Pozdravljene, imam dva otroka, 4+ in 2+, potiho si želim še tretjega..hmhm, po pravici niti sama ne vem, ali je želja resnična, ali je pač samo to, da sta otroka že …no, to bo sedaj slišati hecno »samostojna« recimo, torej že izven tistega najnežnejšega obdobja, čeprav – da ne bo pomote – se mi vsako leto zdita še vedno pre/majhna J…in me pač le po domače »goni« po še eni stručki…res ne vem, a želja po še enem je zelo močna, praktično vsak dan premišljujem  o tem, ko sem to omenila možu (seveda že par mesecev nazaj), pa mi je postregel s svojim videnjem, ki je bolj po moško down-to earth , realno  in sledeče:
1.       Dva sta čisto dovolj (s čimer se delno strinjam, imamo se fino,rada se imata, zdimo se nekakšna zaokrožena »klapa«, imamo dvosobno stanovanje, spadamo v srednji sloj…torej midva lahko za dva finančno, čustveno/psihično in fizično dobro poskrbiva)
2.       Pri treh ali več je vsaj eden VEDNO zanemarjen - v smislu, da se ga da na nek način na stranski tir, pa čeprav je možu  jasno, da se občutek ljubezni blablabla množi, ne deli, ne misli si torej, da ne bi mogla gojiti enakih čustev do še enega kot do teh dveh …
3.       Pravi, pa bomo sedaj s tema dvema končno začeli skupaj RASTI v smislu: smo ven iz plenic, učili se bomo smučat, vozit kolo (eden že obvlada, drugi še ne itd), če pa bo prišel tretji, bomo nekako NAZADOVALI vsi skupaj, v smislu, da on sam recimo ne bo mogel z obema na smučišče, medtem, ko bom jaz imela tretjo štruco recimo doma ipd. da bosta torej prva dva nekako zapostavljena v določenih stvareh, ker se bo treba zgledovati po najšibkejšem členu…
4.       Razen varstva med službenim časom, nimava nobenega varstva za otroke, torej, moji starši niso zainteresirani oz. le za 1x na leto eno popoldne, TRI otroke je pa sploh težko komurkoli pustiti, pri čemer naj povem, da že 4+ leta nisva bila niti v kinu, kaj šele kje drugje, ker pač nimava varstva na razpolago.
 
 
Sedaj me pa zanima, predvsem od tistih, ki imajo tri ali več otrok, ker si dejansko ne predstavljam, kako se lahko človek »porazdeli« med toliko otrok, sploh, ko so vsi še majhni, tja do 8-10 let, saj menda ne moreš rečt, da 6-letni otrok pa ne rabi mame toliko kot en 2-letni ali pač?!
 Jaz npr bi se že sedaj včasih najraje kar klonirala, ker tamalega še dojim, taveliki se pa tako rad crklja in ko se zbudita popoldne – po navadi istočasno – sta oba tako crkljiva, jaz pa samo dve roki L
Pa ko so recimo vsi bolni (ker pri nas je po navadi tako, da ko je eden, kmalu zboil še tadrugi, če ne še jaz)???
Ne vem, morda samo nisem dovolj psihično trdna in bi me take zadeve hitro iztirile, pa bi se počutila, da nekoga zanemarjam, kaj pa vem….
 
Dejansko me zanimajo predvsem izkušnje, vsakdanje stvari, pa razlike potem, ko imaš že dva nekaj časa, pa pride še tretji, kako se je to pri vas »uglajzalo«, ideje, plusi, minusi (saj ne, da bi kdo videl minus v otroku, saj veste, kaj mislim, morda minusi za ostale otroke?)
 
