Sluh, poslušanje in prvi zvoki
Ko so dojenčki še v maternici, občutijo in ločujejo vibracije zvoka. Po rojstvu se z zadovoljstvom odzivajo na posnetke zvokov, s katerimi so živeli pred rojstvom: ne le na bitje materinega srca, temveč tudi na določeno glasbo ali glasbo s televizije, ki so jo poslušali v zadnjih tednih nosečnosti. Nasprotno pa nenadni glasni zvoki dojenčke preplašijo. Močnejši je zvok, močnejši je odziv dojenčka. Nevihta zunaj ga ne bo motila toliko, kot ga zmoti krožnik, ki pade na trda tla. Uživa (ali pa se pomiri in sprosti) v ritmičnih, ponavljajočih se zvokih. Uživa v glasbi in tudi v enakomernem bobnanju ali zvoku vašega sesalnika.

Dojenček z normalnim sluhom sliši vse opisane zvoke in zbrano posluša tudi zvoke pogovora. Zanimanje za glasove in glasovom podobne zvoke je prirojeno.

Razen če ne opazujete zelo podrobno, ne boste opazili, kako v prvih tednih vaš dojenček uživa v vašem glasu. Na tej stopnji sta njegovo gledanje in poslušanje še vedno ločena. Posluša, ne da bi iskal izvor zvoka, torej posluša vaš glas, ne da bi vas gledal. Če joka, bo pogosto prenehal, ko se približate njegovi posteljici in govorite.

Novorojenček še dolgo ne bo razumel vaših besed, vendar se bo odzval na ton glasu. Kadar govorite nežno in ljubeče, se bo odzval z zadovoljstvom, če govorite ostro, bo verjetno zajokal.

V prvih dneh je edini namerni dojenčkov zvok jok. Morda se vam zdi, da ima jokanje vedno enak zvok, vendar imajo dojenčki pravi repertoar različnih jokov, ki spremljajo različna stanja in intenzivnost občutkov, in verjetno se boste nanje različno odzivali. Če dojite, bo npr. poseben jok sprožil refleks odtekanja in mleko bo začelo teči, čeprav še niste pri dojenčku.

Vaši občutki so najboljše vodilo, kako se primerno odzvati na dojenčkov jok. Če se nenadoma znajdete ob posteljici, čeprav ste se s partnerjem dogovorila, da bosta vedno malo počakala, je zelo verjetno, da ste v dojenčkovem joku zaslišali nekaj, kar je povzročilo, da ste ga prišli pogledat.