Oj,

da ne bom še bolj depresivna, dejte mi povedat, al vas vaši malčki recimo od 1-2. leta tud včasih zavračajo.. Recimo, da imajo rajš, da jih očka al pa babi potolažijo, ko padejo in podobno? Dostkrat ko pade in joka, jo vzamem v naročje in potem, če je kdo zraven, hoče takoj drugam v naročje!! Občutek je pa tak, da se ga z besedami sploh ne da opisat.. Vem, da sem jst cele dneve z njo in da so očki carji,ker jih malo vidijo, ampak vseeno..

Moja je ful name navajena in se raje pri meni carta. Ko jo želi mož potolažit, mu kar zbeži h meni. Pa bi mi bilo fajn, da bi se tudi njemu pustila.

Naš 16 mesečnik ima obdobja, enkrat je car tata, drugič mama, dostikrat pa tudi nona... Se   s tem ne obremenjujem, ker se hitro obrača:):):):)

Se podpišem pod Naja30. Naša je kot klop na meni

Pri nas je enako. Ima tudi mene rajši in je lahko včasih ful naporno. Moj je ubral tako taktiko, da jo enostavno ignorira. Ne moreš verjet kako pomaga. Ko pride iz službe in jo pozdravi, se skrije. Ko pa jo ignorira, sama pride k njemu in ga objame . Tebi bi svetovala isto. Ko pade oz. je kaj narobe, jo ignoriraj in naj kdo drug prvi pride do nje. Skor 100% sem da se bo kmalu začela spraševat: o,o,kaj je narobe z mami, da ne pride več po mene?
Poskusi. Te nič ne stane. 

Jaz se tudi podpišem pod Najo30 - vse samo in izključno mami. Je zelo naporno in v bistvu zavrača vse ostale - sploh za moža mi je hudo, ker je včasih mali res grob do njega.

Razumem pa, d ati je hudo, ampak če se včasih tolaži tu, včasih tam, je to zagotovo najbolje.

moj prvi me ni nikoli zavračal....mala pijavka, drugi pa....ko sem bila 10 dni v bolnici se 14 dni, ko sem prišla sploh ni zmenil zame, s tem, da me je 1. klical mamika že v 11.mes, je drugi klical le ata do 15. mes ni imel mamice
tako, kaj čmo....pa smo se vsega navadli, danes sta oba moja lubija in ni razlik, kregam oba in oba ljuvbkujem, pa tudi tretjega bom, ki je na poti.
Saj bo minilo veš.

Moja mala je stara šele eno leto in se verjetno zato še vedno najrajši pri meni carta, tak da teh izkušenj še nimam, ampak vem pa, da pri dostih otrocih pomaga "podajanje" iz rok v roke, če se udarijo - tako najlažje pozabijo na vse skup, ker se nekaj dogaja: torej ni vzrok v tem, da mu pri enem ne bi bilo tako všeč, ampak v tem, da se med podajanjem iz rok v roke nekaj dogaja in zato pozabijo na bolečino.

Tak da poglej, če jo nekdo drug začne cartat, ko se udari in si ti zraven, ali potem mogoče ne steguje rokic k tebi, potem je verjetno razlog to, kar sem zgoraj napisala in se ti ni treba nič sekirat.
No, to se ti itak ni treba, ampak ti bo mogoče lažje, to sem mislila.

Starejši sin je bil večino časa z mano in je zato moja maza... pri mlajšem pa sem bila na porodniški samo 3 tedne, potem pa moj mož... verjamete ali ne, ampak pri cca. 10-ih mesecih me je klical "ata" ... in čeprav danes tega "problema" ni več, je še vedno tati prioriteta.

Pri sinu sem bila vedno jaz glavna, hčera pa je zgodba za sebe, tam je bil vedno taglavni ati in je še zdaj, čeprav je že najstnica. Ko je bila stara 6 let in je prišla iz zimovanja sva jo šla oba čakat na avtobus in ko je prišla dol in naju zagledala je pritekla proti nama vsa vesela, midva sva pa oba počepnila in jo čakala, da nama prileti v objem in je tako elegantno šla mimo mene  do atija in najprej njega pocartala potem pa komaj mene.

Ja, pri nas se tudi to dogaja. Sicer so pa to samo faze, en mesec tako, drugi drugače. Nič se ne sekiraj, mama je ena sama, tudi za tiste otroke, ki jih matere res zanemarjajo.

Lp,

živa

Če se otrok rajši stiska k očku, to še ne pomeni, da mamo zavrača. Pomeni le, da ima s staršema razvit različen odnos, kar se mi zdi tudi edino prav, ker le tako spozna celotno paleto čustev, odzivov, medsebojnih odnosov, se počuti varnega in ljubljenega, z enim je ta odnos lahko bolj intenziven, z drugim bolj umirjen.
Ne razumem, zakaj bi moral zato eden od staršev v otroku zbujati občutke krivde, če ne prileti takoj k njemu? To ne pomeni, da si otrok misli, kaj je narobe z mamo, ampak kaj je narobe z mano, da me mama noče niti pozdraviti - jaz delam nekaj narobe, ker se mama slabo počuti, delati moram tako, da bo mama srečna in zadovoljna, čeprav bi se ta trenutek rajši igral z očkom. Dolgoročno se mi to ne zdi pravi odziv. Prej mogoče, da tisti straš, s katerim otrok nima tako intimne povezave, skuša to doseči na svoj edinstven način. Naša se npr. z očkom intenzivno igra, hodita po gobe, bereta knjigice, midve pa se zjutraj še v postelji greva prstne igrice, bibo leze, stiskava in cartava. Tega se z očkom noče iti, pa še nisem opazila, da bi bil ljuboumen. Z mano pa noče nabirat gob, ker jih mami ne najde .

hehe, pri nas bo 100% isto!   Jaz trenutno še nimam teh problemov z zavračanjem ali ljubosumjem, imam pa problem, da hrepenim po tem, da bi jo lahko tudi jaz premetavala - prej sem jo in sva obe ful uživali. Saj imava zdaj druge svoje igrice, ampak vseeno pogrešam to, da jo lahko dvingem in obrnem in se greva helikopterčke, da ni treba skoz nekaj pazit... No, najkasneje marca bom lahko, ne?