Malo sem zmedena glede na zadnje moje občutke, ki so se porajali v meni ob rojstvu mojega malega nečaka.
Stara sem 25 let in imam partnerja 15 let starejšega. Jaz imam sina ( 4,5) let od prej, on nima otrok.  In ker je moja sestra rodila toliko prezgodaj, zdaj jaz nakupujem in iščem stvari za malega.
Z partnerjem sva skupaj 3 leta in nekaj časa sva se pogovarjala o otroku, zdaj pa on niti slišati noče o tem. Če načnem temo, me kar ignorira ali pa spremeni temo. Jaz sem ob rojstvu nečakeca v sebi začutila ...hmmm...kaj naj rečem..materinski nagon ali neko neizmerno željo po še enem otroku. Pa tudi moj sinek je čisto nor na dojenčke. Samo dragi ne. Ko sem zadnjič zbirala otroške stvari, me je vprašal če mi jih bo sestra vrnila, pa sem ga vprašala zakaj pa bi mi jih, ali jih bomo še rabili? Sem rekla saj pa ne bomo več imeli otrok-sem hotla na finto izvedet kaj misli...pa je reko, da kdo pa je reko da jih ne bomo imeli?? Uf kako lepo mi je bilo pri srcu. Pa ko gremo v kakšno trgovino, jaz takoj med stvari za dojenčke in ko sem zadnjič nakupovala stvari za nečakeca, me je zasačil, ko sem bila cela solzna zraven. Mater sem smotana ne? Pa ko  vidim kakšno nosečnico, kar ne morem nehati strmeti vanjo. Kaj se dogaja z mano???
Sem postala sentimentalna? Pa če on noče otrok, jaz ga ne morem siliti, niti smisla nima. Pa kaj si naj mislim, da samo z mano noče otrok, ali da jih sploh noče. Če pa nikoli ne reče da ne boma imela, ampak ta negotovost me ubija. Do mojega sina je...kot pravi ata...obužujeta se...ampak da bi imel res svojega pa ni nekega zanimanja. Malo sem vam zagnjavila, ker samo mislim na to da grem jutri po otroški voziček...



Nisem si mislila, a bom take stvari kdaj tu gor pisala, ampak nekomu bi rada povedala to in nasvete in mnenja bi rada od vas.

Jaz pa res ne razumem, a se o tem ne pogovarjata? Midva se pogovoriva o vsem, tudi o tem ali bi še imela enega  ali (zanekrat) ne. Ni to neka tabu tema, mi ni težko načet pogovor o tem.

Jaz te čisto razumem. Sama bi zihr enako čutila v enaki situaciji. Zakaj ga pa ne vprašaš direktno, kaj si o tem misli, pa kdaj bi se bil pripravljen o tem sploh menit, kdaj si bo vzel čas, da ti razloži kaj misli? Eni res niso tolk na otroke mahnjeni in težko je to, če dva nimata enakih želja, kar se otrok tiče. Lahko ga pa počasi začneš preparirat, pa mehčat, kaj pa vem.

Mogoče pa bo dobil željo, ko bosta parkrat pazila nečaka.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Lepo prebrati. Razumem tvojo željo po otroku. Tudi jaz jo imam na trenutke. Pravim ji materinski nagon. In ta je v nas. Nekega dne boš spet mami- samo vrjemi v to. Objem.

Jaz pa vseeno mislim,da bi se o tem morala pogovarjat,ne pa da ga nekaj po ovinkih sprašuješ.Če sta partnerja se je treba pogovarjat o vsem,četudi kdaj komu ne paše kakšna tema,saj zato pa so partnerji a ne?

saj ga vprašam če mi nebomo nič več imeli , pa me samo gleda...škoda da mu ne morem v glavo videti. Saj mu namignem pa to. Pa me še vedno samo gleda...Čudn je ta vragec moj!

Ja, pogovorita se, kako pa kaj, mislim, da mora vedeti če hoče otroka ali ne... Lahko bi ti vsaj rekel, da še nekaj časa ne, sicer pa bosta imela otročka.. Pogovori se z njim, reči mu, da je to resna zadeva... 

 
Dvimim.. da si pri 40 setih se vedno zelis v plenice..

cist realno gledano..

pri tvojih 25 pa je to cist razumljivo..

in tiho je zato, ker ste noce prizadeti..

ce gres v vezo s taksno starostno razliko mors vedet.. da so lahko taksne razlicnosti.. in biti na njih pripravljen..

Saj veš - moški , ženske - ogromna razlika...

Nekateri moški se res upirajo z vsemi štirimi tem temam. Najprej se upirajo, ko pa dobijo otroka pa so celi nori in navdušeni.

On se prav boji malih otrok. Ko sva se midva spoznala je bil moj 2 leti star, pa se ga je prav bal . če ni vedel kaj mu mali govori, niti kaj bi rad od njega. drugače pa sedaj po teh letih je pa čisto nor nanj. Saj se sam sebi smeji, kako bi pa on takega malega  na rokah držal, ko je pa sam taka gorila.

Niso vsi deci isti. Moj bi imel še enega,če bi jaz hotela. Sicer si ga menda ta hip ne želi, ampak če bi pa tako naneslo, pa vem da bi bil čisto iz sebe, če bi jaz hotela iti na splav. V srcu si ga želi, čeprav ve, da ne bi bilo ravno ql pri teh letih. Pa moj bivši tudi pričakuje zdaj, pa je tudi čez 40. S tem, da on pa res ni bil nič navdušen nad njim načeloma, je zaradi nje na to pristal, pa vem, da bo lepo skrbel zanj. Tako da...po moje mu moraš direktno povedat, da si otroka ful želiš, da te trga od hudega. Ne smeš da spraševat, če ga pa vi ne boste imeli? S tem mu besede v usta polagaš, zagovarjaš že v naprej njegovo odločitev proti otroku. On ti mora sam povedat, kaj on misli, po tem, ko mu ti razložiš, kaj čutiš. Obstajata dve možnosti, ali je čisto proti, ali pa se še ni odločil. Če je čisto proti, je kriza. Če se pa ne more odločit, potem pa lako s pravim pristopom nekako reči spelješ na svoj mlin.