|
oka -> RE: Neorganiziranost 11 letnice (20.4.2014 13:31:01)
|
Razumem kaj želiš povedati ampak mislim, da je med cerebralno paralizo in disleksijo ogromna razlika. Pri dislektiku ne gre, za to, da ni sposoben, gre za to, da na drugačen način pride do rezultata. Dislektik ni fizično oviran (popravi me prosim, če cerebralna paraliza ne zajema fizičnih omejitev), niti umsko.
Tako kot sem rekla, jaz nekih blaznih matematičnih operacij nisem zmožna izvesti pa nimam nobene motnje, niti nisem butasta (vsaj upam[sm=smiley36.gif]). Se pravi, da sem na nek način omejena in na tem področju ne bom poskušala doseči nemogoče in se preleviti v matematičnega genija samo zato, ker bi to od mene nekdo pričakoval. Še manj bi v kaj takega silila otroke. In če bi Madam zanimalo slikarstvo, je niti pod razno ne bi silila v medicino. Po drugi strani pa če bi jo veselila medicina in bi bila študij sposobna dokončati, ne vidim razloga, da bi ji rekla: tega pa ne moreš ker imaš disleksijo. Sem se spomnila na enega fantiča, ki je napisal knjigo o disleksiji. Kot dislektiku mu pisanje in branje nista ravno mala malica in po logiki "ni sposoben, ker ima tu težave" niti pod razno knjige ne bi zmogel napisati. Pa jo je, ker ga je to zanimalo in veselilo.
Tako, da več kot razumem kar želiš povedati. Rada bi rekla samo to, da ni nujno, da nas omejujejo neke motnje. Vsi smo na nekem področju dobri, na drugem slabi. Ko pa se pojavi neka motnja pa le-ta lahko zakrije tudi močna področja.
Primer: moja hči normalno reši test iz poštevanke, reši ga pravilno, kljub temu, da se poštevanke ni in se ne bo naučila na pamet. Se pravi, da je test sposobna rešiti ampak na svoj način. Res je, dela več kot ostali, ko pa bo osvojila metode kompenziranja se bo količina dodatnega dela bistveno skrčila, samo pustiti ji je treba, da razvije te svoje metode.
Res je, da dela več kot ostali ampak zaradi tega nima nobenih travm. Še več, ko vidi, da ji uspeva je bistveno bolj mirna. Travme so bile prej, ko se je zaletavala v nevidni zid. Delala in delala pa ni bilo rezultatov.
In za konec: ne vem kam se bo usmerila moja hči. Še sama ne ve. En dan bi delala to kar delam jaz, drug dan to kar dela njen oče, tretji dan bi rada bila dreserka psov, četrti dan učiteljica... Ne vem. Če bo ta forum aktiven čez 20 let sporočim. Niti ne vem kaj nas čaka. Vem pa samo to, da je ne bom omejevala in kolikor jo poznam sama ne bo pustila, da jo nekaj omejuje. Sploh pa ne ena disleksija.
|
|
|
|