Jasno mi je, pa tudi poznam jih veliko, ki imajo več otrok in vsi so soglasni, da človeku za nobenega otroka VEČ ni žal, da ti je žal kvečjemu za kakega MANJ J
Spomnim se pa še, da sem nekje brala intervju s tem priznanim ginekologom Pušenjakom in je izjavil, da ima »le« dva otroka, ker je ENO romantična slika velike družine nekje na cesti, v parku itd., DRUGO pa, da otroku kadarkoli lahko nudiš tisto, kar dejansko RABI – psihično, materialno, fizično (pri čemer gotovo ni mislil, da ga razvajaš ali zasipaš materialno).
Torej, kaj menite o tem?
Se nasploh preveč obremenjujem? Sem morda le podlegla trenutni modi »treh otrok«, ker namreč…to mi je jasno…to je sedaj v modi, a očitno me je to sublimno doletelo, ker razumsko se ne počutim »brejnvašt«, hihi J J
 
Hvala in lep dan vsem

Jaz imam 4 otroke. Najstarejši bo star 5 let in pol, drugi ima 4 leta, tretji ima 2 leti in 4 mesece, najmlajši pa bo star 6 mesecev. Vsi so fantki.

Moram reči, da mi je čedalje lepše z njimi. In sploh nimam občutka, da se vsakemu posebej premalo posvečam. Dojenček me ima na razpolago celo dopoldne, tavečjim trem pa se posvečam popoldan. Grem jih iskat v vrtec, smo veliko zunaj (ko je toplejše vreme), se igramo notri... No, velikokrat sem jim jaz odveč, ker se zaigrajo sami. Sploh tavelika dva. Jaz si pa potem vzamem čas za dveletnika, ki me poleg dojenčka najbolj potrebuje. Imamo srečo, da je najmlajši zelo priden in tudi potrpežljiv. Ga pa blazno zanima, kaj delajo veliki trije in kar oživi, ko pridejo domov.

Si pa za vsakega otroka najdem čas in ga pocrkljam. Kakšen dan več, kakšen dan manj. Včasih vzamem enega ali 2 in grem z njim v trgovino ali po opravkih, medtem ko druga dva pazi mož in se jima lahko tudi on bolj posveti. Ko je kdo bolan me ima spet več na razpolago in ga lahko ekstra pocrklam. so pa naši otroci zelo crkljivi in se nasploh zelo radi stiskamo, lupčkamo... Bog ne daj, da ne dobijo lupčka, ko se poslavljamo v vrtcu. So že prijokali za mano... Res menim, da jim ljubezni ne manjka.

Trenutno sem doma na porodniški, ko pa bom šla spet v službo, bom delala po 4 ure, ker nam drugače ne bi zneslo. Tavelik gre v jeseni v šolo, pa ostali trije v vrtec...

Večerno rutino imamo tudi utečeno in jih ni problem spravit spat. Ponavadi so okrog 8h v posteljah in do 9h več ali manj vsi spijo.

Še minusi: veliko pranja, pospravljanja, potrebuješ večji avto, morda večje stanovanje, več potrpežljivosti (z leti jo imam vedno več ), ne moreš iti povsod, ker se moraš prilagajat mlajšim... Materialno jim mogoče res ne moreš nuditi vse. Ampak ali je to pogoj, da so srečni? Če ne smučajo ali niso poleti po 2 meseca na morju? Mogoče pa znajo tisti teden morja zato toliko bolj ceniti in se ga še raje spominjajo...

Glede varnosti otrok je pa treba oči imeti na pecljih. Ko hodimo iz vrtca po pločnikih proti domu, jih moram imeti 100% pod kontrolo. Pa v ZOO sem šla samo 1x sama z njimi, ker se ni obneslo. Tamalega sem mogla podojit, ko se je eden spomnil, da mora kakat in sem ga peljala, vmes izgubila dveletnika... Tako, da bom šla le še z možem ali kako kolegico...

Glede varstva: midva nimava v bližini nobenih starih staršev. Sem in tja pokličeva moževe starše, če imam v dopoldanskem času kake opravke... Drugače imava pa varuško, ki v večernem času popazi vse 4!!! otroke in imava 1-2 večera v tednu za naju, za stvari ki naju veselijo. Midva otroke nahraniva, pripraviva za spat in potem greva. Pravi, da nima večjih težav, ko jih daje spat. Je zelo pomembno, da si vzameta čas tudi za vaju. Če nimata babic, dedkov, si poiščita drugo varstvo.

