Deset minut pred treningom otrok še vedno sedi na kavču. »Ne bom šel. Vsi igrajo bolje od mene.« Starš pogleda na uro, nato otroka. Vzame telefon in napiše trenerju: »Danes nas ne bo.«

Otroku odleže. Odleže tudi staršu.

Ena odpoved ne pove veliko. Včasih je prav to razumna odločitev. Pomembno pa se je ustaviti, ko odpovedovanje, prevzemanje in izogibanje postanejo način, s katerim iz tedna v teden vsi najhitreje pridemo do olajšanja. Kaj se takrat otrok lahko nauči o svojem strahu? In kaj se mi naučimo o svojem občutku nelagodja?

Včasih ne rešujemo le otroka. Včasih poskušamo pomiriti tudi lasten občutek nemoči, ko gledamo nekoga, ki ga imamo radi, kako prestaja nekaj, česar ne moremo takoj popraviti.

 

Olajšanje ni isto kot pomoč

V psihologiji otroške anksioznosti obstaja pojem družinskega prilagajanja anksioznosti (angl. family accommodation). Nanaša se na načine, kako družinski člani spreminjajo svoje vedenje, rutine ali zahteve, da bi otroku pomagali izogniti se strahu ali ga zmanjšati: odgovarjajo namesto njega, se izogibajo določenim krajem, spreminjajo družinske načrte ali prevzemajo naloge, ki bi jih otrok ob ustrezni podpori lahko poskusil opraviti sam.

Takšni odzivi so razumljivi in kratkoročno pogosto zelo učinkoviti. Otrok občuti strah. Starš odstrani situacijo. Obema odleže. Prav to olajšanje lahko poveča verjetnost, da bosta naslednjič ponovila isti vzorec: otrok se bo znova izognil, starš pa bo znova prevzel. Sčasoma lahko družina začne vse več odločitev organizirati tako, da se strah sploh ne pojavi.

Raziskave ugotavljajo povezavo med večjim družinskim prilagajanjem in izrazitejšimi simptomi otroške anksioznosti. To ne pomeni, da je starš vzrok anksioznosti niti da je vsaka pomoč škodljiva. Pomeni nekaj skromnejšega, a pomembnega: tisto, kar danes hitro zmanjša strah, lahko včasih zmanjša priložnost, da otrok odkrije, da nelagodje lahko prenese, da se telo lahko umiri in da napaka ni katastrofa.

Občutek sposobnosti se ne gradi le iz stavka »Ti to zmoreš«. Gradi se tudi iz izkušnje: »Bilo mi je težko. Poskusil sem. Vsega nisem zmogel takoj, vendar sem šel skozi to.« Če namesto otroka nenehno počnemo tisto, kar lahko poskusi sam, mu jemljemo priložnosti, iz katerih se gradi prav tisto, kar želimo, da ima: občutek »Jaz zmorem«.

 

Najprej preverimo, kaj se v resnici dogaja

Ni vsak umik iz situacije »izogibanje« niti ni vsako posredovanje staršev pretirano reševanje. Otrok je lahko preobremenjen s hrupom, lahko doživlja medvrstniško nasilje, ima razvojno težavo, zdravstveno težavo ali intenzivno anksioznost. Včasih je treba prilagoditi okolje, zmanjšati zahteve, zaščititi otroka ali vključiti strokovno pomoč.

Zato se moramo, preden rečemo »moraš se soočiti«, vprašati: Kaj se tukaj pravzaprav dogaja? Je situacija varna? Je zahteva primerna otrokovi starosti, razvoju in trenutnim sposobnostim? Kakšno podporo otrok potrebuje, da bo lahko naredil naslednji korak?

Cilj ni, da bi starš za vsako ceno pomagal manj. Cilj je, da pomoč otroku sčasoma omogoča več sodelovanja, poskušanja in učenja – in ne, da vse več situacij postane mogočih le, če jih prevzamejo odrasli.

