Danes sem svojega sončeka prvič pustila samega v jaslih, pa samo jokam kot dež. Mi je tak hudo....
Pa stanovanje je prazno, nič ne čeblja, nihče ne hodi za menoj.

Sem prejle poklicala, če je jedel zajtrk, pa mi je rekla, da ni hotel, da samo poležava na blazini in se pokriva s svojo ninico. Jaz pa doma in me bo razgnalo... Tak me srček boli...
Pa vem, da se bova navadila, a je trenutno taka kriza zame...

_____________________________

Mati ni oseba, na katero bi se opirali,
ampak oseba, ki naredi opiranje nepotrebno...

Jaz imam solzne oči, ko tole samo berem, čeprav Luka obiskuje vrtec že skoraj eno leto. Jaz sem jokala cel prvi teden. Uvajanje je trajalo kar nekaj časa in bilo je hudo. Res pa je, da mine. Karkoli ti bomo napisale, nobena beseda, nobena tolažba ti ne bo pomagala. Vedi, da tako pač mora biti in da je ločitev mame in otroka težka, bosta pa toliko bolj uživala, ko bosta popoldne skupaj. Potolaži se in poskušaj misliti naj kaj drugega, če je to mogoče. Vse damo enkrat to skozi.
Ko ti bo prvič zapel pesmico, ki se jo je naučil v vrtcu, boš vedela, da mu ni hudega. Drži se!

_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)

Pa še to glede hrane. Tudi naš ni hotel veliko jesti in se je držal čisto za sebe in druge le opazoval . Po desetih dneh se je vključil v igro pri kosilu pa je že zahteval repete .

_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)

Veš, včasih je mamicam težje, verjami mi. Sem dala to skozi pri prvem in sedaj pri drugem. pa pride obdobje, ko se ful vklopijo v jasli ali vrtec, pa spet pride krizica in tako, nič novega...

Drži se, nič hudega, če potočiš kakšno solzico, tudi pri nas je bilo naporno, ni hotel jesti, ni hotel spati, sedaj pa se je vse uredilo, včasih domov nočeta.

CMOK za tvojega sončka , vse bo v redu. 

_____________________________

I don't care what they say, I just wanna live my life

Saj bo, jaz sem sem tut prvi dan v vrtcu skoraj jokala. Ko sem sedela in pazovala najinega mulčka (pa je bil takrat 20 mesecev) sem imela kar solzne oči...tako da je uvajanje prevzel mož, ker sama nisem zmogla. Non stop sem iskala napake in ne vem kaj še vse, čeprav se je mulček takoj vklopil, s hrano itak ni blo problemov,...

Se navadiš, enostavno, jaz sem se veliko pogovarjala z vzojiteljicami, ker sem vedela da je treba, ker bo imel iste do konca vrtca, nekako sem jim začela zaupat in slej ko prej so prišli tudi pozitivni odzivi s strani mulčka. Ful veliko stvari se je naučil, ki se jih pri meni doma ne bi,...vglavnem, pusti času čas, pa boš videla, da bo šlo.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Točno tako, kot je napisala nalin(hvala, ker si ti, ker se meni ne bi dalo že 100-ič ).

In vedi, da se tvoj otroček danes carta z ninico, pa jutri in pojutrišnjem tudi, potem pa se bo igral z vrstniki, svojimi prijateljčki. Na koncu bo tako, da ne bo hotel domov.

Vsaj pri našima obema je tako. Pa so bili začetki podobni, kot pri tebi

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Ti se nič ne sekiraj, otrok bo par dni v takšnem stanju, potem pa bo vse OK. Sigurno pa je vsaki mamici hudo, ko gre otrok v vrtec. Meni je bilo tudi, no, tako, da bi jokala in klicala v vrtec ne, ker kaj bi v končni fazi s tem pridobila? Lahko bi mi povedali, da je vse OK, pa ne bi bilo. Tako da sem se hitro sprijaznila s tem in v službi sem malo grdo rečeno sploh pozabila, da je v vrtcu. Tako sem pač to prebolela, on pa tudi. Je pa res, da so otroci različni in če veš, da gre otroku v vrtcu dobro in da non-stop ne joka, je veliko lažje.

Glavo pokonci!

Pa kaj čepiš doma in se smiliš sama sebi kako ti je hudo, pa kaj klicariš v vrtec, če bo kaj narobe bodo poklicali!. Pejd mal ven na sprehod, v šoping, s prijateljico na kofe. Uživaj v tem času ko si sama in potem pojdi vesela po otroka in ga lepo vprašaj kako se je imel, če je užival. Pa ko ga boš jutri peljala se smej in bodi vesela in pozitivna pa bo uvajanje lažje. Pa bo tudi otroku lažje, ker če se ti jokaš ko pomisliš na vrtec, potem ima otrok nek negativen odnos do vrtca.

Pa ne reč da je to kar neki v tri dni, ker sem dala 2 uvajanji brez problemov čez in po moje samo zato ker smo imeli od rojstva naprej pozitiven odnos do vrtca. Vedno je bilo to nekaj lepega kjer se otroci igrajo in smejijo. Pa gledal smo na sprehodu otroke z vrtca kako se igrajo pa vse to.