Hm, ko so bolni je pač malo bolj pestro. Dokler jaz ne zbolim ni panike. Če pa sem bolna jaz in otroci skupaj, potem je pa kar hudo. Ponavadi niso vso otroci naenkrat bolani ampak si bolezni "podajajo" in ko ozdravi eden, zboli drugi...Naš december je bil kar pester, ker smo imeli 2x norice pa gnojno angino, bronhiolitis, virozo (tudi jaz par dni z vročino), pa 2. januarja smo enega kaskaderja že šli šivat... Ni da ni... Ampak smo se pač doma crkljali in nam tudi ni bilo hudega. Pa bolj sem se lahko posvetila otrokom.

Ne zdi se mi pa, da bi zaradi dojenčka vsi nazadovali Nasprotno, dojenček se veliko hitreje uči in sprejema okolje, če ima starejše bratce. Neš tretji otrok prekaša svoje vrstnike tako in drugače (tudi po lumparijeh ), ker vse pobere od starejših bratov.
Če kakšna stvar ni primerna za dojenčka, pač vzameš tavečje otroke in greš samo z njimi ven za kako urico... Mož pa čuva dojenčka ali obratno. Ma vse se da samo če se hoče. se mi zdi cel luksuz, če lahko vzamem samo enega ali dva in grem z njim kam.

No, tako nekako izgleda pri nas. Odločiti se boš morala pa itak sama.

Aja, pa še najpomembnejše. Z možem oba rihtava otroke. Nisem za vse sama in ni cele dneve v službi. Pride domov tam nekje do 17h. Če bi bila skoz sama z njimi, bi se mi verjetno zmešalo






_____________________________

Ponosna mamica petih fantkov :)

Vau, ančkabančka, lahko ti samo rečem kako dol!    Mi imamo dva, pa se mi zdi kar pestro ...kaj šele pri vas  Je pa mi vedno kjut za videt velike družine 

Glede na tvoje pisanje imam res občutek, da si tretjega "resnično" pravzaprav ne želita. Midva sva si tudi tretjega zares želela in imava tri fantke, 4,5leta, 2,5 leta in pol leta.

Drugače sta starejša dva v vrtcu, z maim sem pač doma, ker sem na orodniški, drugega varstva nimava. Pa še tako je, da sem skoraj cel dan sama z njimi. Partner jih zjutraj pelje v vrtec, potem jih grem jaz z malim iskat in smo sami do večera, včasih je partner dma preden zaspijo, večinoma pa ne še. Ja, naporno je, dokaj, je pa tudi zelo lepo in mi ni nikoli žal, da imava tri. Je pa tudi res, da je zelo lepo, ko zvečer vsi zaspijo in je mir.  Odkar sem rodila prvega otroka ni minil en sam dan, da bi bila brez otroka. Res si včasih želim, da bi bila vsaj en dan brez vseh otrok, ampak tako trenutno pač je, da smo vsi skupaj. Bo že prišel čas, ko bova ahko spet sama.

Všeč pa mi je, ker je med njimi majhna razlika, ta večji že pomerka ta malega, ko grem ta srednjega stuširat, igramo se skupaj skoraj iste stvari, Ta mal tudi pri nas oživi, ko prideta ta večja dva iz vrtca in tudi ta veja dva obožujeta ta malega. Včasih je pa sam kreg ja, tudi to se zgodi. Ampak tko pač je.

Nihče ne nazaduje, če je pri hiši dojenček.
Naša četrta nam da vetra, nas nasmeje, naheca, grozno je spretna, vse prej dojame, se nauči ...
Je bilo pa eno obdobje dosti bolezni. Ne vem, nas bogatijo otroci. Imava 4 lepe deklice.Ja prva že smuča, drsajo vse 3, za pomoč sem si dobila eno študentkov času, ko je bilo najhuje, občasno mi je pomagala soseda
Če si oba želita, ne bi smelo biti težav

_____________________________

Mama štirih deklic in 5ra

Bskrle, mi se pa lahko kaj zmenimo. Mi imamo 4 fantke

Če ne drugega si izmenjamo recepte


_____________________________

Ponosna mamica petih fantkov :)

