Spletno mesto uporablja piškotke

Najina zgodba se je pričela pisati pred dobrimi desetimi leti. Lahko rečem, da je želja po otrocih po najini poroki postala še večja. Imava službi in dom, ki sva ga ustvarila, pa vendar nama je manjkalo tisto, kar je najpomembnejše, otrok, sad najine ljubezni.
Tako sva se odločila in se brezskrbno predala ideji, da se nama bo želja kmalu uresničila. Pa vendar vse žal ne gre tako, kot v življenju pričakuješ. Nekje po letu truda, sva bila napotena na kliniko za neplodnost v Mariboru. Vsi izvidi dobri, vse preiskave, ki sva jih opravila, sva prestala, pa vendar nisva vedela, kaj delava narobe. Zakaj midva ne.
Po približno letu in pol sem prejela hormonsko spodbudo za ovulacije in dobila napotnico za IUI. Po mesecu jemanja se je moje telo uprlo. Prenehala sem z jemanjem tablet.
Nato je sledilo čakanje, da sporočim, kdaj pričnemo s postopkom. Pa le gospa ni prišla. Po 14 dnevni zamudi sem z strahom naredila test. Prvič v življenju sem zagledala plusek. Neopisljiva sreča naju obeh. Že prej sem verjela v čudeže, ampak ta čudež je nekaj najlepšega, kar nama je bilo dano in namenjeno.