Joj  kaj se mi je danes zgodilo, še zdajle me je sram.

Danes je bil v službi čisto navaden petek, malo smo se smejale malo delale, šefice ni bilo in proti koncu službe pride stranka k meni  - čista rutina vsak mesec po plačilne liste. In malo klepetava, potem se ženska sleče bundo in  obe sodelavki naenkrat "oooo gospa saj vi ste pa noseča, čestitava, kako se počutite,....bla,bla,bla...." Mene je tako presunilo v želodcu in zavrtel se mi je v trenutku tisti mesec ko sem še sama božala trebušček in bila presrečna da sem tudi sama postala po pol leta truda končno nosečka. In potem - v jok, solze so mi drsele po licu in komaj sem jih ustavljala in brisala. Nemorem verjeti kako sem reagirala, mislila sem da je za mano in da se lahko kontroliram, da me ne more več prizadeti vsak namig na otročka Kar naenkrat pa tole, sram me je bilo, ker gospa ni niti vedela za kaj se gre, kaj mi je. Najprej tako vesela potem pa solze.

Strah me je ker nevem kako bom morda reagirala naslednjič. Nisem tip človeka da bi bila sedaj kaj jezna na nosečke ali  da drugim nebi privoščila nosečnost. Iz srca vsem privoščim da so nosečke in da postanejo mamice zdravim otročkom, tu pa je zgledalo kot da sem folš, da jokam ker jaz  nisem bila te sreče da bi donosila mojo pikico.


Groza, kar naenkrat je nastala tišina in pogovor je bil le še o stvareh ki so bile poslovne. Sodelavki sta me potem tolažili da na to nemorem vplivati, da je preteklo šele dva meseca in naj dam času čas, da se mi psiha umiri.
Bom res tako ranljiva še nekaj časa? Te strani v sebi sploh še nisem poznala, in mislila sem da je psihično ta hujše za mano, zdaj pa vidim da ob takih situacijah še vedno postanem mehka in ne morem kontrolirati svoje žalosti.

Ali se je tudi vam kdaj kaj podobnega zgodilo?


_____________________________

09.08.2005 - ŽIGA
04.12.2008 - ANJA

Pozdravljena, cipresa.

Razumem tvojo stisko. Vem, da ti je hudo. In ni te treba biti zaradi svoje ranljivosti sram. Tisti,, ki so ti blizu, razumejo, ostalim nisi pomembna. Žal mi je, da moraš prestajat vse to. Jaz sem včasih jokala kar na ulici, med ljudmi, ko me je prijelo. Pa kaj. Sem danes toliko bolj močna.

aspirinčica

Cipresa, naj te ne bo sram, zakaj bi te bilo. Reagirala si tako kot čutiš in tako je pravilno. Vsaka ženska ki ima malo pojma o tem kako je težko priti do otroka te bo razumela.
Jaz te razumem, koko ti je, ko so moje prijateljice zanosile, sem tudi jaz počela nemogoče stvari, začela sem se jih izogibat, nisem jih mogla pogledat v trebuščka, ali se ga morda celo dotaknit, ni in ni šlo , pa ne zato ker jihm bi bila nevoščljiva,..ampak ne vem,..odreagiraš pač tako,..pa zdaj imam njihove otoke rada,..igram se z njimi,..me pa boli ko se spomnim na to,..da jaz ne morem prit do njega.
Ko sem izvedela, da bo moj bratranec, ki mi je kot brat dobil  sem se en teden neprestano  od žalosti ob enem pa sem zanj bila zelo vesela.
Jaz mislim, da je normalno, da tako odreagiramo pa še občutljive smo bolj.
Če moreš in če čutiš tako,..jokaj

Darja

Res naj te ne bo sram, če bi se kateri pri nas v službi to naredilo, sem prepričana, da bi vsi razumeli.

Drugače pa, saj veš, mogoče je to, ko smo punce v določenih dnevih v mesecu bolj občutljive. A je mogoče čas pred M? Če je, potem je najbrž to to. Pa tudi če ni, je čisto razumljivo, da čustva pač privrejo na dan. Posebej, če jih včasih mogoče nezavedno malo potlačimo, potem pa je lahko ena malenkost (ki pa v tvojem primeru ni bila nobena malenkost) kaplja čez rob.

Mogoče takrat nisi dovolj žalovala, mogoče si žalost potlačila nekam globoko vase, da niti vedela nisi zanjo. Morda te je tole zdaj opozorilo na to, da imaš tudi ti pravico žalovati.

Ja, nimam pojma kaj me je prijelo? Pa najbolj mi je grozno ko  sem že mislila da se lahko kontroliram, ampak tole je pa kar počilo iz mene v trenutku in nisem imela kaj. Hudo mi je za ljudi okrog mene ker včasih opazim kako premišljeno izbirajo besede da me ne prizadanejo, pa sem skozi govorila da zaradi mene se s tem ni potrebno ubadati, da mi je zelo hudo a življenje gre naprej. Sedaj pa takole



_____________________________

09.08.2005 - ŽIGA
04.12.2008 - ANJA

Draga Cipresa, tako kot so ti ostale povedale... tvoja reakcija ni nenavadna. Je pa zorno vem. Meni se je zgodilo nekaj podobnega, ko je prišla k meni v službo nenapovedano ena kolegica s svojim dojenčkom, takrat sem prvič videla njenega tamalega.... naenkrat in nekontrolirano sem mela polne oči solz... takso pač je. lahko edin čestitaš, da si človek brez maske na obrazu... iskrena in spontana... same dobre lastnosti.

