cookie-img

Spletno mesto uporablja piškotke

za zagotavljanje spletne storitve, analizo uporabe, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotov ne bi mogli nuditi. Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Bojevnica po imenu Frejya

Avtor: Sanja Titan | 18.5.2021

Odpeljali so me s posteljo k moji punčki. Na hitro sva se pocrkljali. Kako hudo je bilo gledati te cevke. Ampak vedela sem, da je borka. Ni ji zaman ime Frejya. BOJEVNICA.

Moja zgodba se je začela, ko sem na testu zagledala plusek. Bila sem vesela, hkrati pa tudi prestrašena in polna vprasanj. Ali bom zmogla? Bom dobra mama? A bo vse vredu z mojim otrokom?
Bila je pandemija korona virusa, zato sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se naročila na pregled. Šla sem na prvi ultrazvok in prvič občudovala tvoje drobceno telesce. Ko sem zaslišala bitje tvojega srca, mi je srce kar poskočilo od sreče. Še kar se nisem zavedala, da te nosim.
Odločila sem se tudi za Nifty test. Rekli so, da je vse v redu s tabo. Niti za trenutek nisem podvomila, ampak sem se vseeno odločila.
Začelo se je najino skupno potovanje. Podnevi si bila mirna, zvečer ko se je mamica ulegla, si začela brcati. Oh, kako pogrešam te brce. Bilo je nekaj najlepšega, kar lahko občutiš. Da pod srcem nosiš bitje, ki bo nekaj let odvisno samo od tebe. Bitje, ki je del tebe in tvojega partnerja. Jedla sem vse, slabosti skorajda ni bilo. Nosečnost je potekala brez tezav.
Vse do nekega toplega dne, ko sem odšla na ultrazvok. Babica je gledala nemo v ekran s prestrašenim obrazom, tako da je še mene prestrašila. Zdi se mi, da je ta dan šlo vse narobe. Zbudila sem se s hudo zatečenimi nogami, v bistvu s celim telesom. Vedela sem, da nekaj ni v redu. Po internetu sem brala o preeklampsiji in sama pri sebi sem si rekla, da me je verjetno doletelo to, česar sem se bala. Babica je rekla, da bo poklicala v bolnišnico in me naročila za podroben pregled tam. Bila sem v paniki, nisem vedela kaj se dogaja, če je vse v redu z mojo princesko.
Ob petih popoldne me pokliče, da me v bolnisnici čakajo in da naj grem tja. Polna negotovosti in strahu sva se s partnerjem odpravila v bolnišnico. Najprej je bila samo ena sestra, nakar se je soba napolnila z zdravniki, sestrami in ginekologi. Moram priznati, da me tako strah ni bilo se nikoli v življenju. Uf, kaj sem tisti dan prestala. Na trebuh so mi dali EKG in spremljali otrokov utrip in moj pritisk. Moj pritisk je bil 180, otrokov utrip je padal. Trikrat so mi vzeli kri in urin. Imela sem anemijo in beljakovine v urinu. Zdravniki so rekli, da moram priti v petek nazaj, pa se bodo odločili, če bom rodila ali ne. Moje stanje in stanje punčke je bilo slabo. Rekli so, da je za obe boljše, če gre ven. Bila sem žalostna in razočarana, saj sem se počutila krivo. Ne vem, kako se je to zgodilo meni. Sem nekadilka, ne pijem alkohola, jedla sem zdravo, skratka bila sem odgovorna bodoča mamica.
Končno je napočil petek. Pisal se je 18. september. Zjutraj sem se nič hudega sluteč oblekla in uredila. Vzela samo torbico in izvide in se odpravila v bolnišnico. Na pregled.
Uff, kako sem se motila. Na pregled ja?
