Moj sin je star tri leta. Od kar se je rodil imamo težave s spanjem. Dolgo je spal v zakonski postelji, potem pa se je sam odločil, da bo spal v svoji sobi, vendar moram biti zraven njega. Pa to ni problem, problem je, da traja uro in pol preden zaspi. Sicer ko zaspi, spi celo noč, ampak mene utruja ta borba s spanjem, saj zvečer nimam nič časa zase in ne za svojega moža. Vedno pred spanjem prebereva pravljico, nato ugasnem luč, pa se začne. Premetava se po postelji, z medvedki se igra, v kovter se spravi, potem pod kovter, v glavnem ni mira. Jaz sem mirna, velikokrat mu rečem, naj se uleže, stisne in zaspi, nič ne pomaga. Na koncu ko sem že sama utrujane od vsega, mu rečem zdaj pa dovolj, spat je treba, pa jok in se joče, joče in ne neha. Po cca. 10 min grem ven in mu povem, da grem ven, in ko bo nehal, bom prišla nazaj, ne neha. Na začetku je še nehal jokati, ko sem to rekla, zdaj pa še to ne pomaga. Pustila sem ga že tudi pol ure jokati, a na koncu se le stisneva in zaspi, ampak se mi zdi da zato ker je ura že res pozna in je tudi utrujen od joka. Vem da bi mogla problem s spanjem rešiti že prej vednar sem si vedno mislila, pa sej večno ne bo tako in da ko bo shodil, bo pa utrujen in bo zaspal, pa nič, pa sem mislila, ah do tretjega leta bo pa že minilo, pa nič ne kaže na to. Naj še to omenim, da zjutraj sploh ni problem vstati, ne vem enostavno ima preveč energije. Ne utrudi ga ne bazen, ne kolo, ne zrak, hoja nič. Zdaj že razmišljam, da bi ga pač pustila jokati in se bo že navadil, čeprav tega ne bi rada storila, ampak ne vem kako naj ga navadim, da prebereva pravljico in ko se uleževa, ugasneva lučko (z lučmi nima problemov) se stisneva in zaspi. Sanjam o temu. Se že danes bojim kaj bo jutri. Mi zna katera svetovati, kako, kaj naj še poskusim, ali naj še malo potrpim in bo bolje. Drugače pa je res zlat otrok, sam spanje

Nimam odgovora zate, ker bi ga dejansko potrebovala tudi sama . Imam 5 let starega sina s katerim še vedno ležim preden zaspi, tudi po pol ure oz. 45 minut.  Opažam, da sem zaradi tega že prav zafrustrirana....ker nimam zvečer tiste urice zase. Sicer moj lepo leži in ni nemiren preden zaspi, ampak enostavno moram ležat zraven, ker je njega STRAH. PA ima tisto pikapolonico, ki sveti, pa mu pustim malo odprta vrata, ampak ne, on pride ven iz sobe in tak milo reče da ga je strah, da grem nazaj. Nočem, pa da bi iz tega ratal jok vsak večer. Ker se še vedno občasno polula ponoči, nočem iz tega delati cirkus, ker če ne zaspi umirjen se pogosto zgodi, da se polula. Ne vem...kakšen nasvet tudi zame

So mi znane take težave. Ampak očitno imamo srečo, ker so z rojstvom sestrice počasi izvenele. Smo mu govorili, da je velik fant in da mora bit zgled sestrici, da lepo in hitro zaspi in bla bla bla.......Prej je blo pa isto sr.anje. Ne zaspat in ne zaspat. Od pravljic, do stiskanja, do otroških pesmic, do sedenja na postelji, pa ležanja zraven, skratka ni da ni......
HB se je normaliziralo še pred tretjim rojstnim dnevom.
Žal nimam kašnega pametnega nasveta.

