Kako bi ravnali vi, mamice in očki, če bi imeli naslednjo situacijo:

Vaša 3-4 letna hčerka je prišla v razvojno fazo, ko se v vrtcu že želi igrati z vrstniki. Prej je bila večinoma sama sebi zadosti pri igri. Je zelo čustvena, hitro jo prizadane zavrnitev. Če jo deklice ne sprejmejo v svoj krog, se bo umaknila in se zaprla vase. Dan za dnem. Ampak to jo boli, žalost tlači v sebi v skritem kotičku. Ne razumeme, zakaj jo zavračajo.

Po drugi strani ima smolo, ker je polovica otrok v skupini fantkov, ki so problematični vsak na svoj način (razen dveh ne). Prisotna je vsakodneva agresija: tolčenje po glavi, hudi ugrizi, ščipanje, prerivanje, jemanje igrač, objestnost (npr. en fantek jo je tako vlekel za majico, da se je bala, da bi jo strgal). In fantov se boji, čeprav fizično ni šibkejša od njih.

Zato je v vrtcu v času proste igre večinoma sama, v svojem svetu, ko pa pride domov, pa si želi 300% igre z domačimi. Kar pa je že druga skrajnost.

In o vsem tem se z mamico in očkom ne želi pogovarjati. Če že, pa zelo malo in hitro obrne temo.
Gre za reševanje dveh problemov... kako, da ne izvajaš preveč pritiska na otroka v smislu, kako naj ravna in se obnaša, da mu bo lažje in prijetnejše v vrtcu.

_____________________________

Naj bo lep ta dan, bodi nasmejan:)

otrok naj sam najde rešitev. ponavadi se taki zatečejo k vzgojiteljicam in so njihovi ljubčki. naša je kontakt z drugimi otroki našla preko igračk ipd. kar je nosila s seboj. to je socializacija, pa ne glede na to kakšna je skupina v kateri je.

prevelika protekcija staršev je tukaj predvsem slabost, ker nekateri otroci morajo pač odrasti in se socializirati


_____________________________

iz malega zraste veliko

težka situacija. in nekateri otroci nikoli ne najdejo pravega stika z vrstniki, npr. pri mojem bratu je bilo tako. se je pa super razumel z otroki s katerimi je delil skupne interese-torej s tistimi, ki so skupaj hodili k izvenšolski dejavnosti. jaz mislim, da je pomembno tudi razvijati občutek, da ni edina pot, da si en izmed njih (ker to si ponavadi želijo in so potem travme), ampak da je tudi ok, če imaš peščico dobrih prijateljev-kjerkoli že. bi bilo pa tudi fino priti zadevi do dna-zakaj jo punce zavračajo, pa naučiti jo je treba kako se upreti fantom, da je ne bojo maltretirali. vem, lažje rečt kot naredit...

jaz bi rekla da ali je deklica pač tak tip človeka pa ji v grobem "ni pomoči"
ali pa je bila doma preveč v središču pozornosti in v vato zavita, pa se ji žal to zdaj maščuje.

bo očitno res njena prva večja preizkušnja v življenju, čez katero bo morala SAMA.

_____________________________

...vox populi...

Ja, to je njena stvar ampak morda pa se da kako pomagati, naučiti jo... Ne vem no, jaz bi tudi poskušala kaj naresti, ne pa samo čakati kaj bo, ker to je za otroka zelo boleče in pusti dolgoročne posledice - vem iz lastnih izkušenj, pa nisem bila tako zelo izločena. Žal pa ne vem kaj - morda bi bil koristen pogovor s psihologom - vrtci jih ponavadi imajo.

Naša je bila lansko leto pri isti starosti  kot tvoja, tudi vase zaprta v vrtcu in nekako odmaknjena, čeprav je bila doma čisto druga, živahna.
Ni vzpostavila pravega stika. Tudi ni hotela govoriti o tem, le da nima prijateljice v vrtcu.
Vsak dan sem jo vodila na igrišče, kjer je bilo veliko otrok in počasi res zelo počasi je začela navezovati stike z drugimi otroki. Navezala je tudi stike s tistimi , ki hodijo v vrtec. Lansko leto nikoli ni šla rada v vrtec, letos pa je čisto druga pesem. Stara je 4,5 in 100 procentov drugačna. Je postala zgovorna in ima prijatelje, pravi da so zdaj vsi njeni prijatelji.
Taki otroci nekaj časa rabijo potem se pa navadijo. Le čimveč jo vodite med otroke pa bo.

Nič kaj enostavna situacija, Jutra... Celotna zadeva se mi zdi tako kompleksen problem, da bi se najprej obrnila na vzgojiteljico in jo povprašala, kakšna so njenja videnja Zarje, kako jo ona dojema v odnosu do drugih otrok. In če je res tako, kar nabrž je, potem poizkusite najti skupno rešitev, torej, da bo vzgojiteljica tista "rdeča nit" med Zarjo in ostalimi otroki. Če ima vzgojiteljica vsaj malo izkušenj iz preteklosti, potem Zarja ni edina, ki se ji tako godi.

ALi pa se skupno obrnite na vrtečevskega psihologa. Mogoče ima on kakšno "idejo".

Se mi zdi, da starš tako težko pomaga v takšnih situacijah, starš reagira preveč subjektivno, zato "usmerjanje" s strani stroke ni slabo.

Želim vam, da situacijo rešite čimprej.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Otroci so različni.
Mogoče pa tvoja punčka nima poguma da bi se jim približala,je bolj sramežljive narave.
Jaz bi se pogovorila z vzgojiteljico(nič kaj pametovat in na samem da hčirka nesliši) naj proba ona preko igre jo vključit v družbo punčk.Nevem recimo kakšno igro v parih pa naj vzgoj. določi da naj bosta tvoja punčka pa ena druga skupi itd itd,nič na silo.