Čisto te razumem... Ostati brez službe! Poznam kolegico, ki se ji je zgodilo ravno tako kot tebi! Katastrofa. Tako sem jezna na take delodajalce... Pa kam to pelje!!!! In potem da je malo otrok!!!

En mesec je odkar sem se vrnila s porodniške.Stanje v službi je odlično.Vsaj kar se kolektiva tiče.Sistemi se pa itak skoz menjajo in  enkrat je boljš drugič pač malo slabše.Daje le delo in reden dohodek!

O sem vesela te teme. Prav sem, si želela z nekom govorit o tem.
Prejšnji teden sem začela delat. Že takoj sem ugotovila, da je klima v organizaciji še slabša kot je bla. Delovno mesto imam itak ful nehvaležno (izterjavo), tako da se cele dneve stranke derejo ko zmešane na mene, na konco pa le ugotovijo, da niso plačale. Vglavnem, po treh dneh službe sem čisto strta. Nimam volje do ničesar,  kar slabo mi  je in sploh se ne morem sprostiti in odmislit službe. Res je da sem takšen tip, da si vse ženem k srcu. A ima katera recept, kako se borit prosti stresu v službi in bit FLEGMA.
Ful bom vesela, če bo katera malo poklepetala z mano.

O Timica, povsem te razumem. Jaz sem bila tista, ki sem začela to temo, ker me ta služba tako mori že od pogovora z direktorico. Prav bojim se oktobra. Dobro poznam delovno mesto izterjave- res povsem nehvaležno.
Pred nosečnostjo, sem bila na voljo v službi skoraj 24 ur na dan, delala po 12 ur, med vikendi doma.

Veš kaj, vztrajaj kot boš le lahko, misli na svojega sončka doma in ko prideš domov probaj pozabiti službo. Jaz sem si že rekla, nema više delati po cele dneve, tolk kot bom naredila bom (nadur ne dobim plačanik) in potem se bom posvetila svojemu otroku in družini.

Ko bom stara me sigurno ne bo prišel pogledati delodajalec, niti mi ne bo zrihtal godbe na pogrebu  

Saj veš, vse je v glavi...

Ma čist prav imaš Anonimna. Vse je v glavi. Sama sebi pravim, da se ne smem obremenjevat s tem, vsaj doma ne. Pa nekako mi ne uspeva. Mogoče bom čez čas pa le postala imuna na to.
Ti pa le uživaj s svojim sončkom do oktobra vsak trenutek in se ne obremenjuj že zdaj s službo. Do takrat se lahko tudi v službi še kaj spremeni. Upam, da na boljše za tebe.

Hej punce. Jaz sem pa tudi med tistimi, ki jim je uspelo odklopiti službo in se doma posvetiti otroku. Ne vem, kako mi je uspelo, verjetno rabiš en trd pristanek, ko ugotoviš, da si delodajalcu pač samo delovna sila, da ne gleda nate kot na človeka, ki ima tudi svoje zasebno življenje.
Res da se je pri nas ogromno spremenilo, medtem ko sem bila na porodniškem. Pred tem je bilo tako, da me je direktorica klicala domov ob katerikoli uri dneva, še med vikendom me je klicala, če ji je slučajno kaj padlo na pamet. Ko sem prižgala računalnik me je skoraj vedno čakal kakšen mejl.... mislim, kar tako, največkrat brez veze, se je nečesa domislila, pa se ji je zdelo samo po sebi umevno, da jaz to absorbiram kadarkoli. Jaz sem seveda vedno v luft skočila .
V bistvu je bila vesela zame, ko sem zanosila, sva se zmenili, da bom med porodniško delala določene stvari, pa se je gnjavaža nadaljevala skozi celo porodniško. Sama sem si bila kriva.
Na koncu pa se je zadeva iztekla tako, da je firma šla k vragu, stara se je grebla za ustanovitev novega podjetja, za mene pa se ji je sviralo.
Na srečo sem tudi jaz dobila delo v novem podjetju, vendar nikakor ne po njeni zaslugi.
In to je bila moja streznitev, punce. Od takrat naprej je služba zgolj vir dohodka. Če je otrok bolan, sem z njim na bolniškem, če sem jaz bolana grem na bolniško, nič več ne hodim kihajoča in trepetljajoča v službo. Ni jim mar zame, če me jutri pocitra, bodo skomignili z rameni in šli naprej svojo pot...... otrok pa bo pogrešal svojo mamico vse življenje.
Zdaj sem zelo zelo zdramatizirala, saj tak spet ni, ampak saj razumete v čem je point .

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Ja res je
če se ne bo nekaj v naši državici premaknilo
in če se ne bo poskrbelo, da bo ženska, ki
se odloči imeti otroka
maximalno zaščitena kar se tiče službe in še kaj
nas bo kmalu  vzel.