Marsovka, meni se tvoj mož zdi pač človek, ki mu zaradi neke sorte udobja ni do še enega otroka. Čist simpl. Ja, tretji otrok je nekaj manj udobja, tako v materialni, kot čustveni, fizični in časovni situaciji. Vendar ja, tretji otrok je ravno tako najlepša in naboljša stvar, ki se mi je v lajfu zgodila poleg prvih dveh otrok, ki sta tudi najlepša in najboljša stvar, ki se mi je kdaj zgodila. In tisto, kar sem jaz od otrok dobila, je mnoooooooooogggggoooooo večje in močnejše in neprecenljivo oz sploh ni za merit v primerjavi s tistim, kar bi imela, če tega otroka ne bi imela. Otroci ti ogromno dajo. Če jih lahko tako jemlješ. In lahko so ti ena sama obremenitev. Če jih tako jemlješ. Meni niti kino, niti gostilna, niti ena kikla več v omari niti eno popoldne spanca iz dolgčasa v dnevni sobi, niti nič ne pomeni toliko, kot en lepljiv poljupček in ljubeč objemček od mojega otroka. Katergakoli. In tri imam.

heheh..dobra

Nič se kr podpišem pod tale post...
tudi mi imamo 3 otroke..mogoče bo kdaj še kakšen, kdo ve

 

Dlje kot bosta čakala, bolj se bosta navadila na ''udobje'' brez plenic. Tudi jaz menim, da se tvojemu partnerju ne ljubi več ubadati z majhnimi otroki, zato bo našel vsak, pa še tako neumen izgovor da te prepriča, da sta dva čist dovolj. Odločitev o tem koliko in kdaj je odločitev obeh in če ni skupna bodo problemi tako pri enem kot pri 3 ali 4.
Jaz imam trenutno dva, starejši ima 2,5 leti, tamali bo konec meseca 1 leto. Z partnerjem sva oba edinca in že dolgo tega sem se odločila, da rajši nimam nobenga kot samo enga.
Praviš da je moderno imeti tri? Jaz sem drugačnega mnenja, ni modreno je pa pametno imeti več otrok če si to res želiš, zato bomo mi imeli še enega ko bo ratal.

joj, zdej pa izpadem, ko da me je eno samo udobje  sej imam dva, ane?! mislim, se jima posvečam še preveč in ravno to mi najeda pri vsej stvari,da imam občutek, da se mednju ravno še uspem porazdeliti, ker sta oba bolj "mama - moja"
točno vem, kaj prinaša še en otrok v smislu "odpovedovanja", bolj me je zanimalo, kako je pri otrocih, kako porazdeliš pozornost, a je to sploh dejansko mogoče, hočem rečt, koliko te pozornosti (ki sicer vemo, da se pri starših le mnooooožiiiiii, ane) dobijo trije ali več v enem dnevu, ko sta starša v službi do 1530h minimalno, pa je treba še kaj skuhat, pa naredit, ne samo past na vse štiri in se igrat in usmerjat do 2030, ko jih je treba pa v postelje dat? sploh če je partner na vodilnem mestu in ima ogromno večerij in potovanj? pa da ne boste mislile, da jima kar naprej svetim, sploh ne, se lepo zaigrata, a vidim, da vsak dan rabita določeno dozo pozornosti...bolj me je zanimalo v smislu kvalitetne pozornosti vsakemu otroku vsak dan, pri čemer imam občutek, da pri treh ali več delujete bolj po principu" kdor rabi pozornost, jo bo prišel iskat", kar ne grajam, samo tak tip sem, da bi se kar naprej počutila, da koga zanemarjam.
ja, boste rekle, pa smo tam, imaš torej dovolj dva!
ja, ugotavljam, da morda res....
me pa najeda, ker vem, da otroci itak zrastejo še prehitro in vedno sem milila, da bom imela veliiko družino, sedaj realnost je pa...
se pa klanjam vsem, ki vsaj zvenijo povsem flegma s tremi ali štirimi...krasno, vsa čast! očitno res nismo vsi za vse!

Se podpišem pod Gino, tudi jaz imam tri sončke.

_____________________________

Uživaj življenje...