S partnerjem sva se se ustavila v kavarni, spila sem čaj in že je napočil čas, da grem. Stopila sem v sobo, se ulegla. Priklopili so me na monitorje in me spremljali. Partner je ves čas govoril, da bomo domov odšli trije. Sem si mislila, le kako? V 34.tednu sem in punčka je premajhna. Soba se je polnila in polnila. Zdelo se mi je, kot da sem na preučevanju, saj je bilo v sobi kakih 10 zdravnikov, sester in ginekologov. Stiskalo me je tako kot še nikoli. Bila sem zadeta. Pa ne od zdravil.
Ampak nisem vedela, kaj se dogaja.
Vse je bilo tako hitro.
Prišla je sestra, mi vzela 4 epruvetke krvi.
Zdelo se mi je, da sem že čisto izsušena.
Prišla je še druga sestra po urin. Končno je nazaj prišel zdravnik ginekolog s svojo odločitvijo! Rekel je, da mora mala ven! Takoj! V trebuhu me je zvijalo, začela sem se tresti, nisem vedela, kaj in kako. Oblečena sem že bila, prišli so pome in me odpeljali v operacijsko. Še nikoli v življenju nisem doživela tega, tako da je bil to tak šok, da čudno, da me ni še kap zadela. Seveda mi je ginekolog že prej rekel, da se o načinu poroda nimamo kaj pogovarjati, nujni carski rez z epiduralno. Saj sploh nisem vedela, kaj je to. Od začetka sem ciljala na naravni porod. Ampak žal v mojem primeru to ni bilo mogoče. Hotela sem samo, da bo z mojo punčko vse v redu. Zarili so mi iglo v hrbtenico in čez par trenutkov nisem čutila nič. Mogoče se bo slišalo smešno, ampak dejansko sem čutila, ko je zdravik zarezal. Ufff, bil je čuden občutek. Mojo deklico je vzel ven in takoj so jo dali v inkubator in odpeljali stran od mene. Mene so zašili in odpeljali na intenzivno nego. Nekaj časa sem ležala tam, nakar so preverili moj pritisk, vročino in mi dali morfij.
Odpeljali so me s posteljo k moji punčki. Na hitro sva se pocrkljali. Kako hudo je bilo gledati te cevke. Ampak vedela sem, da je borka. Ni ji zaman ime Frejya. BOJEVNICA. Noč je bila peklenska. Moj pritisk je bil 180, na trenutke še več. Sestre so hodile vsakih 15 minut k meni in me spremljale. Na trenutke se mi je delala tema pred očmi, mislila sem da bom umrla. Ampak ne!!! Tako, kot se je borila moja punčka, sem se jaz. ZANJO! Noč sem nekako preživela in zjutraj sem šla k njej. Rekli so, da je borka. Kar kamen se mi je odvalil od srca. Kmalu so nas dali v družinsko sobo, kjer je bil tudi moj partner. Skupaj smo preživljali dneve in noči. Končno so jo premestili iz inkubatorja v toplo posteljico. Kar srce mi je zaigralo. Zdravnik je rekel, da če bo vse po sreči, bomo odšli domov. In po 11 dneh smo res.
Bil je naš najsrečnejši dan.
Mlada družinica.
Moja hčerka.
Del mene.
To bitje, ki mi je pokazalo, kaj pomeni boriti se.
Ljubim jo bolj kot vse na svetu.
Ponosna sem na njo vsak dan bolj in bolj.


Vsak uporabnik portala Ringaraja.net lahko za vsako zgodbo glasuje le enkrat. Da bi bil glas veljaven, morate na svojem elektronskem naslovu potrditi vašo istovetnost s klikom na elektronsko sporočilo, ki vam ga bomo poslali. Zahvaljujemo se vam za potrpljenje!

Prosimo, vnesite vaš e-mail naslov.







OSTALE NOSEČNIŠKE ZGODBE
Nisem še... Pa sploh kdaj bom?
Vsi najini prijatelji že imajo dojenčka. Nekateri že prave majhne dame, ki so začele nežno čebljati.. Ah, kdaj bova m...
V tretje gre rado
Na tem mestu sem se zamislila, kako kruta je usoda. Najprej tri, potem ni ploda. A žal je že moralo biti tako. Drugač...
Trnova pot do dojenčka
Na koncu je najbolj pomembno, da imam dojenčka v naročju ...
Negativen nosečniški test
Že mesec in pol nimam menstruacije. Test je bil pred tednom dni negativen vsaj dvakrat, zato sem ga ponovila.