Dolgo časa se v meni poraja dilema, ali končati dolgoletno zvezo ali vztrajati zaradi otrok. Prej super par,kot najboljša prijatelja, spoštovanje. Zadnji dve leti gre samo navzdol. On nima nikakršnega spoštovanja več, tistega osnovnega, postala sma čist nekompatibilna, funkcionirama super, le v besedah in splošnemu mišljenju se ćisto razlikujema. Vsi se spreminjamo, to je del nas, on je ostal na neki točki izpred let in niti meni ne "dovoli" da bi "rastla" se z leti spreminjala. Vse je slabo za njega, kar naredim, vsaka beseda, ki jo izrečem mu ni prav. Opažam, da to več niso partnerski vsakodnevni prepiri ampak nekaj dosti več. Že tisočkrat sva dorekla, da se pogovoriva, pa ni bilo nič iz tega. Ista pesem naprej ali pa molk kakor običajno, tihi tedni. Par dni nazaj mi je lagal v obraz; trenutno sva slaba s financami, tolk da shajama, on je kupil računalnik, kar vreden in rekel, da ga je dobil zastonj. Poknilo mi je, da ni za opisat. Sprašujem se, kje je meja tistega spoštovanja? Ali se lahko tako debelo zlaže partnerki v obraz, kot da nič ni? Do kod še naj grem, do kje oproščam? Vsak dan z njim mi je muka, da ni za opisat, nisem jaz to, ampak nekdo drug. Si pa nekako ne znam predstavljat, da bi razdrla družino, ker je super oče, tamalemu pomeni vse. Skupaj sva zelo dolgo, nekje globoko v sebi si želim, da bi lahko srečno živeli, vendar po drugi strani vem, da sv apreveč različna.Tud drugače je vredu človek, le ta njegov odnos brez spoštovanja me boli, da me ima dobesedno kot "psa". Ne pomaga pogovor, ker on itak vse v sebi drži, meni pa reče, da samo nakladam vedno, pa me ne posluša, ko mu izlivam čustva, ko bi rada rešila probleme med nama. Ko kaj ni vredu, sva pač tiho, on čaka da minejo tihi dnevi, potem začne govoriti, kot da ni nič. Že milijonkrta sva dorekla, da se odseli, vendar me ne jemlje res. Skratka ima katera kako idejo, kaj sploh naj še storim. Ali naj vseeno skušam vztrajat, čeprav sem čustveno in telesno čist uničena od takega življenja, ali naj razdrem družino, ki je, če odštejem samo vez med nama, ena res lepa družina.Vrtim se v začaranem krogu, pa ne najdem izhoda oziroma prave rešitve.

Razočarana.

Če čutiš, da sta prišla do konca, preostane samo še ločitev. Predstavljaj si, da sta skupaj še 10 let. Lahko zdržiš? Ali pa se vidiš še bolj zagrenjeno in jezno ter brezupno?

Obstaja med vama še kaj ljubezni? Če obstaja, potem ne bi bilo slabo kakšno zakonsko svetovanje. Ali pa temljit pogovor, kjer vsak iskreno pove, kaj ga moti in kaj lahko spremeni pri sebi da bo boljše in da ne bosta šla narazen.
Drugače pa sem prepričana, da vsak ve, kdaj pride konec ljubezni, razmerja in da poti ni več nazaj.

Oče bo še vedno vajinemu otroku, sprememba je pa seveda zelo težka, vendar se da. Otroci se sčasoma privadijo, sploh če si starša ne nagajata in mislita ob ločitvi samo na otrokovo dobro. Poznam družino, kjer je mamica od prej ločena, njen sedanji mož ima otroke od prej, njen bivši mož je sedaj dobil dojenčka, njegova partnerka ima otroka od prej, pa se vsi otroci med sabo dobro razumejo. Včasih gredo vsi skupaj na kakšno prireditev in se družijo. Vse se da, če se hoče.