 

Podpora in prevzemanje nista isto

Med »pusti ga, naj se znajde sam« in »naredi namesto njega« je veliko prostora. Starš lahko prvič vstopi z otrokom v dvorano za trening, vendar se dogovori, da bo po nekaj minutah odšel. Otroku lahko pomaga premisliti, kaj bo povedal učitelju, nato pa ga podpre, da to pove sam. Skupaj z otrokom lahko pregledata, kako narediti domačo nalogo, vendar je ne dokonča namesto njega.

Koristnejše vprašanje zato ni: »Sem mu preveč pomagal?«, ampak: »Kaj moja pomoč omogoča skozi čas?« Ali otrok dobi priložnost, da sodeluje pri rešitvi, naredi napako, jo popravi, prosi za pomoč in poskusi znova? Ali pa moje sodelovanje postaja pogoj, brez katerega se v situacijo sploh več ne poda?

Včasih je najmanjša potrebna pomoč prav najboljša pomoč: dovolj, da otrok ne ostane sam z nečim, česar še ne zmore nositi, vendar ne toliko, da mu odvzamemo celotno nalogo.

 

In kaj se v tistem trenutku dogaja v nas?

Tu zgodba postane občutljivejša. In ni enaka za vsakega starša.

Nekdo je odraščal brez dovolj zaščite in si obljubil, da njegovemu otroku nikoli ne bo treba vsega reševati samemu. Nekoga otroški jok skoraj fizično preplavi. Nekoga otrokov neuspeh vrne v lasten šolski sram. Za nekoga je podoba »dobrega starša« postala tako tesno povezana s preprečevanjem trpljenja, da težko prenese trenutek, ko nima hitre rešitve.

Včasih razlog sploh ni globoka rana iz preteklosti. Včasih smo izčrpani, zamujamo, nimamo podpore in preprosto naredimo tisto, kar bo situacijo najhitreje končalo. Tudi to je del resničnega starševstva.

Težava ni ljubezen. Težava nastane, ko začne naš občutek nelagodja redno določati količino pomoči, ki jo dajemo. Otrok morda potrebuje podporo, vendar ne nujno toliko, kolikor je potrebujemo mi, da se znova počutimo mirne.

 

Koristna ideja iz terapevtskega dela: podpora + zaupanje

Na podobni ideji temelji tudi program SPACE – Supportive Parenting for Anxious Childhood Emotions – namenjen staršem otrok z anksioznostjo. Cilj ni, da bi starš postal hladnejši, ignoriral otrokov strah ali čez noč prenehal pomagati. Starši se učijo hkrati poslati dve sporočili: »Vidim, da ti je težko« in »Verjamem, da se s tem lahko spoprimeš.« Nato postopoma spreminjajo konkretna vedenja, s katerimi so otroku, pogosto z najboljšimi nameni, omogočali, da se nenehno izogiba tistemu, česar se boji.

Zakaj je to zanimivo? V eni od raziskav je sodelovalo 124 otrok, starih od sedem do štirinajst let, z anksioznimi motnjami. Ena skupina otrok je bila neposredno vključena v kognitivno-vedenjsko terapijo, medtem ko so v drugi skupini v programu SPACE sodelovali samo starši – brez neposrednega terapevtskega dela z otrokom. Po zdravljenju SPACE pri zmanjševanju otroške anksioznosti ni pokazal slabših rezultatov od kognitivno-vedenjske terapije, medtem ko je bilo zmanjšanje družinskega prilagajanja izrazitejše v skupini SPACE.

To ne pomeni, da lahko ali mora starš sam »pozdraviti« otrokovo anksioznost. Kaže nekaj veliko pomembnejšega za vsakdanje starševstvo: način, kako se odrasli odzivajo na otrokov strah, lahko prispeva k ohranjanju določenih vzorcev, lahko pa je tudi pomemben del spremembe. Strah lahko priznamo, ostanemo na voljo in ponudimo podporo, ne da bi hkrati celotno življenje organizirali okoli tega, da otrok nikoli ne občuti nelagodja.