Sicer pa tko pač je, pride čas ko otroci odrastejo in gredo od nas in prej ko se s tem sprijazneš lažje ti je.

Ko sm jst prvič peljala svojo punčico v varstvo sm se tud tako počutila. Vse prazno, jst še doma... Ampak čez čas se navadiš in vidiš, da otrok rabi družbo, da je dobro, da je med vrstniki. Moja gre sedaj prov rada v varstvo.

A pol sem pa jaz čudna, jaz sem se sprijaznila z koncem porodniške da je nekaj lepega zaključilo in gremo v novo obddobje.Mala je lepo sprejela vrtec in ni težav, šla je v vrtec stara 13M.Meni je to jadanje brez veze .Je pa res, da tudi prej sem jo pustila za babi in dedijem in sva si z možem kaj privoščila.Da bi pa v vrtec klicarila  mi ne pride na misel.Vedeti pa je treba, da otrok vse to čuti in gre težje, kot če je mama zadovoljna.
Vse bo Ok in prepusti se toku, življenje prinaša spremembe in prav je tako.

punce, ne me narobe razumet. V vrtec sem poklicala, ker sem bila tako dogovorjena z vzgojiteljico. Če bo jedel zajtrk sem ga imela namen pustiti do kosila, če bo zajtrk zavračal, pa nisem želela, da bi bil do pol dvanajsti lačen in bi pač šla prej ponj. Na koncu je vseeno ostal in jedel kosilo in potem sem ga odpeljala domov.

To je pač mamino srce... Sem nonstop premlevala, kako žalosten je, da se pokriva z nanico in me pogreša. Nisem se mogla zamotiti z nobenim delom, pa sem napisala post in odgovori so res pomirjajoči. Bom pošlihtala v glavi. Saj ne da bi nonstop jokala, a včasih me zagrabi in če si doma sam, je to še huje, ko ti niče ne more reči nič tolažilnega, čeprav že sam vse veš... Pa sem se obrnila na vas.
Saj bova preživela, se navadila, sprijaznila, se veselila... A je treba to začetno fazo dati skozi, ki pa je najhujaša za oba. In jaz verjamem da bova zmogla. Vrtec-Kaj pa je to kaj takega? Je pa vsekakor stresno, če že ne kaj drugega. Spremembe so dobre, vem. In vem, da rabim več časa, ki si ga bom seveda dala.
Hvala


_____________________________

Mati ni oseba, na katero bi se opirali,
ampak oseba, ki naredi opiranje nepotrebno...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jst mislm, da je uvajanje stresno za starše in ne otroka. Ker starši, še posebej mame neki jokcate in seveda potem to prenesete otroke. Jst ne razumem zakaj bi nekdo 1t jokal, ker je njegov otrok v vrtcu.

Imam srečo, da starši otrok, ki jih pazim nič ne komplicirajo in nikoli ni bilo potrebno uvajanje.

Monja, načeloma tako, kot sta napisali nalin in Pajaca.

No, naša tako uživa v vrtcu, da gre jutri po vrtcu še en prijateljček z nama domov, da se bosta lahko še malo igrala, ker jima v vrtcu zmanjka časa

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Lianna!
Ljudje smo različni, drugače reagiramo na spremembe... Sem vesela, da si te sorte ženska, tudi jaz bi raje bila flegmatik, pa nisem. Sem bolj čustvena, rabim nekaj časa, da se privadim. Čeprav potočim solze, nisem nikakršna cmeravka. Nekatere mame pač "jokcamo". Saj tega ne kažem pred otrokom, čeprav to otrok čuti drugače. Tako zelo dobro pa ne znam igrati in se pretvarjati. A bo vsak dan bolje. Čas dela za nas. Sicer pa otrok kljub vsemu sam ve, da pa je nek novi ritem, da se nekaj dogaja. Še bolj pa me veseli, da delaš s takimi ljudmi, ki so bolj flegmatske narave kot si sama. Se mi pa moja čustva in tole uvajanje otroka v vrtec ne zdijo nikakršno kompliciranje, kot praviš! Otrok, ki je "vržen" v neko novo okolje, po moje ni nič prej prilagojen in mu ni nič lažje. Počasi ta ritem postane rutina. Nisem pa mogla razbrati ali otroka že imaš ali ne oziroma ali govoriš iz izkušenj ali kar tako.

Vsem ostalim puncam pa najlepša hvala za spodbudne besede. Danes sem veliko bolje. Otroka sem oddala v pozitivnem vzdušju. Poslušala sem nalin, sem celo pot do vrtca pela pesmico, moj sonček pa se je pozibaval v vozičku. Počasi pa, vem, da tudi po zaprtju vrat in mojem odhodu ne bo več jokal.
Nisem nič jokala, tudi žalostna nisem, počasi sprejemam dejstvo, da otrok ne more celo življenje biti samo z menoj 24 ur na dan. Rabiva pa čas in si ga bova dala...

pa pa

_____________________________

Mati ni oseba, na katero bi se opirali,
ampak oseba, ki naredi opiranje nepotrebno...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]