Vračam se iz Ljubljane vas vesela da ga vidim po dolgem času napornega študija, vsa sem komaj čakala, da mu dam darilo, saj je s sedmico naredil enega izmed najbolj težkih izpitov... Zmenila sva se da se bova dobila in šla skupaj na večerjo, na poti ga kličem pa mi reče naj ga pokličem ko bom napol poti, kličem ga, on pa mi reče da se mu ne da, da je že tako cel dan jedel pa da se samo še redi. Pa sem mu lepo rekla da sva se zmeniila in da ura je 16 in da še nisem nič jedla in da sem čakala le trenutek da bova šla skupaj na večerjo in da mu dam darilo. Ok, odločila se je da greva jest amapk da obm samo jaz jedla! Zelo me je prizadelo, ampak se niem hotel kregati, saj se hotela z njim preživet le lep večer, ker se zelo malokrat vidiva. Malo pred mestom kjer sva se imela za dobit, ga še enkrat poličem, saj se nisva zmenila kje točno se dobiva.... pa mi začne nabijat da sem tečna kot drekava muha. Gsm sem izkolopila, zelo me je užalil. Sama se trudim on pa tako... Zakaj?? Zakaj še tiste trenutke ko imava za naju jih mora ubijaT? Zakaj? Zato, ker dokler je imel trenutke za se učit, je rabil moralno podporo, sedaj pa me lahko žali?? Ustavila sem se na ene parkirišču pa me je dobil ven in me začenl ljubčkati in se mi smejati, da zakaj sem skoz tečna, da on se ne bo spremenil, da naj ga sprejmem takšnega kot sem.... No, nazdanje sem bila sama kriva, vse!! Nisva šla nikamor, saj kot zmeraj nikamor ne greva. Pristala sva v sobi in tam bila cel večer!! Zjutraj sem spala on pa je spokal s prijatljem na porje... Spakirala sem stvari in šla... Kliče me že cel dan... Ne javim se mu!! Dost imam tega egoističnega ravnanja!! Ja sej, ženske znamo samo težiti moški pa ker mislijo s spodnjimi glavami mislijo, da imajo vse prav!!! Raje sem sama, kod da nisem vredna tega, da z ljubeznijo mojega življenja si ne morem privoščiti lepih trenutkov, čeprav sem v njega noro zaljubljena!! JEBEŠ!!!!