_____________________________


Jakob, 23.04.2007, 3570g/55cm
Julija, 30.08.2009, 3570g/52cm

Tudi mi imamo podobno sceno z našim 3-letnikim. KO ga dam spat vedno pustim prižgano malo lučko in odprta vrata. Ni pa šans da bi šla iz sobe takoj ven, ker vedno pricmeri za mano, da ga je strah in ne vem kaj še. Ne deluje taktika, da bi ga pač peljala nazaj v posteljo, ker ko to ponoviva ene tretjič, se že na vse grlo dere. Zato zdaj sedem na tla malo stran od postelje in kar od tam preberem pravljico, potem pa tam dalje berem svojo knjigo dokler ne zaspi. On je srečen samo da me vidi tam, jaz pa tudi imam nekaj zase, saj časa za branje dugače itak ni. Poskusi s podobno taktiko. Toliko da te ima v vidnem polju. Pa vedeti mora da ne boš klepetala z njim, ker je čas za spanje.

Naša mala ima sicer 2 leti, tako da ne vem še kako bo malo kasneje. Ampak...mi smo tudi imeli vedno borbe s spanjem. Sva jaz ali mož morala biti ves čas ob njej, dokler ni zaspala, kar je ponavadi trajalo najmanj eno uro. Zdaj pa počneva tako, da eden od naju malo počaka pri njej, ene 5 minut, se malo hecamo itd. potem pa ji rečeva da je čas za spanje, ji poveva da sva v sosednji sobi če naju rabi, na tiho ji prižgeva radio in pustiva vrata v sobi priprta, da se malo svetloba iz hodnika notri vidi. Zaenkrat deluje. Ostane lepo v sobici in zaspi. Včasih se sicer še zgodi da naju iz sobe pokliče. Takrat prideva, jo malo pobožava, dava lupčka in ji rečeva da naj lepo zaspi in da jo bova midva prišla kmalu pogledat.

_____________________________

BLOG

Napaka je bila prvič, ko si se vlegla poleg. To verjetno veš... Napaka je bila, da je spal v zakonski postelji. Tudi to verjetno veš...

Svetujem ti, da se z otrokom tudi čez dan pogovarjaš o tem, da vsi otroci zvečer spijo, da se zjutraj zbudijo in lahko igrajo... tralalalalala... Skratka naj to ne bo tabu tema. Poskusi recimo s pogovorom v smeri, da gresta pogledat npr. konjička ali v živalski vrt, ampak jutri. Tvoj pogoj je, da bo zvečer lepo zaspal. Če se to ne bo zgodilo, pojdi naslednji dan sama na lokacijo, poslikaj in mu doma pokaži kje si bila... Verjemi, da te bo vzel resno!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

spanje v zakonski postelji in uspavanje tko, da ležiš zraven otroka, nista nič sporna in ni nič narobe, če to prakticirate, dokler vsem vpletenim to paše... ko nekomu več ne paše (ponavad je to mama, včasih pa tut otrok) je pa čas, da najdete nov način...

mogoče tko k je Ankica rekla, pa e to, da je fino, če so mal zgonjeni ko grejo spat, se prav fizična aktivnost, pa nek lep ritual zvečer (ala branje pravljic, gledanje risank, kar vam pač paše)... pomoje boš mogla mal vztrajat, ampak otroci hitr skužjo kaj in kako je ok...

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

Spanje v zakonski postelji ni napaka. moji so vsi spali tako pa danes nimamo nobenih problemov z vecernim spanjem. spijo (zaspijo) vsak v svoji postelji ko je cas za spanje.

podobne probleme smo imeli z najmlajšim, samo da jaz nisem ležala zraven njega je pa hodil iz sobe po 100 krat na vecer. je moral lulata 10krat, pa kakat, pa pit, pa lačen, pa to...na zacetu sem mu to tolerirala, potem pa smo postopoma te izhode resevali, vsak teden jih je bilo manj. sedaj pride recimo 2 krat, ker mora nekaj vprasat. mu odgovorim, nato pa gre nazaj v posteljo in zaspi. če ne zaspi (rabi full malo spanja) pa lezi v postelji in cveka sam s seboj oz. se kaj igra (ima prizgano malo lučko, da ne moti brata).