Še nekaj, pa brez zamere. Kadar se kdo do nas grdo obnaša, se zato ker se lahko.

Premisli, kaj lahko sama narediš, da se boš počutila boljše v svoji koži, da boš močnejša in takšnega odnosa do sebe ne boš več dovolila. Veliko več si vredna, da bi se nekdo do tebe obnašal kot do psa.

Včasih že pomaga, da si govorimo kašno pozitivno afirmacijo čez cel dan. Npr.: sem samozavestna, močna, zaslužim si le najboljše...

Vsak sam ve, kar najbolj potrebuje slišati. In prav je, da sami sebi povemo, zlasti če v bližini ni nikogar, ki bi nam dajal tisto, kar resnično rabimo..

Hvala, zelo lepo si napisala.
naj omenim, da je moje spoštovanje in samozavest visoko in da tukaj ni problema. On venomer govori, da nja najprej jaz razčistim, da sem jaz tista, zarad katere so prepiri. Pa ni tako. jaz prisegam na komunikacijo med dvema, lepo besedo, ki lahko vse reši.
Če še je ljubezen med nama? Z njegove strani dosti, pravi da se ni nič spremenilo. Je pač tak človek, ki ga ni ne gane. Jaz tako če realiziram, bi rekla, da čutim več sovraštva kot ljubezni. Želim ga imeti rada, zelo želim, vendar, s tem ko ima tak odnos do mene, gre ta ljubezen v sovraštvo. Težko je opisat. Želim, da bi se imela lepo, kot vsa leta, vendar se mi zdi, da sem v njegovih očeh sama po sebi umevna,zravn njega se ne čutim pomembne, kakor bi se ženska morala zraven partnerja. Je pa čudno to, da z večino ostalih ljudi super funkcioniram, z njimi se počutim vredu. ko pa sem z njim pa samo sebe dajem v nič, kot bi bila najslabša, saj mi le-on daje ta občutek. Spet težko to razumeti. čeprav nikoli nisem imela težav z samozavestjo, ravno obratno, zato morda take stvari toliko bolj bolijo.
Če ni ljubezni človek gre. Pri nama še ta je, vendar konc konca, kaj to pomaga če vse ostalo ne štima? Če se on vsaj malo potrudi sva super par, ampak drugače pa....ne vem, res sem v takem položaju, da ni za opisat

Kot je napisala že astrid, se tudi jaz strinjam. Si pripravljena na tako življenje še 10 (20, 30) let? Ne glej na otrokovo srečo, ampak na prvem mestu najprej poskrbi zase. Otrok bo še vedno imel očeta, pa čeprav ne bosta več skupaj. kaj pa ti?

Pa ne bom dolgovezila, jaz ti predlagam, da se "ločita" za določen čas, premislita vse skupaj (čeprav vidim, da je očitno problem v njem), daj mu čas (in prostor), da se odloči kako in kaj, če se je pripravljen spremenit... Če ne, potem res nima več smisla...

Pa srečno...

tako sem tud nameravala. Ampak ne gre, čeprav j erekla, da se strinja. Pred vrata pa ga ne morem postavit
Vsaj nekaj dni se mi zdi pametno, da bi bila narazen, da vsak pri sebi v miru premisli. večji del pa on in si pride na jasno. Ampak zgleda ne bo šlo zlahka.

Vsekakor imaš pravico, da imaš nekaj časa mir zase in da oba premislita. Vztrajaj pri tem.

Zanimivo se mi zdi, da se slabo počutiš samo ob njem. Kaj pa če samo občutiš tisto, kar se dogaja v njem? Včasih se to zgodi. Mislimo, da so občutki naši, so pa od druge osebe. Mogoče je pa on tisti, ki je v svojem bistvu nesamozavesten in samega sebe ponižuje, pa še ve ne.
Naslednjič poskusi pomisliti tudi na to. Že to dosti pove, da se te drži in da noče stran. Zakaj? Ker te potrebuje, pa če samo zato, da se sam počuti boljše, pa čeprav ti zraven trpiš.