Preveč kompliciraš. Kvalitetna pozornost? Jaz menim, da otrok rabi najprej kontinuiteto in kvantiteto, da ve, da bo nekdo stalno ob njem, kadarkoli ga bo rabil - to je osnovna varnost, zato meni moderni bla bla o kvalitetnem času najrbrž ne pomeni istega kot tebi. Menim,d a mora vsaj en od staršev biti otroku dosegljiv vsako popoldne. Kar se tiče kvalitetnega časa je pa tako, da meni to ne pomeni zabavat otroka, zelo daleč od tega. Mi pa pomeni, da kam skupaj gremo, da se veliko pogovarjamo, da jih poslušam, kaj skup počnemo, da sem skratka vpletena v njihov lajf aktivno. Če vse skup sešteješ se nisem s ta malim otrokom ukvarjala niti slučajno manj kot s ta prvim, pa itak imajo različne potrebe, ker so tako karakterji različni, kto tudi starostno. En gre rad z mano na sprehod, drugi mi pomaga na vrtu, danes smo recimo skup drva zlagali oz. pucali pred hišo, meni se to tudi zdi kvaliteten čas skupaj, kdaj se zapeljem samo z enim otrokom h obiskom, drugič grem z drugim v šoping, ker pač njej to toliko pomeni, tretjič pa diskutiram na temo znanosti s tretjim, ali se samo z enim igram človek ne jezi se, ali sedim pri enem ob banji, ker mu je fajn razlagat mi ravno tam, kakšno reč. Ma v bistvu sem dostikrat samo z enim otrokom, ker nikdar nisem imela nekega plana, d a bi vse moralo biti za vse tri, ker se mi tisti način ne zdi pravičen. Tudi na morju sem že bila z dvema če je imel tretji druge plane.
Hočem reči, ni tako komplicirano. IN važna je kvantiteta, da te dobi, mamo mislim, kadarkoli te rabi. Drobne reči. Saj ne rečem, da ni fino imeti neko strašno kvaliteto, ampak meni se vseeno zdi kvaliteta skrita v kvantiteti, če je le starš take sorte. Kaj ti pomaga, da te en vsak kvatre pelje ne vem kam, pa se s tabo zabava, če potem cel mesec ni od njega nič? Ja, boljše kot nič, ampak ideal nekega starševstva pa to za moj okus ni.

Skratka, jaz sem živela v zelo sproščenem ozračju, nihče se ni sekiral kako bo, kaj bo,zaupali so mi, ogromno svobode sem imela in nihče me ni posebej zabaval, pa vedno sem imela nekoga na razpolago, tako za sholder to cry on, kot za kakršnekoli pogovore in težave. IN moje otroštvo je bilo krasno. Po moje bi se počutila utesnjeno, če bi nekdo neprestano za mano hodil in me kontroliral v smislu, kakšno zabavo moram imet in podobno in enako, če bi mi vse k riti znosil - to je celo dokazano škodljivo, kadar gre pozornost v tem kontekstu. Lepšega kot to, da si neutesnjen, p ada se ne ukvarjajo cel dan samo s tabo, sploh ne moreš dobit. Postaneš tako odgovoren, kot samostojen in srečen tudi sam s sabo. Tako vidiš, za tretjega otroka ni ovira v reali, ampak prej v pričakovanjih ali stilu življenja, mogoče včasih tudi v preveč kompliciranju - čemur se pa strinjam, je v današnjih časih ob poplavi nekih knjig, kako moraš cel dan samo otrokom posvetit in to z zabavanjem, skoraj težko uiti. Se pa da. Ostaneš z lastno trezno glavo in delaš kot ti zdrava pamet veli. In otroci so čisto srečni.

