokličem in pride domov - imava to srečo, da si on urnik kroji sam (sam svoj šef) in da ni z delom nič narobe, če ga ni (njegovo delo lahko nadomesti kdo drug). Je pa res, da je v tem primeru potem manj denarja, saj je moj plačan od prometa. Če je doma, ni torej plačan nič (dela se ne da opraviti preko GSM-a in/ali Interneta).

Ko in če pa res ne gre drugače, pa je od 15-ih dalje na voljo babica-servis, kjer lahko otrok tudi prespi.

Pri nas ostajam na bolniški skoraj izključno jaz. Razlogov je več, predvsem pa ta, da jaz lahko nujne zadeve rešim od doma - preko maila, telefona. Mož tega ne more. V moji službi pač vedo, da bo tako še nekaj časa - se ravno vračam iz 2. porodniške. Poleg tega pa, kljub temu, da je mož krasen oče, se mi zdi, da otroci, ko so bolni, predvsem potrebujejo mamo....lahko sem staromodna . Pa tudi jaz bi bolj kot ne trpela v službi in se spraševala, a ima vročino, je dovolj pil ipd... Vsaj ta hude dni, sem jaz doma - kasnejše okrevanje pa je včasih tudi mož.

< Sporočilo je popravil marty5 -- 19.3.2009 7:40:04 >

_____________________________

Ko je volja, se vedno najde tudi pot. Ko pa volje ni, prosto pot dobijo izgovori.

V tem primeru se ne motiš, če pa gre za kakšne prehlade, smrkave noske, če otrok nima vročine več kot 3 dni, pa gresta v šolo/vrtec. Mi, odrasli, tudi ne ostajamo s smrkavimi nosmi en teden doma, kljub temu, da je nevarnost okužbe sodelavcev s kakšnimi virozami.

Meni se pač zdi, da je to odvisno od bolezni in stanja otroka. Kar apriori biti doma en teden, ker je otrok bolan, se mi zdi brezveze.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Sploh nisem mislila tega, ampak to, da kljucne vescine, ki so potrebne za to, da firma funkcionira, prenese na nekaj kljucnih sodelavcev.

Jap, s tem se pa tut jaz čisto strinjam Za otročka, primernega za vrtec jaz smatram takega, ki nima več naprimer driske (pri rotavirusu) ali zelenega izcedka iz očk (ki je zelo kužen), vročine ipd... Tako da imaš čisto prav, brezveze je ostajat doma če ima mali samo zabasan nosek in enkrat na dan kihne


< Sporočilo je popravil FLASK_A -- 19.3.2009 22:00:41 >

_____________________________

Si doma? Doma si. http://www.facebook.com/doma.si.vesna

Aha, to si mislila... Ja, sej to je finta- ni takih sodelavcev in bi morali še kakšnega dobit. Pa se špara...


_____________________________

Si doma? Doma si. http://www.facebook.com/doma.si.vesna

Aha, tako poseben profil je.

TO pa ja....se strinjam

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

če verjameš.
Sam šefi so pa taki, da mislijo, da je en tak človek v firmi dovolj Pa jim je povedal, da že sam komaj folga, sam dokler ga bodo imeli, ne bodo dajali še ene plače za "pomočnika"...

< Sporočilo je popravil FLASK_A -- 19.3.2009 22:04:34 >

_____________________________

Si doma? Doma si. http://www.facebook.com/doma.si.vesna

točno tako, jaz sem doma takrat vedno, pa za računalnik delam normalno, no kolikose da
mene ne pogrešajo tako hitro kot moža

_____________________________

Lp, Mojca
*****************************************
"Življenje nam vrača samo tisto, kar dajemo drugim"
*****************************************
Plačano oglasno sporočilo:
www.atrium-nep.si

Z bolanim otrokom sem prve dni doma jaz, potem pa še par dni pri nonotih, da se do konca pozdravi. Moža čez teden ni doma, tako da je "breme" bolniške vedno na meni.

Tudi pri nas je tako, da sem za nego otroka vedno bila jaz doma. In to čisto iz preprostega razloga - on ima velik boljšo plačo kot jaz in se mu hudičevo pozna vsak dan odsotnosti, posebno še, ker dobi veliko stimulacije. Jaz imam eno bogo, najnižjo državniško plačo, tako da....Se sploh ne sekiram več. Tako pač je. Drugega varstva razen vrtca na žalost nimava. Se pravi, da tudi potem, ko vročina pade, vendar po mnenju zdravnice še ni za v vrtec, moram ostat jaz do konca doma.
Se je pa že zgodilo, da sem zarad razmer v službi prehitro dala otroka v vrtec, potem pa smo pristali v bolnici. Nikoli, ampak res nikoli več ne dam otroka v vrtec prej, kot reče zdravnica.