cookie-img

Spletno mesto uporablja piškotke

za zagotavljanje spletne storitve, analizo uporabe, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotov ne bi mogli nuditi. Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Ko želja postaja resničnost

Avtor: Amela Musić | 20.5.2021

Polna srca kot še nikoli. Po dolgih šestih letih sva ga končno dočakala.

Polna srca kot še nikoli.
Januar 2015 in najina želja, da bi postala starša, mlada in nora, ampak do ušes zaljubljena. Želja po otroku pri vsakem paru je povsem normalna, zaradi mojih problemov, ki so me spremljali od rane mladosti, sva se takoj spravila na delo. Vedela sva, da pot ne bo enostavna, ampak želja je bila zares močna. Upala sva, da se bo zgodilo do najine poroke, avgusta 2015, ampak na žalost ni uspelo.
Nisva še zganjala panike, trudila sva se in uživala vsak del najinega skupnega življenja. Leto je bilo okoli, od najine želje še nič. Odpravila sem se na pregled, kjer sem dobila napotnico za operacijo in večjo možnost za najin uspeh. Operacija opravljena, mesec kasneje + in še - . Bila je oblika kemične nosečnosti, neuspešno. Še eno leto naokoli in sva se odpravila na kliniko za zdravljenje neplodnosti v Mariboru. Zavleklo se je do maja 2018, takrat je bil prvi posvet, prve analize krvi, pregledi in vse kar naju je čakalo. Zame veliko več pikanja, zanj pa samo kozarček in revije. Komu je bilo lepše? Žal inseminacije niso bile uspešne in sva se takoj odločila za zunajtelesno oploditev. Pred Valentinovim pa le ena inseminacija uspe, a žal kemična nosečnost.
Ponovni razgovor-dogovor in ogromno injekcij. Oh ti hormoni. Prva oplodnja negativna v oktobru 2019 in moj sistem v telesu se je sesul. Tisti občutek, ko že imaš svojega dojenčka tu in upaš, le kaj pa lahko zdaj gre narobe. Nič , le to da jo moje telo ni želelo sprejeti. Močna depresija in čiščenje telesa vseh hormonov, ogromno solza in skoraj ločitev. Ampak sva se obdržala v tej moji nori turbulenci, moje telo se je umirilo, moja glava se je streznila in najina ljubezen se je še bolj okrepila. Leto pavze, miru, uživanja in odklopa od vsega mi je dobro dela, obema je. Misel na kliniko me je čisto zapustila, mojega partnerja pa je kar vleklo. Nisem se še počutila pripravljeno. Na ponovni neuspeh, na ponovno bolečino, na ponovni padec mojega sistema, ki sem ga komaj skupaj spravila. Ampak septembra 2020 sva za hec se pogovarjala in napisala mail na kliniko - zaradi korone je bilo marsikaj drugače in sva šla na srečo, če bo, bo, če ne, pa ne.
Odgovor je bil pozitiven, v postopek sva bila takoj sprejeta in oktobra sva zagledala + 1-2t. Čez teden + 2-3t in sreči ni bilo konca. Prišel je konec 5-6t in močna krvavitev 6.11.2020 ura 5:00 in zapustil je mamino telo. Moj angelček, moja ljubezen, moj del srca. Potreben je bil čas, ampak, da je bilo še huje, je korona prišla v najin dom, odmaknjena od družine v najtežjem trenutku in vlekla se je dolgi mesec dni. 3 mesece počitka in ponovna želja za ponovni poskus. Najina zadnja dva zamrznjenčka, najino zadnje upanje. V primeru neuspeha bi se enostavno sprijaznila s tem, da nikoli ne bova postala starša in ne bi poskušala naprej na kliniki. Najin zadnji odločen poskus je bil 24.2.2021 - dvojčka. Testi ponovno pozitivni, ampak strah je bil prisoten. Oba sta bila na toplem in rasteta, vse dokler se ena ni odločila zapustiti mamino telo, a moj en korenjak se še vedno drži. Trenutno sva preživela par ultrazvokov, nuhalno in zdaj čakava na morfologijo. Mamin in atijev korenjak je pravi borec, velik bokser in karaterist. Mami komaj čaka, da začuti prve brce, spremljamo ga pa tudi na Angelsound. Samo, da moj srček bije, da raste in se razvija, da me spravlja v solze na vsakem novem pregledu. Po 6,5 letih uspeh.


Vsak uporabnik portala Ringaraja.net lahko za vsako zgodbo glasuje le enkrat. Da bi bil glas veljaven, morate na svojem elektronskem naslovu potrditi vašo istovetnost s klikom na elektronsko sporočilo, ki vam ga bomo poslali. Zahvaljujemo se vam za potrpljenje!

Prosimo, vnesite vaš e-mail naslov.







OSTALE NOSEČNIŠKE ZGODBE
Komaj te čakamo, mala
Tako zelo sva radostna in vznemirjena, ker bova tudi midva končno postala starša. Tvoja starša.
Dvojna nepričakovana sreča
Ravno danes sem se peljala mimo zdravstvenega doma, kjer imam ginekologinjo in spomnila sem se, kako sem po prvem pre...
V tretje gre rado
Na tem mestu sem se zamislila, kako kruta je usoda. Najprej tri, potem ni ploda. A žal je že moralo biti tako. Drugač...
Moja zgodba o zanositvi
Od 18 leta sem imela kontracepcijo, potem pa kljub napovedim, da bo trajalo kar nekaj časa, zanosila po mesecu in pol.