Ma jaz sem se z  istimi svtarmi ubadala predno sem z tretjim zanosila...se mi je zdelo, da sedaj končno lahko kam gremo, da se super skupaj igramo...itd, a želja po  še eni štručki je bila ogromna..uglavnem sedaj ob treh otrocih isto naredim kot sem prej pri dveh..ma jst mislim da je važn čas ki ga mama kvalitetno porabi za otroka in da otrok ve da si vedno tam ko te bo rabil..pri nam je sedaj tako, da se veliko igramo družabne igre, tavečjadva in midva z možem, mali (1 leto) pa se na vsak način trudi da bi nam vse podru, pometal kocke na tla...itd..amapk dejstvo pa je da si vedno vzamem čas za otroka ko me rabi...ne vem no nas doma je bilo 6 otrok in se nikoli nisem počutila zapostavljeno, nikoli nisem ničesar pogrešala, ko pa sem potrebovala objem, besede, karkoli, je bil vedno nekdo pri meni...jaz v velikih družinah vidim same +, vrjetno zato, ker izhajam iz nje, ker mi moje sestre in brat pa seveda starši pomenijo veliko, vedno pridejo na pomoč ko jih rabim, in vem da bodo tu vedno ko jih bom poklicala...in srčeno upam, da se bodo tako kot se mi razumemo razumeli tudi moji  otroci(moja mami vedno reče-vse je v vzgoji...in več jih je lažje je)..tako da če je želja velika, potem ne skrbi, jaz mislim da se vsaka mamica s teb ubada..kako bo itd..ampak dejstvo je da je z vsakim otrokom še lepše-vsaj zame

< Sporočilo je popravil eva1 -- 9.1.2011 16:34:03 >

Moram reči, da mi je bilo prav zanimivo prebirat te vrstice  . Pri nas se nekje poigravamo z mislijo o tretjem  . Jaz za razliko od partnerja nikoli nisem imela občutka, da to pomeni več dela  , ampak si kar nekako predstavljam, da potem (ko se vsaj na noge postavijo) itak vse počnejo skupaj in je njihov lajf, po moje, 100x bolj zabaven, pester, zanimiv, osrečujoč, itd., kot ko je bil samo eden/dva... Je pa seveda tudi odvisno od obremenjenosti človeka. Moj  ima zelo stresno službo in je zato velikokrat psihično izmučen in na kakšen kaotičen dan (ko je naš 2,8-letnik v elementu) kar težko sfolga... Osebno mislim, da je najbolj "kritično" nekje do takrat, ko najmlajši ne shodi, ker je veliko reči težko početi skupaj, ko je pa to enkrat možno, pa ne vidim nobenih ovir... mi imamo sicer šele dvomesečnega dojenčka in nimam pojma, kako bo kasneje, ampak tako nekako si jaz to predstavljam  ... po lastnih izkušnjah je pa nekako najtežje nekje okrog leta in še malo pa do približno dveh let (takrat je otrok precej "neposlušen", nima občutka za nevarnost, itd.). Kar se pa materialnosti tiče, imamo pa ljudje spet čisto različne poglede; jaz sicer menim, da sreča nikakor ni pogojena z materialnimi dobrinami, a vendar ne simpatiziram z ljudmi, ki se odločijo za otroke, a jim ničesar ne morejo nuditi oz. jim ne morejo z ničemer (materialno) pomagati.

Bi dala podpis pod Gino, da se ne ponavljam.

Tebi pa nasvet, da ostani pri dveh, ker bi ti tretji preveč zakompliciral življenje ( pa ne mislim nič slabega, edino tak vtis sem dobila ob branju tvojih postov). Mogoče pa se motim pa bi ob tretjem malo bolj sproščeno zaživela .


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Gina,podpis,popolni.

Res ne moreš merit kvalitetnega časa z otroki,no.Saj skup živimo,smo družina,saj te ne rabijo vsi trije naenkrat!No,včasih že,ampak redko.Pri nas so starosti,večji marca 8,srednja,februarja 6 in tamala je že 3.

In nam je fajn,lepo.Nikoli nisem razmišljala tako,kot ti sedaj.

Velika želja je bila imeti tri in mala razlika.Ko je bila srednja stara 2 leti,sem zanosila.In res iskreno,berz pomislekov,samo,čisto veselje.Nič dvoma,če dvomiš,ni to to!