Dokazi o programu SPACE še niso dokončni. Sistematični pregled iz leta 2026 je zajel 12 študij: večina je pokazala zmanjšanje otroških simptomov in družinskega prilagajanja, vendar je bila kakovost večjega dela raziskav omejena, rezultati skozi čas pa niso bili vedno dosledni. Pristop je zato obetaven, vendar so potrebne kakovostnejše raziskave.

V vsakdanjem jeziku lahko njegovo najpomembnejše sporočilo morda strnemo v nekaj besed: »Vidim, da ti je težko. Tukaj sem. In verjamem, da lahko narediš naslednji korak.«

 

Preden vskočimo

Vrnimo se k otroku, ki noče na trening. Prvi korak ni prepričevanje niti samodejna odpoved. Prvi korak je ugotoviti, zakaj noče iti. Česa konkretno ga je strah. Se mu je kdo posmehoval? Ne razume vaje? Se boji, da bo naredil napako? Je prostor preglasen? Si sploh želi nadaljevati s tem treningom?

Če po pogovoru ugotovimo, da je okolje varno, zahteva primerna in da otrok želi nadaljevati, lahko skupaj poiščemo izvedljiv naslednji korak. Morda se bo pred treningom na kratko pogovoril s trenerjem. Morda bo prvič ostal le del treninga. Morda bo starš v bližini, vendar ne bo vstopil v dvorano.

Pozneje nam ni treba vprašati samo: »Ti je zdaj lažje?« Lahko vprašamo: »Kaj je bilo težko? Kaj si kljub temu poskusil? Kaj si opazil, da zmoreš? Kaj bi ti naslednjič pomagalo?« Ni treba, da strah popolnoma izgine, da bi bila izkušnja dragocena.

In ko začutimo močno potrebo, da bi situacijo takoj rešili, se lahko vprašamo: Kaj je tukaj resnična težava? Česa natančno ga je strah? Je situacija varna? Potrebuje mojo rešitev ali mojo prisotnost? Katera je najmanjša oblika pomoči, ki ustreza njegovim trenutnim potrebam? In čigavo nelagodje poskušam zdaj najhitreje zmanjšati – njegovo ali svoje?

Če je situacija varna, lahko poskusimo ponuditi nekoliko manj pomoči kot običajno. Ne nič pomoči. Le dovolj malo, da del izkušnje, ki jo otrok zmore prenesti, ostane njemu.

Medtem ko se otrok uči: »Lahko poskusim tudi, ko me je strah«, se starš včasih uči nekaj enako težkega: »Lahko sem ob tebi tudi takrat, ko ne morem takoj poskrbeti, da ti bo lažje.«

 

O avtorici

Samra Dedić je pedagoginja, psihologinja in sistemska družinska svetovalka. Je mama ene deklice, piše pa o starševstvu, odnosih in potrebah, ki se skrivajo za otrokovim vedenjem.

 

Viri

· Lebowitz, E. R. et al. (2020). Parent-Based Treatment as Efficacious as Cognitive-Behavioral Therapy for Childhood Anxiety: A Randomized Noninferiority Study of SPACE. Journal of the American Academy of Child & Adolescent Psychiatry, 59(3), 362–372.

· Iniesta-Sepúlveda, M., Rodríguez-Jiménez, T., Lebowitz, E. R., Goodman, W. K., & Storch, E. A. (2021). The Relationship of Family Accommodation with Pediatric Anxiety Severity: Meta-analytic Findings and Child, Family and Methodological Moderators. Child Psychiatry & Human Development, 52(1), 1–14.

· Egan, R. et al. (2026). SPACE in Addressing Paediatric Psychological Difficulties and Family Accommodations: A Systematic Review.