Nekaga pametnega nasveta nimam, edino to boš morala resevat postopoma, ker sama vidis da na hitrco ne gre nič. probaj tako prebereta pravljico, potem pa mu ti reces da moras na wc da naj sedaj malo sam počaka. in potem te svoje izhode podaljšuješ, da se nauči sam zaspat (sedaj sem se spomnila da sem jaz nekaj takšnega počela na zacetku ko me je hotel držat za vrat po 2 uri)...recimo en teden hodiš na wc, nato se gres tusirat, da traja malo dlje, itd...

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

luka, napaka!? malo se za svoje napake zanimaj, bo kaj delati...

drugace pa-poznam premetavanje in vse mozne in nemozne aktivnosti, preden zaspi. pri nas se je izkazalo, da ga dajem prehitro v posteljo. simpl ko pimpl

_____________________________

Elias je pridrvel k nam 11.05.2010 ob 11.07
11.05.2010 - 2070 g 45 cm
07.10.2011 - 9960 g 80 cm

Ravno smo pogruntali nov način, kako izboljšati cikel spanja. Več o celi ideji najdete na: http://goo.gl/oU1Mgh
Če se vam zdi ideja dobra, lahko glasujete za idejo do petka in mogoče se bo tudi izvedla.

Za vsak glas vam bo ekipa študentov neskončno hvaležna!

Če imate še kakšna vprašanja pa le vprašajte:)

Lep dan!

Jaz sem poskušala marsikaj pa še do zdaj nisem uspela najti načina, da bi naša 4 letna princesa sama mirno zaspala. Nikoli ni spala z nama v postelji. Vedno v svoji, od rojstva. Poskusila sva na način da sva jo pustila samo v sobi. Kar lep čas sva vztrajala,potem pa sem rekla dovolj! Nisem je mogla več mučiti, ker je vsako večer zaspal v joku-dretju. Pred rojstvom druge hčerke nam je skoraj uspelo in to na način da sem rekla da grem lulat in pridem nazaj. Potem pa je prišla sestrica in ker smo spali vsi v eni sobi je bilo s tem konec. Tamalo sem morala podojit pred spanjem in starejša je bila prav tako v spalnici in se spet navadila da je nekdo zraven v sobi dokler ne zaspi. Zdaj ko imata svojo sobo smo tudi poskusili marsikaj. Ko sem brala vaše zgodbe mi je kar malo odleglo saj sem mislila da se samo pri nas to dogaja . Nisem dovolj pametna očitno,da bi jo naučila samo zaspati. Zdaj ima že fore,da se ji bo nekaj grdega sanjalo, če bo sama zaspala. Mlajša nima teh problemov,me je pa strah,da ne bo začela posnemati sestrice,ker pobere vse od nje. Zraven tega pa še je nehala kakati. Ker jo je enkrat bolelo,zdaj noče več iti. Spet sem poskusila marsikaj ampak je tako trmasta,da niti ne pove kdaj jo tišči. Vglavnem, vrtimo se v krogu in ne znamo iz njega.

Samo tole ti bom napisala v razmislek :-)

Pred leti sem imela podobne težave :-), sem pisarila in jokarila na forumu, zdaj pa ti povem, da POGREŠAM tiste čase.... Verjetno ti pove to veliko :-)

podpišem huanito

predlagam,v kolikor še imate ta "problem": ukini popoldansko spanje, čisto..potem ga boš imela zvečer tam, kjer želiš in še vedno dovolj časa za vaju...

in ne poslušaj bedarij, da je spanje v družinski postelji napaka....ni...če vam vsem to paše...mi smo kronični cartavčki, pa kakorkoli, da je ful starejši od tvojega...ampak cartanja ni nikoli preveč, nikoli preveč objemov, bližine...ljubezni....itak, je se zdaj to dogaja samo zvečer...čez dan je preveč zaposlen in prevelik