V svoji psihoterapevtski praksi sem srečala številne uničene življenjske poti. Za njimi niso stali vojna, revščina ali zasvojenost. Najpogosteje je bila v ozadju – družina. Natančneje: družinska dinamika, v kateri se ljubezen spremeni v vezanost, zvestoba pa v ujetništvo.

Na eni strani so sinovi, ki nikoli niso odrasli, ker jih matere niso izpustile. Na drugi hčerke, ki se nikoli niso poročile, ker so »ostale zaradi družine«. Dva obraza istega pojava – čustvena izsiljevanja, dušenje svobode in življenje, potisnjeno v ozadje zaradi pričakovanj drugih.

 

Matere, ki sinov ne izpustijo

Obstajajo matere, ki ne prepoznajo trenutka, ko bi se morale umakniti. Namesto da bi bile opora, dokler otrok raste, vztrajajo, da ostanejo središče njegovega sveta. Njihova ljubezen postane veriga. Ne prenesejo, da bi jih katera druga ženska »nadomestila«. Partnerke njihovih sinov nikoli niso dovolj dobre. One »vedo najbolje«, one »odločajo«, one »skrbijo«. A v tej skrbi sin obstane – večni deček, nesposoben za intimnost in odgovornost.

Na terapijo prihajajo ženske, ki so v odnosu s takšnimi moškimi – same, čeprav uradno poročene. Prihajajo tudi moški – tesnobni, polni krivde, razpeti med sebe in »mamine potrebe«. In v korenu vsega je – mati, ki ni razumela, da ljubezen pomeni tudi spustiti.

 

Hčerke, ki se niso poročile, da bi ostale poslušne

In na drugi strani – ženske, ki si nikoli niso ustvarile svojega življenja. Niso se poročile, niso se osamosvojile, ker »ni bilo nikogar, ki bi ostal s starši«. Bile so dobre, ubogljive, zveste. Žrtvovale so se. Pogosto jih sploh nihče ni vprašal, če to želijo.

Že od malega so poslušale sporočila, ki so jih oblikovala: »Moški so vsi isti«, »Družina je vse«, »Ti si naše edino upanje«. Mnoge so imele ljubezni, ki so jih pustile, priložnosti, ki so jih zavrnile, življenja, ki so jih odložile – da bi bile to, kar se je od njih pričakovalo. V štiridesetih ali petdesetih pridejo tiho, z grenkobo v glasu in praznino v duši. Niso nesposobne, niso ničvredne – le predolgo so bile vse za vse, nikoli pa same sebi.

 

Družinska ljubezen ni lastništvo

Tako sinovi kot hčerke v teh zgodbah so ujetniki. Odrasli ljudje, ki nikoli niso dobili dovoljenja, da bi bili svoji. Starši, ki ne izpustijo, ki čustveno izsiljujejo, tega pogosto ne počnejo zlonamerno. Tudi sami nosijo svoje rane – a to ne zmanjša škode, ki jo povzročajo.

Ljubezen ni zapor. Ljubezen ni stavek: »Če me zapustiš, bom umrl/a.« Ljubezen ni, kadar odraslo bitje ne sme živeti, ker se boji, da bo drugo trpelo.

 

Čas za osvoboditev

Za sinove: odrasti ni izdaja. Imaš pravico do svojega življenja, do ljubezni, do napak, do rasti.

Za hčerke: nisi sebična, če si zaželiš svoj svet. Nisi slaba, če ne zmoreš več biti dobra za vse druge.

Za starše: če imate svoje otroke radi, jih izpustite. Ljubezen, ki duši, ne pušča prostora ne njim, ne vam.

 

Leta že delam z ljudmi, ki se skušajo osvoboditi družinskih vzorcev, ki jih dušijo. Pomagam jim razumeti, kje se konča ljubezen in začne nadzor – ter kako najdejo pogum, da se odmaknejo, ne kot izdajalci, temveč kot svobodna bitja.

Maja Savanović Zorić, psihologinja in družinska psihoterapevtka

 

Vir: Buka