berem spodnjo temo in veliko vas pravi, da ločitev ni pravi izhod pri težavah v zakonu. prosim da odgovarjate tiste ki ste imele v zakonu res krizo, pa vam je zakon kjer je posredi otrok uspelo tudi obdržati ravno zaradi skupne terapije v zakonskih posvetovalnicah?
prosim čimveč odgovorov, kdaj, kaj se je obrnilo na bolje...

Ne vidim razloga za to, razen zaradi firbca.

Rešitev zakona, odnosa ni odvisna od drugih primerov. Odvisna je le od tvojega konkretnega primera in vaju obeh. Ta kombinacija lahko premaga vsak problem, tudi do sedaj še nerešljivega in ta ista kombinacija lahko tudi razpade pri problemou ki so ga vsi drugi do sedaj uspeli rešiti.

Če pa te zanima zaradi "ali se splača" pa je odgovor zopet enak. Če ti meniš da se splača se tudi potrudiš. Če meniš da se ne splača ti noben primerljiv rešen problem ne pomaga. Odvisno je le od tega kaj in koliko vama, vsakemu za sebe, vajin odnos in vse skupaj zraven, pomeni.

Še to bi dodal, ne gre zgolj za rešitev obstoječega odnosa. Gre za to, da je rezultat po uspešni terapiji kvaliteta odnosa, ki daleč presega prejšnje stanje. Pa tudi praviloma se nikoli ne konča. Ljudje se spreminjamo s časom in skupaj s tem tudi spreminjamo odnos.

< Sporočilo je popravil tehnofil -- 30.1.2013 13:30:54 >

Najina zgodba: z možem sva skupaj kar nekaj let že. Dolgo časa kot par, zdaj imava tudi otroke.
Pravzaprav se mi zdi, ko pogledam nazaj, da je bilo začetno obdobje kot brez problemov a zdaj vidim, da sva bila oba bolj kot ne zaverovana v eno sliko, ki ni bila čisto realna. Kar dobro sva funkcionirala skupaj in se po nekaj letih odločila, da bi imela otroka. Pa ni šlo. In ni šlo. V tem času so bili vzponi in padci a sva se pobirala in funkcionirala dalje. Borila sva se skupaj. Konflikte sva bolj kot ne »obšla«. No, pa je prišel otrok  najina sreča. A takrat je nama začelo iti čedalje bolj navzdol, v prepad. Nisva znala, včasih tudi ne hotela reševati. Kot bi naju nekaj streznilo. Seveda se življenje z otrokom spremeni. Več prilagajanja, razumevanja … In znašla sva se v slepi ulici. Iskala tudi rešitve, ki ne bi pomenile skupnega življenja. In se odtujevala … Na določeni točki sva ugotovila, da morava nekaj narediti in si dala priložnost – poiskala sva partnersko svetovanje, psihologinjo terapevtko. Uspela sva. Naučila sva se poslušati drug drugega in samega sebe. Čutiti in izražati občutke. Se na pravi (ne boleč) način zavzemati za svoje potrebe in želje. Spoštovati in upoštevati vse svoje vloge (partner, starš, zaposleni …) in jih negovati. Našla sva spet svoj način.
Lahko rečem, da je bila kriza huda in boleča a nama je prinesla boljši odnos. Morda ga ne bi bilo, če bi še naprej nekako vozila in na koncu le še životarila. Tako pa je bilo treba nekaj storiti.
Ja, nama je zakonsko svetovanje OGROMNO pomagalo.

Moja zelo dobra prijatelja sta se znašla v situaciji, ko nista več znala in zmogla naprej. Zgodba podobna kot pri mari 1234. Ona je predlagala svetovanje, on je bil strahotno proti. Ko pa je videl, da bo dejansko spakirala kufre, se je le odločil. Hodila sta eno leto in danes pravita, da jima je to rešilo zakon. Pravita, da je bil terapevt njun "prevajalec".
Danes njun zakon funkcionira, znata živeti en z drugim, znata videti drug drugega, komunicirati in si pomagati. Po vsem tem sta se odločila za še enega otroka. Videti je, da imata precej bolj normalen odnos, kot marsikakšen par, ki kao ni imel nikoli težav.

Še tole sem hotela napisati včeraj (res štekajo okvirčki za pisanje): pripraviti se je potrebno na to, da bodo spremembe zahtevale delo, angažma pri obeh. Svetovanje ni čarobna palčka, mi pa potem kar naenkrat na boljšem. Veliko truda je bilo potrebno.

In seveda dobra terapevtka, imela sva res veliko srečo, da sva prišla k njej že takoj, poznam primere, ko so menjali, saj je tudi na tem področju kvaliteta včasih svetove narazen. Bila sva pri psihologinji mag. Fister.

mari 1234, koliko te je pa stala vsa terapija.

Saj vem boste rekle, da je ni cene za dober zakon, obvladovanje stresa, dobre odnose..., žal, vse gre skoz dnar, če ga nimaš tudi takih problemov ne moreš rešit.

Pravzaprav se mi ni zdelo drago Mislim, da najbrž ni korektno razpredat o ceniku kogarkoli, za to se je najbolje kar direktno obrniti na dotičnega/dotično. Sploh pa, ko pomislim nazaj, je bilo poceni Res: čisto konkretno, če grem računat ločitev in vse kar potegne za sabo (pa ne mislim čustvenih naporov ampak le materialno) - ni računice. Seveda pa to ni razmišljanje za odločitev. Važno je, da nam je bolje - neprecenljivo.

Osebno sem bila včasih vedno nekako mnenja, da če dva, ki se imata rada ne znata najti skupnega jezika, jima tudi čisto tuja oseba ne more pomagati...zahojeno mišljenje vem....da to ni čisto tako, se dostikrat prepričaš na lastni koži v lastnem partnerskem odnosu, ko kljub temu, da se imaš s partnerjem čisto rad, nemalokrat dobiš občutek da nista z istega planeta...mogoče je to zaradi strahu, da bi drugega čustveno prizadel, če bi bil preveč odkrit...ali zaradi osebne trme...ali zaradi različnih karakterjev, pogledov, želja......najbližjo izkušnjo s takšno partnersko terapijo, pa sem doživela lansko leto preko prijateljice....po več kot dvajsetih letih sta šla narazen...4 otroci...on umirjen introventiran, tih, nekonflikten vendar tudi sto na uro nekomunikativen...čustveno rezerviran....ona topla oseba...čustvena, komunikativna....v vseh letih sta skupaj prijadrala tako daleč, da se je njej mešalo od njegovih tihih tednov, ko tudi po več dni ni muksnil...njemu so šli na živce čustveni izpadi, ki so bili njej v partnerskem odnosu potrebni, njemu pa v breme....prišla sta do točke, ko je ona popokala otroke in spakirala v lastno stanovanje...on v svoji bridkosti, pa ni videl izhoda in je poskušal stvar rešiti na tak način, ki se mu k sreči ni posrečil...s samomorom....ko je v bolnišnici okreval, so jima svetovali partnersko terapijo....pri njima se je izkazala za zelo pozitivno, čeprav sem bila jaz v sebi zaradi njegove zadrtosti precej skeptična....ne vem sicer, kako je za zidovi, vendar prijateljica že eno leto dobesedno cveti, videti je zadovoljna...nekako umirjena in srečna, kakršne nisem videla dolga leta....največja sprememba je pri njem, ki je postal precej bolj nekako ljudski...nekako bolj je odprt v svojih izjavah in prav preseneti te, ko pove kaj si o določeni stvari misli, saj je ponavadi mnenje vedno tiščal, držal zase....Srečna sem zanju...