Nič naj te ne bo sram, to je pač dela psiha, na katero ne moreš vplivat. Saj sčasoma ne bo več tako.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Draga, CIPRESA!

te popolnoma razumem. pri meni je sicer preteklo komaj 1,5 dneva od izgube pa vendar, ko me je poklicala svakinja in mi dala na telefon svojo 2-letno hčerko, sem v grlu dobila tak cmok, da nisem mogla izreči niti besede. tudi se iz ure v uro, iz minute v minuto sprašujem, zakaj se mora to zgodit tistim, ki si ful želijo imet otroke. tiste, ki pa jim je vseeno zanje al pa si ga celo ne želijo pa zanosijo brez problema  mislim, da človeški razum niti znanost tega ne bosta nikoli odkrila, zakaj je temu tako...

Se sprašujem tudi to koliko je to moteče za druge okoli mene? Še predno se mi je to zgodilo pri takih stvareh nisem imela besed za druge, mi je bilo ful hudo za vse ki so ostale  brez otročkov, samo enostavno ne najdeš besed in ti je zoprno ker neveš kaj bi naredil tisti moment. Tako se je ona danes počutila zraven mene. Samo tišina in vsak dela svoje naprej....tudi za tistega zraven tebe je malo zoprno se mi zdi ker ne ve kako bi odreagiral, ali bi sploh kaj rekel ali je bolje da  pusti vse tako kot je.




_____________________________

09.08.2005 - ŽIGA
04.12.2008 - ANJA

Tvoja reakcija je bila popolnoma logična in prepričana sem, da so sodelavke to razumele. Ne sekiraj se še zaradi drugih ljudi. Dovolj je, da moraš sama s sabo se boriti. In imaš pravico do tega. Normalno je to. Sčasoma bo boljše, zdja pa moraš čakat, da čas mine, ni druge.

Nič naj te ne bo sram - se zgodi in na to dejansko nimaš vpliva. Tisti, ki vedo kaj se je zgodilo te bodo razumeli, gospe pa niso dolžna razlagat kako in kaj oz drugim, razen če sama želiš. Je pa zelo težko, ker enostavno ne ve človek kaj bi rekel - besede redko pomagajo, velikokrat si jih same napačno razlagamo, čeprav po drugi strani veš, da ti želijo dobro.

Jaz sem imela eno prekinitev zaradi nepravilnosti ploda lansko leto, drugo v aprilu 2007 in še dostikrat me stisne in mi pri tečejo solze na oči in sploh se ne morem zadržat (se umaknem na WC, če se le da). Svoje nečakinje nisem šla obiskat cca 3 mesece, ker nisem vedela kako bom odreagirala in tudi najbolj sem bila vesela če nisem videla svakinje s trebuhom.

Cipresa, mislim da ni nobenega razloga za sram ... imela si izkušnjo, čustva si držala in slej ko prej bi pač stopila na plan. Ta trenutek je večkrat nepričakovan, ampak tako si čutila in dala si ven, kar si morala dati ven. Vsi smo ranljivi, ne pozabi tega. Čeprav ne delim iste izkušnje, pa razumem tvoja občutja. Pravico imaš tako čutiti. In ne skrbi, čas bo prinesel svoje ... 

naj te ne bo sram... to je človeško...
to so srčne bolečine in le solze in čas bodo zacelile rane...



_____________________________

Ne metat puške v koruzo, ker se lahko pokvari kombajn :P

Nekaj podobnega se mi je zgodilo, ko sem šla včeraj na prvi G pregled po ss. Tam sem komaj zadrževala solze, ko pa je moj dragi prišel iz službe in me cartal sem se pa zlomila.  Cipresa, razumem te... drži se...

Zakaj bi te bilo sram, če si pokazala svoja čustva? To so predsodki naše vzgoje. Saj smo večinoma iste in skrivamo v sebi, pa verejtno bi bile svet boljši, če bi pokazali še kakšno drugo čustvo kot jih. Sem prepričana, da so vse pravilno razumele, da gre za žalost, bolečino. Jaz sem tulila par dni pri G, ko sem hodila na kontrole ali bo potrebna abrazija ali bo uspelo. Seveda mi je bilo po tem neprijetno, ko sem prišla po 14 dneh. Pa sem naletela samo na sočutje in prav tega sem takrat potrebovala. Nismo skale ženske in nam tudi ni potrebno biti.  

CIPRESA  naj te ne bo sram solz, pa če tudi so to solze v javnosti, med priajtelji ali pa tujci ... pokaži svoja čustva in naj te za to ne bo sram .... jaz sem se po izgubi punčke delala močno ... pa je potem vse prišlo za mano ... joči in ko boš izjokala vse solze bo lažje ... od moje izgube je preteklo pol leta in kakšna solza še vedno spolzi po licu, a postaja iz dneva v dan lažje .... drži se  

_____________________________

12.12.2008

Pravijo, da nam življenje naloži toliko kolikor zmoremo. Očitno zmorem več kot si mislim.

CIPRESA dans sem se tud jaz ful zlomila, ko sva šla z mojim na obisk k sosedom in je imela soseda že zelo viden trebušček... zakaj ona lahko jaz pa ne... takoj sem se spomnila na sredo, ko sem izgubila mojo pikico...  naj te ne bo sram, tudi mene ni. ne vem, zakaj bi to tiščala v sebi, da bi mi bilo samo še huje...