Ti pa želim to srečo doživet,res sem vesela,da so trije


_____________________________

Sedaj pa imamo doma tri čudovite sončke,ki mi pomenijo vse na svetu.

popolnoma razumem tvoje pomisleke, sem bila sama na istem. pri meni ni bilo neke strašne goreče želje po tretjem otroku, ni bilo tako, da sem od nekdaj vedela, da bom imela tri. Ko sta prva dva že kolikor toliko zrastla, sva se z možem kar odločila, da poskusiva s še enim v smislu, da če ne bo uspelo, pa nič hudega. Sedaj imava tri in sem presrečna, da sva se tako odločila, kljub kolebanju. In nimam zato tretjega nič manj rada kot nekdo, ki si je tretjega otroka vroče želel.




_____________________________

moj 3-letni otrok na morju, navdušeno in razneženo opazuje mravlje: "iii, mravljica! Nosi drugo speštano mravljico!"

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Se strinjam z večino postov, ker ima vsak po svoje prav. Marsovka točno to, kar si ti napisala, se nama plete že nekako 6 mesecev. In ja, morda je samo želja premalo, ali pa sem že toliko stara, da enostavno brez racionalnosti ne more it... od sreče in želje pač otrok ne more živet, treba mu je nuditi to in ono, če ne prej se vse začne v šoli... in prav je, da se vprašamo, kako bo s tremi, ko bodo en ali drug zboleli- jaz imam direktorja, ki ni naklonjen mamicam in nimam babic, ki bi vsak trenutek priskočile na pomoč... ne vem no, meni se zdi prav, da se o tem, ali boš imel še enega otroka razmisli, ne samo zaželi... nekoč mi je stara mama rekla, otroka je lahko naredit, ampak treba ga je živet... to je bilo sicer dosti let nazaj, pa vendar se mi zdi za današnje divje-kapitalistične čase to še kako res- posebej, če živiš v urbanih središčih, kjer se materialna preskrbljenost še kako postavlja v ospredje.

Pa tudi partner ni zanemarljiv- tako kot si napisala hruška debeluška- tudi midva nisva bila že kako leto v kinu, na večerji sploh ne, pri nas je mož ogromno doma zaradi bolezni, kar se kar pozna na našem dohodku in njegovem pogledu na zadevo... iščem novo službo, a kot slišim je povsod podobno. Pa najbolj so me ganile njegove besede, ko sva se kake tri dni nazaj pogovarjala o tretjem otroku in je rekel: " Želim si zagotovo še eno tako luštno bitje, ampak sem enostavno že lačen življenja."

...in včeraj sem rezervirala letalsko karto za prvomajske, da greva po 5 letih sama na eno mini potovanje za 1 teden... in ko sem klicala babice, pač nimajo časa, in sedajle kličem, da odpovem karte... tako je to... ni samo romantika (čeprav jo je veliko) in ni samo ljubezen (čeprav tudi te ne manjka), so pa tudi bolniške, pa finance, pa logistika... kaj mi pomaga tretji otrok, če bom pa potem čustvena in živčna razvalina... pa vseeno še nisem rekla zdanje... mislim pa, da je čisto na mestu razmisliti o teh stvareh...

_____________________________

Življenje je plamen, ki dogoreva, toda vsakič, ko se rodi otrok, znova zažari. (George Bernard Shaw)

Govoriš o prioritetah. A je tako težko razumet, da nam enim več pomenijo druge reči? Ma ga ni denarja, da bi nazaj zamenjala za več prostega časa in kaj vem česa, namesto enega otroka. Različni smo. Meni osebno se je resnično fuuuul težko vživet v tvojo miselnost. Poslušam jo pogosto, ampak v dušo mi pa ne gre, niti se ne morem poistovetit z njo, še manj da bi mi jo kdo vsiljeval, ker se prec ločim - vrednote imam drugačne. Kako lahko nekomu kino tako veliko pomeni ali pa večerja? Ne štekam, ampak ajd ok. V končni fazi si jo lahko privoščiš, pač najameš varuško, če ti je toliko do tega. Dopuščam možnost in pravico, da kdo drugače razmišlja in da mu druge reči veliko pomenijo. Vsak lahko živi po svoje. Še dobro.

Hm,hruška,veš,odkar imava otroke,smo družina.In smo večinoma skupaj.Smo na kmetiji in to pomeni,da smo pač doma.In midva imava,brez skrbi čas zase,recimo zjutraj v štali,ko otroci še spijo ,hecno,samo resno,no.Sva pač med kravami Kaka romantika,ne?