Nikakor pa ne smeš ostati v tej pat poziciji, ker te je škoda. Saj lahko še zboliš. Imaš otroka, zanj naredi nekaj tako, da sebi olajšaš življenje.

Sicer pa bi bilo zanimivo slišati še njegovo zgodbo. Seveda bi bila čisto drugačna od tvoje.

tako je. Na čase, ko se imava lepo brez kreganj funkcionirava noro lepo. Ampak v določenih trenutrkih pa imam zraven njega tak občutek, kot da sem slaba, nevredna. Namreč drugi me cenijo, le za njega to in ono ni vredu. Pravi, da sem se v vseh teh letih nenormalno spremenila, da samo sebe dajem v ospredje. Ni res

Ja, ko mu rečem, da naj gre, pa se razburja, če bi se ga rada rešila, da imam že drugega v planu, pa vse možne načine, ki pa sploh niso potrebni.

Z zdravjem imam že lep čas težave, živci me dajejo od vsega. rada bi imela stvari porihtane in normalno živela, ne trpela

scott peck omenja v svoji knjigi Ljubezen in duhovna rast, da v primeru če samo en partner duhovno raste, slej ko prej pride do razpada zveze. ker se partnerja odtujita, ker se en počuti, da se je drugi spremenil v nekaj kar on ni izbral na začetku zveze (kar je res, ker človek ki raste se tudi spreminja). če je zainteresirat duhovno rast, imata šanse da se dohajata da tako rečem, če pa ne, bo to posledično zelo verjetno privedlo do odtujitve. v glavnem dolgoročno take zveze, kjer samo eden raste in je drug statičen, ne zdržijo.

Ga ljubiš vseeno malo? Se želiš ločiti?
Pojdita k družinski svetovalki, ki vaju nauči, kako se pogovarjati med sabo, nauči vaju, da ne nosita "nahrbtnika" s sabo...

Najlažje se je ločiti, iti narazen. Uspeh je premagati ovire, ostati skupaj. Seveda, če se imata rada in si oba to želita. Ne za vsako ceno.

Poznam občutek, ki in ljubezni preide v sovraštvo in lahko ti povem, da je pot nazaj do spoštovanja, ljubezni dolga. Ampak vidva se morata odločiti.
Tudi najini pogovori so se končali vedno enako. Na koncu sploh več ne vidiš smisla pogovorov. Čemu?
Ampak, da se.

ne ljubezen je prisotna z obeh strani. Ampak kot sem že povedala, včasih so nekatere stvari bolj pomembne kot sama ljubezen. In ja, brez njega pa bi tud zelo težko, v to sem prepričana. In ravno zarad tega je še večji problem narediti konec.

Na podlagi tega, kar si napisala, je razvidno, da se mož zaveda, da si se spremenila in da svojo skrb in nesigurnost kaže na takšen način, da ti trpiš.
Če se imata še vedno rada, je edina rešitev, da ga z nečim tako šokiraš, da se bo pripravljen pogovoriti.
Takrat bosta lahko oba povedala, kaj vaju moti in kaj bi spremenila ter kako.

Če je med vama res še ljubezen, kakršna mora biti med partnerjema, potem se splača potruditi. Vendar se morata potruditi oba, ne samo ti.

Meni je pri razumevanju drugih zelo pomagala knjiga o osebnostnih tipih. Tam lahko določiš svoj tip in tip partnerjeve osebnosti. Enostavno vidiš, da so določene lastnosti, ki te motijo, pač del partnerja in da odreagira zato na en način, ker je pač tako narejen. Opisane so tudi razne situacije, tako da vidiš, kako lahko z določenim tipom človeka ravnaš.
Knjige nisem kupila, ampak sem si jo sposodila v knjižnici:

Osebnostni plus za pare, Florence Littauer

Tudi tale je dobra:

Kako se razumeti s skoraj vsakomer?, Florence Littauer

Pozdrav anonimna,
to da bi ostala z njim,ker je super očka in ker drugače vse funkcionira,veš sama da je zanikanje in iluzija, slepljenje same sebe. Ampak vem,kako težko je zbrati pogum in storiti 1.korak,naj bo karkoli že,saj vsaka dejanska akcija sproži niz dogodkov, in tu so otroci in strah pred spremembo.

