Enkrat sem že spraševala podobno, vendar takrat še nisem bila . Zdaj pa se mi vse bolj pojavljajo določena vprašanja, čeprav se bom s tem problemom srečala šele čez dobro leto.

Namreč, vse bolj je opaziti, da se gremo v službah "po evropsko" - seveda le z urniki. Že pri nas v firmi je tendenca, da delaš najmanj do 17. ure, zasledila pa sem, da celo javna uprava sili v podoben delovni čas (celo od 9. do 18. ure, vmes 1 ura fraj). Zdaj pa naj mi lepo prosim nekdo pove, kdo bo vzgajal naše otroke? Saj ga vidiš le toliko, da ga zjutraj zbudiš in zvečer ga daš spat!

Nedvomno sem že zdaj odločena, da bom delala krajši delovnik do otrokovega 3. leta (seveda v upanju, da me delodajalec ne bo preveč oviral). Finance bodo seveda trpele, ampak.....drugega tudi ni.

Zanima me, kako druge gledate na to ali samo jaz pretiravam? Če bi bile evropske tudi plače in ne le urniki, bi si morda lahko katera privoščila, da ostane kakšno leto doma z otroki (bi pač delal le partner) oz. če delata oba, bi si lahko privoščili vsaj kakšno pomoč za gospodinjstvo in bi tako lahko vsaj tisto malo časa z otroci maksimalno izkoristili.

Vem, da nisem ugotovila nič novega, ampak včasih se prav zamislim - moj  tako pravi, da se obremenjujem za preveč vnaprej.  Tiste, ki ste že v podobnih situacijah - kako to rešujete?



_____________________________

Ko je volja, se vedno najde tudi pot. Ko pa volje ni, prosto pot dobijo izgovori.

Ja, res je kriza glede službe in družine. Pri meni je tako, da sploh nevem če bom še imela službo, ko pridem iz porodniške, ker imamo vsi za določen čas pogodbe. Če bi pa zaprosila  za skrajšan delovni čas pa bi dobila knjigo in glede na to da imamo plače 100.000, to je s potnimi stroški in malico, se mi niti nebi splačalo hodit delat za 4 ure.  Dnevno bi prevozila 30 km, mesečno pa mi priznajo 3000 za potne stroške.Seveda pa bi delala vsak pete in soboto po 10 ur.
No zato pa sem se lani že vpisala v šolo, saj le v tem vidim, oz. upam na drugačno prihodnost.

Jaz se rajši ne poglabljam v te stvari. Sicer imam službo za nedol.čas, ampak se mi zdi, da to nič ne pomeni, odvisno od stanja v podjetju. Pri nas je bolj tako tako.
Tudi jaz bi se v drugo verjetno odločila za skrajšani delovni čas. Klinc pa denar. Preževeli že bomo, ne bo ravno za neko preserancijo, ampak važna je družina, a ne?
Ravno včeraj, ko smo bili ves dan doma in skupaj, sem razmišljala o tem.
Neža je bila tako srečna, da od veselja ni znala kaj naj. Izvajala je vse trike, ki jih pozna, smejali smo se, peli, plesali, se igrali, objemali, crkljali. Res stanje totalne sreče. Premalo smo skupaj, res....

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

marty, te čist razumem. pri nas silijo s cenami itd. na evropsko raven, plače pa ostajajo tam kjer so, znajdi se pa kot veš in znaš. sama sem brez službe, ima pa mož hvalabogu zaposlitev za nedoločen čas (zaenkrat), tako da bomo vsaj za silo vozili. toliko slabše je, da kakih posebnih upanj na novo zaposlitev nimam, ker je pri nas v prekmurju nezaposlenost vedno višja, takorekoč porazna 8 - po nekaterih podatkih presega že 18%). sicer bom doma in bom pazila otroke, ampak bodo za marsikaj prikrajšani, ker že sedaj na veliko šparamo.. kakšne varuške ai pa itak ne bom mogla privoščit, ČE bom šla delat, vrtca pa še manj. opcija je babica (moja mama), ki bo MORDA uspela prit do takrat v penzijo, ampak po resnici povedano, to tudi ni optimalna rešitev - že zaradi njenega zdravja ne....

Jaz res ne vem, kam to vodi. Že pri mojih sorodnikih vidim - oba delata non stop, imata pa srečo, da je babica v penziji in ga lahko pazi. Samo se malemu prav vidi, da pogreša starše - zadnjič je prav jokal, da če ga vzamejo s sabo bo čisto priden in sedel v stolčku ( 4 leta). Da se ti srce trga....

Midva imava oba službe za nedoločen čas in bi morala bit s tega vidika tiho in srečna s tem  kar imam. Ampak vam povem - raje grem na slabše delovno mesto, s slabšo plačo, a bolj ugodnim delovnikom.

_____________________________

Ko je volja, se vedno najde tudi pot. Ko pa volje ni, prosto pot dobijo izgovori.

Marty5, meni se tudi zdi, da bo bolj bedno, ce bom z otrokom le tisti 2 uri, ko vstane in ko gre spat, ostalo pa v sluzbi.
Z mozem se dogovarjava, da bi imela jaz 1/2 delavni urnik, to se nama zdi se najboljsa ideja.
Kar se denarja tice, pa upava, da ne bo problemov, ker ze vse imava (stanovanje in to).
Se vedno ostanejo sluzbe kot npr. pedagogi, ki delajo do enih in imajo na vsake 2 meseca 1 teden pocitnic, pa letne pocitnice 2 meseca. Ce se ti zdi to velik problem, potem pojdi za uciteljico in bos imela vec casa za druzino.

