ne vem, kaj je narobe  z našo punčko, ki je stara 2,4 leti in jo muči neverjetna trma in jeza. Nekaj si vbije v glavo, da se ne bo zvečer umila in tudi vztraja na tem, začne pa že s tem  da se ne pusti sleči in se na ves glas dere in joka in tudi zjutaraj je problem.  Na nekatere stvari se tako ujezi, da jih samo zabriše stran, če ni po njeni volji, še mene podi iz sobe in mi ukazuje. Prosim, pomagajte mi, kako jo naj ukrotim, ker to jokanje in jeza traja po 1 uro, pa jo hočem kako zamotiti in ne gre na lep način. Kako, naj ukrepam oziroma kako se ve ubadate s tako hudo trme?

HVALA LEPA!!!

tudi mi smo na tem, že drugič... samo, da je ta mlajša še hujša oz. drugačna, bolj vztrajna od prve...
to je čisto normalen razvoj otroka v tem obdobju in bo minilo...je pa trenutno težko... na netu najdeš kopico nasvetov- od ignoriranja, preusmerjanja pozornosti, pojasnjevanja- samo pri nas v fazi trmarjenja ne pomaga pogovor, ne grožnja, ne kazen- čisto nič /no včasih malo še preusmerjanje, ampak me je že pogruntala /- če gre predaleč, ali če nimamo časa/druge možnosti/, jo dvignem in odnesem- sem jo tudi že zjutraj, po pol ure dretja, ko sem že zamujala v službo odnesla dol in ji v pižami začela obuvati čevlje, potem je pa rekla, da bi se oblekla ... so boljši in so slabši dnevi, ampak po moje ga ni otroka, ki tega ne bi dal skozi...kar pogumno...

včeraj je pri nas tako trmarila, da se je vrgla po tleh in z glavo udarila ob vogal mizice v dnevni... sama sreča, da je samo ogromna violična buška, da si ni čela prebila... ampak kriva sem bila pa jaz, da se je ona udarila, ker sem jo kao jaz porinila...tako, da je potem še mene "natepla"- sicer ve, da tega ne sme, ampak si ne more kaj, da ne bi izrazila svoje jeze...včasih kar renči, ko ve, da me ne sme udarit...

_____________________________

Življenje je plamen, ki dogoreva, toda vsakič, ko se rodi otrok, znova zažari. (George Bernard Shaw)

Naša je stara 2 leti in pol.
Ima tudi izpade trme, pa da me podi stran, vrže nekaj od jeze stran od sebe, se ne pusti oblečt itd...
Sploh zjutraj za vrtec al pa če treba kam drugam it, pa njej recimo ni za it.
Jaz vedno ravnam tako, da ji najprej rečem na lep način. Če ne upošteva, rečem, da preštejem do tri.. To je večinoma palilo.

Zdej ko ne pali več, pa tudi začnem s tem, da ji lepo rečem, umirjeno. Če ne dosežem nič po minuti ali dveh, ji pač rečem, da bom naredila to in to, pa četut se bo drla... In potem nardim pač na silo, ker drugač ne gre. na začetku je bilo huronsko dretje, zdaj pa se že krajša ta doba joka. V bistvu nekaj tuli vmes, jaz jo oblačim, umivam zobe itd. (kar je pač treba), ona pa se potem neha dret.

V glavnem, ne popuščam, se ne pogajam - sploh, ko se mudi oz. ko je pač nekaj treba in ni pardona. Ne pustim, da bi me tepla (je samo enkrat probala, pa sem jo trdo prijela za roko in pogledala v oči ter rekla, da se to ne dela). Če bi še probavala s kakim tepežem, bi jo pa tudi rahlo udarila nazaj, da bi vidla, da tega ne delamo in da to boli.

Tudi ona bi rada kdaj ukazovala, ampak ji kar takoj rečem, da tako se pa ne bomo šli oz. da sem jaz njena mamica in da se ne more tako pogovarjat z mano.

Vem, da gremo pač skozi obdobje, ko uveljavlja svoje, je trmasta, postaja samozavestnejša. Saj je fajn to oz. ji tudi pustim, da se sama odloči med dvemi možnostmi, da se počuti pomembnejša... Ampak določene stvari je pa pač treba oz. določene stvari se ne smejo in pika. Agresijo v nobenem primeru ne toleriram. Jo pa pustim dret, ignoriram, če vidim, da ji nič ne pride do živega.

Naša je bila avgusta 3 leta, pa jo še vedno včasih ful zgrabi trma. Ampak občutno manj odkar smo začeli z nalepkami na koledarju (ko je zelo pridna, si lahko na koledar nalepi srčka, zvezdico..., pač nalepko, ki si jo sama izbere s kartončka, ko jih zbere pet, pa jih lahko zamenja za bombonček ali drugo malenkost), ko se pri čem pomembnem začne upirati (zaradi česa nepomembnega ne delam nekega cirkusa, se pogovoriva, če je pa kaj res pomembnega, kot na primer umiti zobke, očistiti nosek, pospraviti za sabo, odhod v posteljo...), pa se mi je prej, ko sem se šla taktiko ignoriranja, drla tako dolgo, da je na koncu bruhala, zdaj pa ji povem, da bom štela do pet, če ne bo ubogala, pa bo na koledar dobila črno piko, in je opazno bolje, črnih pik je vedno manj, uboga pa precej hitreje.
Pri nas se je tak način dobro obnesel, edino med vožnjo je problem, ker če začne trmarit in jokat, zna potem zaradi dretja pobruhati cel avto - takrat jo pač poskušam zamotiti po svojih najboljših močeh, no, ampak počasi že gre na bolje.
Želim ti, da najdeš način, ki bo pri vaši trmici najbolj uspešen. Vse dobro!


_____________________________

6.8.2008 nama je v življenje posijal najin sonček - najlepša dojenčica na svetu. Sabina, rada te imava!

Trma trma ja...    Vedno sem pomisla, le kako se ji da? 
Jaz sem reševala to tako, da če ni hotla recimo zobkov umit ali noska spucat sem rekla, da naj vzame punčko ali medvedka s sabo, da mu bo pokazala kako se to dela. Al pa sem si kej podobnega zmisla. Ponavadi je kar šlo.

Naš je star 27m živa katastrofa.Trmi se da nevem če sem že vidla kakega otroka da se tok .Če mu nekaj ni prov se je sposoben tudi sam sebe sklofutat.Ja sam sebe.Meče se ob tla,da ne govorim o stvareh ,ki letijo po luftu ponavadi kr kak traktor in to železen sam čakam kdaj bo šla kaka šipa.Mu ne moreš priti do živega z ničem.Ponoči se zbudi sred noči in začne tako kričat da me skor kap zadene.Upam da kmalu mine ker drugač bom pristala v polju.