So pa tele tvoje besede tako kot da bi jaz to napisala:
"Je pa čudno to, da z večino ostalih ljudi super funkcioniram, z njimi se počutim vredu. ko pa sem z njim pa samo sebe dajem v nič, kot bi bila najslabša, saj mi le-on daje ta občutek. Spet težko to razumeti. čeprav nikoli nisem imela težav z samozavestjo, ravno obratno, zato morda take stvari toliko bolj bolijo."

V vsakem prepiru s partnerjem(takrat 5 let) sem se počutila enako. Na njega sem  vpila da me le on ne spoštuje, da me ponižuje,da se z njim počutim totalno ničvredno,ujeto..v glavnem težke grde neznosne stvari,ki so uničevale enako njega. Nisem razumela kaj je narobe z mano,ko pa sem se imela za močno in funkcionirala v odnosih z drugimi.
Tale širina foruma je premajhna da ti opišem vso pot, sva se razšla sporazumno takrat,ampak najpomembnejše, v samoti in stran in s pomočjo neskončnih pogovorov so bili moji občutki,da sem najslabša povezani z globoko zakoreninjenim prepričanjem da nisem dovolj dobra, in sem to prenašala nanj.  Enako sem se naučila da sama sporočam ljudjem kako naj ravnajo z mano in zaradi občutkov lastne majnvrednosti se je to v najbolj intimnem odnosu-partnerstvu najbolj izrazilo. Postavila sem se v njegove čevlje in ga razumela,našla sočutje in ljubezen zanj,zase,ljudi. In to je bil začetek rasti,novih spoznanj, bolečine. Nevede je začel moj partner,čeprav stran,reševati svoje konflikte,nato najine.,..In nazaj sva, in rasteva. Kar je najpomembnejše je pripravljenost obeh, medsebojno zaupanje in spoštovanje, kompromisi..Spreminjanje se začne pri sebi in ne s spreminjanjem njega.Morda te življenje želi nekaj naučiti, ti pokazati. Kakorkoli že, ne krivita drug drugega,če sta oba popolnoma pripravljena vaju čaka ogromno dela,proces,ki vaju lahko zbliža na popolnoma drugi ravni ali pa se razideta. Iskreno. Vztrajati če pa on ni pripravljen na pogovor in poiskati rešitev ter ne živeti v problemu (tihi tedni), se boš pripeljala na rob. Boš potem totalno v razsulu odgovoren starš, za katerimi se skriva tvoja odločitev? Razbij začaran krog in sproži celjenje in rast-obeh. Odgovor tako poznaš. Vse dobro in veliko ljubezni! Pogovori se z ljudmi,ki so ti blizu.

Kako lepo si napisala, BibaNagajiva! Čudovito, da sta uspela!

Mislim da imas ti sama s tem problem. Ne more nam nekdo kar vsiliti nekega občutka, če ga sami predhodno nimamo. Pritiska ti na neko bolečo točko/izkušnjo..., ki jo moraš sama predelati. Če boš z njim ostala in valila krivdo nanj, ne boš nikoli prišla iz začaranega kroga.
Za začetek je, po moje, fajn pomesti pred lastnim pragom, saj njega ne moreš spremeniti. Se pa morda bo sam, ko bo sprevidel, da misliš resno in da te dejansko lahko izgubi. Postavita nova pravila, skupaj obvezno, in poskusita še enkrat, morda zadnjič. Nujno vsekakor obojestranska ljubezen in želja ostati skupaj.
Upam, da vama uspe !

_____________________________

ROŽICA

mislim, da je tukaj potrebna samo dobra komunikacija med partnerjema.
probajta se pogovoriti in na lep način reševati probleme.
Pa srečno.

