pozdravljene!me sam zanima če je blo katero strah se ločit od partnerja kljub temu da v glavi presneto dobro vem da ne bo peljalo. Situacija je že tako grozna da se kregava in vpijeva na vsakem vogalu (tud pred enoinpolletnim otrokom)on celo dvigne roko nad mano in to vpričo .zdej je res še majhenendar že čuti vse.jaz ga zmer kličem ko se skregava in to mu je tok v glavo stoplo da me sam še žali in...Neki cajta sem mu vračala zdaj pa se zadržim. Tud sem se potrudla 14 dni max,da mu neb težila in seveda je blo mal bolje sam on pa ni naredu nič nič nič.Za koga naj se še trudim?če ni učinka.Ma kar strah me je kaj bodo rekli drugi, žlahta, doma kjer živim,...Ne vem občutek imam k da sm jaz vsega kriva čeprav se zavedam da ni tko.Pa hčerka bo brez očeta,... Ne vem zakaj prenašam vse to sam kar ne najdem korajže, on pa tud sam govori da se bova ločila pol mi pa reče d nej jest papirje zrihtam on bo pa plačal.

Živjo!
Sigurno je težko naredit tak korak, še imaš nekoga rad - ne glede na vse. Vendar bo hčerka še vedno imela očeta, le da ne boste živeli skupaj. Morda se bosta vidva bolje razumela, vsaj zavoljo otroka. Upam, da se vse lepo izteče, čim manj boleče za otroka ...

_____________________________

Nič ni lepšega od današnjega dne ...

Na to se pa sploh ne smeš ozirati.

Če si prepričana, da je ločitev prava pot, potem le pogumno. Je že tako bolje, če se skoz kregata.
Pa srečno!

To so čisto normalni občutki. Strah pred neznanim in pred omejenostjo ljudi, ki nas obkrožajo.
Obrabljeno ampak prekleto res, da se v najtežjih trenutkih razkrijejo ljudje okrog nas.  Morda te bo kdo pozitivno presenetil in obratno, boš vsaj vedela s kom imaš opravka. Širša okolica? Oh kaj te pa briga, če veš da je zate tako prav. Svojim bližnjim pa lahko vse lepo razložiš (če tako čutiš), ostali pa niso važni, to je tvoja osebna stvar.
Srečno!

tudi sama imam ločitev za sabo (sem imela tudi težek zakon) in bi ti samo nekaj povedala.

če se ločiš, se loči zavedno, s tem mislim, da mu ne dajaj še ene šanse....ne naredi iste napake kot jaz. je rekel, da se bo spremenil, da bo drugače....ja kakšnih 14 dni, potem pša vse isto ali pa še hujše kot prej.

glej, glede otroka je pa tako, da ne smeš razmišljati tako, da zdaj otrok ne bo imel očeta. seveda ga bo imel, le, da živeli ne boste skupaj. pod pretvezo, da vstrajaš v tem zakonu zaradi otroka, pa ne moreš živeti. otrok bo bolj srečen in miren, če vidva z tvojim možem ne bsta skupa, posledično bo imel bolj mirno okolje v katerem bo lahko odraščal.

kar se pa tiče tistega stvaka, kaj bo rekla žlahta itd., pa se ne sekiraj, ker se ti samo utrga lahko. z njimi čim manj o ločitvi debatirati, ker se vedno najde kakšen pametjakovič, ki te bo obsojal in ocenjeval....sam pa 100% ni bil v niti približno enaki situaciji, kot si zdaj ti. imaš dve uhi, skoz eno not, skoz drugo ven. osredotoči se le nase in na svojega otroka, pa si uredi življenje tako, da boš lahko končno srečna.

pa srečno!!

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

To ni majhna odločitev in popolnoma razumljivo je, da te je strah. Vendar pa misli nase in na otroka - v kakšno osebnost bo zrasel ob takšnih dogodkih (vpitju, tepenju, slej, ko prej bo tudi otroka udaril,...). Nenazadnej si ti in otrok zaslužita normalno življenje, oče pa bo vedno ostal oče. Za žlahto pa se ne sekiraj - ne bosta ne prvi in ne zadnji par, ki se bo ločil.



_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

kako naj vem če bo zares tako najbolje, ravno tega me je strah da mi ne bi bilo kasneje žal (ma se vprašam zakaj bi mi sploh lahko bilo?) sam kar ene pomisleke mam da ne bom kaj narobe nardila. strah me je ker vem da po tem koraku ne bo poti nazaj in ker vem da če bi se oba potrudila da bi šlo. sem pomislila da bi ga mogoče en cajt ignorirala in ne letala za njim in ga nč več prosila naj se pogovoriva da ga res pustim na miru in da če bo hotel biti z nama bo že sam pristopil in kaj rekel. rada bi da sam uvidi da dela napake sam ne vem kok nej ga v to pripravim k če mu govorim me itak ne posluša ker je ves zaspan in zmatran ker dela po cele dneve in mi pravi da ne misli zdej še mene  poslušat.

se strinjam

poglej globoko v sebe, in se vprašaj, če si pripravljena živeti s tem človekom še **** let. s človekom s katerim se nonstop kregata, ki je dvignil roko nad tebe (verjemi, da ni zadnjič - v kolikor ostane z njim). si pripravljena živeti s tem človekom s katerim soustvarjata sovražno okolje, katerega čuti tuudi vajin sin??

pa vprašaj se zakaj bi pa rada z njim ostala?

glej odgovor je v tebi in ti ga že itaq veš.

pa še nekaj, nimaš česa narobe naredit - ker če je stanje med vama takšno kot je, dvomim, da bo gdaj drugačno (mogoče za krajše časovno obdobje), ker on očitno več noče ničesar vlagat v vajin zakon, ker mu je vseeno.
če je pa že položil roko nad tebe, pa nimaš več kaj študirati, če se boš prav ali narobe odločila.

dovoli sebi in otroku zaživeti in zadihati.


_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.