Meni se zdi tudi malo smešno, ko eni pravijo, da raje preživijo dve kvalitetni urici na dan z otrokom, kot pa so z njim cel dan in so zraven nesrečni, ker ne morejo biti v službi, ki jih izpopolnjuje. Jaz se trudim, da bi bili tisti dve, tri urce,kar smo skupaj med tednom kvalitetne, ampak priznam, da niso, ker sem včasih neprespana, zbita, utrujena in ji ne morem dati vse od sebe, ker enostavno nimam toliko energije, tako da polovični delovni čas do treh let zagovarjam.

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Sem že razmišljala o tem , ampak bi potem bila malček stara učiteljica - bi končala študij pri 30ih. Pa še redno moraš študirat - kar pomeni, da sploh ne moreš delat.

Če bi pa se še enkrat na faks vpisovala, bi najbrž res kaj takega vpisala

_____________________________

Ko je volja, se vedno najde tudi pot. Ko pa volje ni, prosto pot dobijo izgovori.

Se strinjam z vsem napisanim. Tudi jaz sem hotel delati skrajšani delavnik, pa mi enostavno finančno ne znese. Žal. Mi je pa hudo, ko pridem domov ob 17h-17:30, mi le malo časa še ostane, da sem s svojimi otroki. Pri nas teh stvari nimajo pošlihtanih. Nagovarjajo nas, naj imamo več otrok, da bi pa malo drugo plat pogledali, to pa ne. Kako boš imel nevem koliko otrok, ko pa smo po cele dneve od doma, otroci več sami kot s starši, poleg tega pa še vse stvari za otroke in šola in vrtci drago za znoret.
Stanje res ni rožnato.

ja, ne vem. Men se naredi kar kepa v želodcu, k pomislim na take urnike. Pa tako rada čimveč časa preživim z . No tudi z možem,da ne bo pomote. Je pa meni čudno ali pa sem čudna, da vrtci in šole nimajo varstva dokler delajo tak delovni čas....
Že sedaj je v vrtcih le 9 urno varstvo, kar pomeni da moreš zjutraj v pol ure prpelat v vrtec, ga zrihtat, pa v pol odpelat...Ja, če je bliz vrtec gre, če ne...pa gužva na cesti.

Šola pa je še večji problem. Ali spoh ni dopoldanskega varstva za 2, 3.osnovno šolce.No vsaj za 1 šolce je menda obvezen. Kaj pa popoldansko do 17, 18h.
In kaj se še sprašujem? Kam naj damo naše  med šolskimi počitnicami. Žal, babic in dedkov nimam, denarja za razna varuške pa tud ne. Men se zdi premali za 6, 7 letnika bit sam doma...
In če res oba delata do 17, 18 ali še dlje, in je otrok sam, se spoh ne čudim potem odkod misel na mamila, pa na...  Ah bom raje nehala, ker ne poznam odgovora  Plače pa so žal premale, da bi samo en delal v službi. Pa gre samo za preživetje čez mesec, a ni res?

Sem pedagoginja na OŠ in poučujem športno vzgojo. Sem pa tja sem doma res že ob enih, večinoma pa kasneje. Obvezno moram hoditi na zimske tečaje, letne tečaje itd., pa tekmovanja ob vikendih, interesne dejavnosti in še kaj bi se našlo. Tako, da nehajte si že enkrat predstavljati, da je pedagoški poklic ena čist na easy služba. Mislim, jaz jo imam zelo rada, zato sem se tako tudi odločila. Ampak, da bi se pa zaradi frej cajta odločila, to pa res ne.
Pa nazaj k osnovni temi: res je čas za družino postal problem. Menim pa, da ga je z dobro organizacijo časa možno tudi kaj pridobiti. Pa enim tudi ustreza, da so več v službi kot doma. Roko na srece, včasih je lažje to, kot biti doma z otroci 24 ur na dan. Za primer: od kolegice mož ima "jako" pomemben "job" in to pomeni, da gre zjutraj od doma ob 9h, vmes na kosilo, tenis, badminton, služben drink ipd. in seveda v poznih popoldanskih urah ali zgodnjih večernih domov. Pol pa jamrajo kok nimajo časa za otroke in koliko je ona sama z otrokom. Malo se je pa vseeno treba potruditi za družinsko življenje, a ne?
lp darja

Vse kar ste napisale je res, zelo je težko, a dejstvo je, da živimo v takem času in če ne spremljaš takega tempa, te čas povozi. Midva oba poleg službe, ki traja vsaj do 16.00 ali še dlje vsak dan hodiva še na fax, ki ga imava hvalabogu na različne dneve, tako, da si izmenjujeva varstvo za tamalga. Vikendi pa so samo naši in takrat si lahko tudi privoščimo, saj med tednom, tako nimamo časa zapravljat

Še to: kaj pa če si res želiš biti z otrokom pa ti delodajalec reče, dokler ne boste naredili do konca ne smete domov, v nasprotne primeru pa itak čakajo na zavodu...Očitno takat nobenega ne zanima, da je lahko otrok le 9 ur v vrtcu, da ne more biti sam al pa šolaršek če smo že na tem....Plače pa itak...

Gotovo je zelo težko. Mojemu možu se porodniška v petek izteče in za najinega sinka bo konec lušnega. Jaz namreč že od začetka septembra delam, saj sem zaposlena v toliko opevanem šolstvu. Midva imava oba na srečo službo za nedoločen čas. Sinka bova v varstvo vozila 25 km daleč k babici, saj nam je to edina opcija. Jaz delam namreč v podaljšanem bivanju do 16 20, mož pa do 16 ure. Imava pa oba pol ure vožnje do doma, vrtec je pa odprt do 16 ure. Ne vem, kaj bomo, ko bo sinko zrasel in bo čas, da gre v vrtec...

LP

Pi-kica