< Sporočilo je popravil arabela* -- 1.4.2012 10:38:17 >

_____________________________

Kdor zmore sanjati, najde vizijo. Kdor najde vizijo, poišče pot. Kdor najde pot, doseže cilj.

Problem je v nacinu komunikacije. Spremeniti bos morala nacin kako mu podajas svoje mnenje, ker ce mu samo govoris in govoris, brez prestanka...moski imajo zmoznost izklopit informacije popolnoma in te sploh ne slisi, ker ima obcutek da rabis samo nekoga, ki tam sedi in da se mu izlijes, pol bos pa boljsa. Moj bivsi je bil tak, enostavno ni razumel da jaz rabim povratno informacijo. Potem sem se z novim partnerjem naucila delati drugace.

Iz primarnega druzinskega okolja sem privzela vzorec, da moski je manjvreden od zenske, da zenska lahko vse sama stori...moja mama in babica sta obe imeli taksne partnerje. Sama sem naletela na popolno nasprotje. Moski, ki je zelel biti moski...nisem vedela kako naj ravnam, naekrat sem se pocutila manjvredno, nezadostno itd. Ampak obcutek je bil MOJ ne njegov, sama sem si zadajala bolecine manjvrednosti. Potem se ugotovila,da moj moski stori marsikaj, ce ga pohvalim. Vsako dejanje, ki ga je storil sam po sebi brez mojega nerganja sem pohvalila, rekla kako to cenim. Njegov odnos se je zelo spremenil in pocasi sva ugotovila kako lazje krmariva. Kdaj jaz potrebujem samo nekoga da poslusa, kdaj on rabi mene, da poslusam brez dolgih komentarjev in kdaj potrebujeva pogovor in sodelovanje obeh.

Poslusava a tudi slisiva. Tu je odgovor...vidva se ne slisita vec. Potrebujeta se naucit kako se slisat in kako se znova razumet.

Dobro si ugotovila...Ampak......ostaja samo eno vprašanje, in sicer KAKO? Kako komunicirati, da se stvari začnejo urejati? Moje mnenje je, da je treba najprej razumet dinamiko partnerskega odnosa...torej zakaj se zaljubimo, zakaj se prepiramo, zakaj nas določene stvari in besede v odnosu bolijo...(odlično so te stvari opisane v knjigi Najina ljubezen, Harvile Hendrix) Šele potem, ko to dojamemo, vidimo, da v partnerski ljubezni zelo veliko vlogo igra naša primarna družina in vsi vzorci, ki smo jih prinesli od tam...In šele potem se lahko začne ena normalna komunikacija, ki ne temelji samo na obrambi in napadu, ampak na razumevanju partnerja in predvsem razumevanju sebe, svojih občutkov, strahov, vzorcev, želja...Če tega ni, ni dobre komunikacije.

Anonimna, moje mnenje je, da bosta iz tega težko prišla sama, zato si poskušajta najti enega dobrega zakonskega svetovalca...(še prej pa si lahko prebereš/prebereta omenjeno knjigo). Če ne želi iti s tabo, pojdi sama. Ko boš delala na sebi, boš spreminjala svoje reakcije, svoja čustva, spoznavala boš sebe...In posledično se bo lahko spreminjal tudi on (morda pa tudi ne, če ni pripravljen na rast), lahko bo celo kasneje začel hodit s tabo na terapijo, ker bo ugotovil, da dobro vpliva na vajino zvezo...
Moje mnenje je, da človek, ki ni poskusil s terapijo, ni naredil vsega za obstoj zveze...(tako kot so druge rekle, najlažje se je ločit). Sej verjamem, da poskušata...pa se pogovarjat pa ovo pa ono...ampak dejstvo je, da nimata uvida v vajine težave, niti nimata tretje osebe, ki bi vama znala razložit, kaj se dogaja med vama...

Srečno!

_____________________________

Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.