ali se tudi ve obremenjujete z raznimi vprašanji: ali je vse vredu, če ga ne čutim par urc, ali sem si umila roke, ali mi lahko škodi to ali to, ali preveč jem,....čeprav sem prebolela tokso, se sekiram da se ne prebližam mačkom...
ne vem če se samo jst obremenjujem s malenkostmi ali ne??? ali je mogoče problem v tem, da sem 1x noseča in želim, da bi bilo vse vredu...
včasih že grem na živce ljudem okoli sebi in priznam tudi sama sebi...velikokrat mi rečejo, da se obremnujem z maenkostmi!
kaj naj???

Jest se ustrašim če ga ne čutim po par ur. Me kar strah rata da ni kaj narobe. al pa če se kaj preveč sekiram imam pol ful slabo vest zarda tega, ker mislim da sem mu kej škodovala s tem.

_____________________________

12.09.07 sva dobila najinga sončka Jako
06.05.2010 smo dobili še drugega sončka Žigo

...Na ta lepi dan v meni erekcija se ti ne zdi da ne more biti lepša...

Jaz enostavno ne mislim vec na sebe kot eno osebo, ampak sva vedno skupaj, jaz in ! Karkoli pocnem/va!

Je več kot očitna sprememba, seveda.. saj sva zdej dva..

_____________________________

Beauty Comes With Dark Thoughts

ne nikoli se nisem v taki meri. samo časi se spreminjajo..bohve kva bi mi dons po glavi hodilo

Ne, jaz se nisem obremenjevala, živela sem relativno normalno dalje. Upam, da potem pri otroku ne boš tako komplicirala in ga zavijala v vato.

Aja, pa ljudje okoli tebe imajo kar prav...

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Tudi jaz se prvič nisem preveč obremenjevala s svojo nosečnostjo. Me je pa potem, ko sem gledala tistega nebogljenega novorojenčka, vsake toliko stisnilo češ: boga punčka kaj vse je pretrpela z mano, ko sem jedla pekočo hrano, popila tri do štiri kave na dan, kakšno pivo vsake toliko... (seveda nisem pretiravala, saj če malo poslušaš svoje telo, že veš kje je meja). Če pa pogledam sedaj tistega malega "hudička", pa vidim, da ji prou dosti hudega ni bilo.
Zdaj ko sem v drugo noseča, sem bila v začetku tudi malo zaskrbljena glede prehrane, obnašanja, .. , zdaj pa kar spet živim dokaj normalno naprej. Po moje preveč se obremenjevat z vsako malenkostjo ni pametno, ker po moje s tem, ko se (podzavestno) živciraš bolj škodiš otroku kot pa s kakšno kavico sem pa tja, s kakšnim pivom, ki ti je v vročem poletju grozno zadišalo,... 
Glede gibov pa to: Jaz sem jo zelo slabo čutila, še posebej ko sem bila v službi in tudi verjetno nisem bila na gibe toliko pozorna in sem bila kakšen dan panična, ker se nisem spomnila ali se tisti kaj pobrcala ali ne. Dobro, da em imela pogoste preglede, da sem se prepričala, da je vse uredu. Zdaj ko ima dve leti pa je situacija poplnoma drugačna: Stalno je v gibanju, še ponoči brca. Očitno se moramo tudi me malo sprostiti in čim manj misliti na to, kaj vse gre lahko narobe, že tako gre preveč. 

Ne, nič se ne obremenjujem. Enkrat samkrat me je resno zaskrbelo, ker  cel dan nisem čutila, pa niti ne vem, ali se res ni premikal ali sem bila samo tako zaposlena, da tega sploh porajtala nisem. Sem ga potem zbudila zvečer, da sem se pomirila, ko me je pobrcal.
Za moje pojme si preveč greniš življenje.

Sem enaka v vsaki nosečnosti,sadej tretjič pa najbolj.Ko sem prišla do 12. tedna,sem bila vsela,da bo vse ok.,potem pa hude težave,krvavitve do 18. tedna,bolnica krči,upanje.
Tako da ni variante,da se ne bi sekirala,saj sva veliko skozi dala.Najsrečnejša sem,ko zabrca,milina in vsak nov teden nosečnosti mi daje upaje,da bova pregurala do konca.Vem,da bova!

Tako,da je sekiranje čisto odvisno od vrste človekovrga karakterja in poteka same nosečnosti.

Ker če je tvegana,te skrbi,kot bo mene do konca


_____________________________

Sedaj pa imamo doma tri čudovite sončke,ki mi pomenijo vse na svetu.

Jaz se pa nisem toliko obremenjevala. Sem pa tudi ful delala v nosečnosti in ga včasih čez dan sploh nisem kaj velikokrat začutila, ker sem bila skoz v gibanju.

_____________________________

Razvajeni otroci vedno kaj zahtevajo, ustvarjalni vedno kaj ušpičijo.

Niti ne. V tej  sem mela toliko resnih problemov (pljučnica, zdaj že 4. antibiotiki...), da nisem mela časa na take skrbi mislit .

Če pa ne začutim takoj zjutraj brc, sem pa takoj čisto paf - jo rukam, da se zbudi in mi pobrca nazaj. Ker moja je glede tega pa res pridna, vsako jutro se javi, takoj ko se zbudim, pa tudi čez dan je zelo aktivna, če je bolj zaspana, že gledam, če ni kaj narobe... Samo po navadi ravno ko začnem razmišljat, če je vse ok, začne brcat ko zmešana

Že po naravi sem bolj flegmatik in optimist, tako da mi takšne misli niti ne hodijo poglavi. Živim čisto normalno, kot pred nosečnostjo. Seveda se ulovim kdaj pa kdaj razmisjat tudi o stvareh, ki bi lahko bile..Pa kaj pa če, ...ampak to je hvalabogu bolj redko. No, če se najin otroček ne bi javil cel dan bi pa tudi jaz verjetno letela k ginekologu 

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Zelo malo se sekiram, včasih mi celo rata da pozabim da sem  in se grem menit da bi šla na gokard . Pol pa me gdo malo čudno pogleda in se spomnim da ne smem .

Ne se ne obremenjujem s tem čutim ga vsak dan enkrat bolj drugič manj, če prej ne se javi zvečer ko počivam . Edino na začetku, ko G na UZ ni videla srčka oz, utripa me je res panika.

_____________________________

7.3.2006 je štorklja končno dostavila prvi paket...

8.9.2007 pa še drugega :)