zaupate ljudem?

samo poznanim ali tudi tistim, ki jih ne poznate?
kako presodite, da je "človek vreden zaupanja"?

Zaupam vsem, dokler mi ne dokažejo nasprotno.

V resnici sem ekstrem v teh rečeh. Nimam občutka, da bom zaradi tega kaj zgubila, nimam občutka, da mi mi zaradi zlobe ali česa podobnega lahko kdo v resnici hudo škodi, je pa res, da zaradi tega in moje iskrenosti, direktnosti dobivam kar precej polen pod noge. Jih pa preskakujem glih tako uspešno. Ne bi mi bilo vredno se skoz sekirat, kdo je ok, pa kdo ni, pa pazit na to, kaj rečem al ne rečem, pa se zapirat vase. Cena mi je previsoka, da bi komu ne zaupala, dokler me ne napada. Če me pa napada, pa je začasno na stranskem tiru. Ampak samo začasno.

Z dejanji. Sizifovo delo ne velja.

Zaupam . Večna idealistka in optimistka .
Z leti sem se celo naučila, da nisem preveč prizadeta, ko me kdo BTW nagne .
Imam nekako v mislih, da ker mene ni problem okoli prenest, saj vedno igram z odprtimi kartami, je zato tisti, ki to izkoristi, pač tak človek, ki mi ne more prit nikoli več blizu. Oz se selekcija kar nekako sama izvrši, brez neke moje posebne muje .


_____________________________

ROŽICA

se podpišem

_____________________________

Če želimo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo.