Imava 8mesečno hčerko in sedaj sem izvedela, da sem noseča. Oba sva zelo vesela. Samo, sem pa stokrat bolj živčna kot sem bila prvo nosečnost. Obdajajo me kar nekakšni strahovi. Kako bom nosila, kako bom rodila... halo, pa saj sem že enkrat dala to skozi in je bilo vse zelo lepo - nosečnost in porod. Pa zakaj mi zdaj kar srce razbija kot noro in vedno kar premišljujem, kako bom.

ojej kakšne probleme imamo nekateri. Uf, pa se že malo bolj korajžno počutim, kr sem napisala tole.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

te popolnoma razumem..vse to sem doživljala tudi sama..ko sem izvedela da sem ponovno noseča,je bila prva hčerka stra 13 mesecev..bil je šok.Strah me je bilo vsega od a-ž..premišljevala sem o splavu a sem si premislila..celo nosečnost so me spremljali ti strahovi..ker sem svojo prvorojenko vseeno po cele dneve imela v rokah,jo dvigovala..sem zato dobila kilo,ki pa je sedaj po porodu čisto izginila.Gin.me je strašila da bom morala na operacijo..pa je izginila na srečo kar sama od sebe.Pazi se samo kako boš dvignila otroka..sedaj je moja druga hčerkica stara 3 in pol mesece in sem prav srečna.Imeti malo razliko ni tako strašno kot sem si predstavljala.Rodila sem z CR,kar mi pa je zelo odleglo,saj me je bilo poroda resnično strah,kljub temu da sem v prvo rodila v treh urah z enim šivom..ne morem ti reči naj te ne bo strah ker to ne bo pomagalo..probaj čim manj misliti na ti in razvajaj svojega prvega otroka..čim bolj mu razlagaj o dojenčku ki ga nosiš v trebuhu,da ne bo potem velik šok..jaz sem se zadnje mesece vsakič ko sem jo dala spat o tem pogovarjala..pol je božala trebuh in je pela dojenčku..

_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

Tudi jaz te povsem razumem, saj sem podobno doživljala sama pri drugi nosečnosti. Bili so tisti mešani občutki sreče in skrbi. Res je, da si pri prvi nosečnosti kot en teliček, ki nima pojma kaj ga čaka. A v drugo je pa slika že zelo jasna in zelo dobro veš kaj vse se lahko zgodi.
Jaz v prvi nosečnosti nisem skoraj nikoli pomislila, da bi lahko karkoli narobe šlo, a v drugi nosečnosti so me preplavljale čudne paranoje od poroda, predčasnega poroda, prizadetosti otroka in najhujšem...
Seveda se je vse končalo v najlepšem redu in sedaj se le smejim vsem tistim čudnim pomislekom.

Zato le pogumno do konca. Uživaj v nosečnosti, občuduj svoj tebušček in veseli se tistega trenutka, ki ti je že poznan- prvi stisk novorojenega bitja. Pa srečno

_____________________________

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.