Pa vendar,sva se odločila za takšno življenje in ni nama žal.Saj smo ja ogromno zunaj,vse kar delava,so zraven.So zraven,ko smo v rastlinjaku,to,da se učijo delat in spoštovat hrano,je ogromno dobrega,kar lahko jim daš.Vse letne čase povezujejo z raznimi dogodki.
Recimo danes zvečer smo luščili fižol,vsak je dobil eno skledo in tako se pogovarjamo,recimo,kdaj ga bomo posadili,jedli,prodali...


SDaj marsikatera ne bo razumela,kaj hočem napisat,vendar meni je bistveno,da smo skupaj,saj jim ni treba vedno ob nama viset,pa vendar so kot mali piščančki,ki so skoz za kokljo.

Pa pico si sami naredimo in v miru doma pojemo,zvečer,ko spijo,sva pa sama.Pa hišni kino tudi imamo,pa po želji DVD-jev.


Tako,kot mi živimo,nikoli ne menjam,srečni smo in nič nam ne manjka
Ampak to kdo iz mesta morda težko razume. 

_____________________________

Sedaj pa imamo doma tri čudovite sončke,ki mi pomenijo vse na svetu.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Verjamem, da so prioritete od osebe do osebe drugačne in prav je tako... pa vendar so drugačni tudi načini življenja in jaz verjamem, da mora mama obstajati še kako tudi kot ona sama, ne samo v krogu družine, čeprav je tudi meni neizmerno lepo v krogu družine.
... res smo si različni, ampak meni ne predstavlja celost življenja samo biti mama, ampak biti tudi še kaj drugega. Ker prej sem dosti potovala, veliko smo bili z družbo, veliko sem bila tudi v službi- s prihodom otroka se seveda vse spremeni, kar sem sprejela in mi ni žal, toda mi se pogovarjamo o tretjem otroku, ki zopet vse postavi na začetek... mislim, da je odločitev samo v tem, kot je enkrat rekla Gina, da se odpoveš udobju in pač sprejmeš, da bo tako, še naslednja 3 leta.

Valči, se strinjam, da mora biti vaše življenje še kako prijetno, zdaj pa ti opišem še povprečen moj urnik in približno na istem so moje prijateljice- gremo spat ob 21h, zvečer je treba še malo pospravit, kaj skuhat, mož skoči na računalnik kaj narest za svoje delo in ura je 23h ali 23.30, ko morava spat. Ponoči se zbudimo zaradi ene ali druge vsaj 3-4x, zjutraj vstaneva z možem kot zombija in začnemo s pripravami na odhod. Gremo v službo in vrtec. Pobere jih mož, ker jaz tako neprespana že 3 leta delam povprečno do 17h, popoldne imamo zopet ali telovadbo, ali knjižnico, ali gremo preprosto v park uživat, skratka naši punci sta tako živahni, da doma ostanemo zelo redko (vsaj kadar smo zdravi)... in vrnemo se zvečer, ko pogledamo risanko, pojemo večerjo se odpravimo spat, preberemo pravljico in zaspimo... in gre znova- če je prisotna bolezen, je spanja še manj... tako, da upam, da sedaj razumeš, zakaj premišljujem kakšna bo logistika... da ne govorim, da v Ljubljani vsi vozijo otroke v šoli še v glasbeno šolo, pa na plesne, skratka taksi mama. Sem si sicer obljubila, da nikoli ne bom taksi mama, ampak zarečenega kruha se največ poje...in kot vse kaže bomo tudi mi med množico vozečih, ker dugače pač ne gre.

Verjamem, da je življenje na deželi drugačno, sva z možem premišljevala tudi o tem, da bi se preselili, vendar je zopet toliko okoliščin, da je padla odločitev, da ostanemo v mestu.

Vsekakor pa se veselim časa, ko bom lahko in mama in jaz kot oseba... menim, da je največja umetnost najti prav ravnotežje med vsemi temi vlogami.

_____________________________

Življenje je plamen, ki dogoreva, toda vsakič, ko se rodi otrok, znova zažari. (George Bernard Shaw)